Saša Gerčar

Blok imam popisan z idejami o tem kar se mi zdi vredno prelivanja dodatne tinte in klofanja po tipkovnici. Šla sem celo korak dlje in si zapise in ideje za objavljanje na blogu sistematizirala, češ, da bodo tako trije aktivni prsti mojih dveh rok, lažje stekli po tipkovnici.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh ((… ok, ok rogljičke …)) poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta ((po tem sem znana)) in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.