Saša Gerčar

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika¹ in joške do popka², če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu³ je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! [↩]
2. ja, tudi tukaj sem popušila [↩]
3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? [↩]

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo - Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval¹ Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 1960². Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

1. najbrž preskoči eno generacijo [↩]
2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini [↩]

Te dni sem nekaj blazno mamasto razpoložena. Včeraj sem pisala o ocenjevanju, danes pa spet pišem o zadevah, ki se dogajajo na šoli.

Spet bomo na televiziji in tole zvezdništvo postaja že prav neugodno. Nobene svobode več nimamo! Ne morem si več konkretno povrtati po nosu ali na ulici potegniti spodnjih gat iz riti, brez da bi bilo to naslednji dan objavljeno v vseh možnih medijih

Ajde, šala mala, da me ne bi kdo vzel resno, prosim. No, na šoli Jožeta Moškriča, ki jo obiskuje naš Jaka, že 3 leta učitelji, starši in učenci teramo nekakšen projekt imenovan Vrednote. Pobuda je prišla s strani mame, ki se je po enoletnem bivanju skupaj s svojo osnovnošolsko hčero vrnila in vpisala na našo šolo, idejo smo starši pograbili, šola pa nadgradila. V nekaj mesecih smo formirali ekipo nadebudnih staršev, učiteljev in učencev ter se začeli sestajati na skupnih sestankih na dva meseca. Seveda sem v stvar “navlekla” tudi Jako¹ in sedaj oba pridno obiskujeva iste sestanke. Zanimivo in absolutno priporočam vsakemu staršu, da se kdaj udeleži kakšnega sestanka, kjer enakopravno razpravljajo tako otroci, kot starši in učitelji.

1. pravzaprav se je zvlekel kar sam [↩]

Včeraj je v Afganistanu skrajnež raztrelil sebe in še kup nedolžnih ljudi.

V nedeljo sem v Koloseju gledala odličen film s prav takšno tematiko. Ideja o samomorilskih napadih ni prav nič inovativna, a me je vseeno zbodlo, da se ravno, ko po svetu začnejo vrteti film, ki za čuda kritično opisuje ameriško politiko in poskuša teroriste prikazati kot ljudi s čustvi, zgodi tako velik tragični napad.

Je mogoče, da tak film spodbudi in pohitri njihove planirane napade?

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Zapisala bom zgodbico, ki sem jo slišala na predavanju, ki se je dogajal takrat in tukaj. Kdo ve od kje izvira, jaz sem jo slišala od Nancy Dornan in že ona je omenila, da jo je slišala od nekoga drugega.

V Spodnjih Butalah je na Butalski 12 živela gospa Kokodak in na Butalski 462 gospa Kikirik. Obe sta se redno dobivali na kavici pri Lojzetu v Zgornjih Butalah, kjer sta kramljali o vsem mogočem …. od vremena do mode in možnih kandidatov za zapolnitev prijetnih domovanj na Butalski 12 ali 462

Nekega dne gospa Kikirik izve, da je gospa Kokodak vrgla oči na mladega in postavnega soseda, za katerega je zapelo tudi njeno oko. Črv ljubosumja jo je tako močno razžiral, da je po Spodnjih in celo po delu Zgornjih Butal razširila kup laži o svoji prijateljici Kokodak. Grde in neresnične laži.

Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!

Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej¹, kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.

A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?

1. to je najbrž jasno kaj so počeli oz nepočeli prva tri leta [↩]

Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem¹ , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?

Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.

Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje² je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?

1. ki žal ob vsakokratnem dvigu številke, ne vzbuja več veselja [↩]
2. to je trač in nepreverjena informacija [↩]