Saša Gerčar

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

Preživeli smo! Od tukaj gre samo še na bolje, prepričana sem o tem.

Po precej depresivnem obdobju, je bilo ta teden na vrsti stresno obdobje in sedaj prihaja umiritveno, v četrtek pa polno olajšanje in let v Ameriko …. Poooooočitnice!

Sicer pa se mi je ta vikend nagrmadilo vse in še več.

Imeli smo nadvse pomemben, nujen in oh in sploh dogodek, ki ga naše podjetje organizira trikrat letno (ostale pač bolj pogosto, a ta, ki traja 3 dni skupaj nas “razveseljuje” le trikrat na leto). Od petka do nedelje sem bila bolj ali manj pribita v zaodrju in skakala naokrog s fotoaparatom v rokah ((ja, kaj pamentejšega mi že ne dajo več v roke ))

Dogajal se je Blogres, ki sem se ga želela udeležiti že od lani dalje. Rada obiskujem takšne stvari, rada se srečam z ljudmi, s katerimi delim podobne interese in jih preko leta nimam priložnosti srečevati, predvsem pa rada prisluhnem kakšni pametni besedi izkušenejših ljudi.

Ena ranjena, ena razjarjena, tri do pet težakov, 8 izčrpanih in okrog 2000 zadovoljnih – to je bilanca mojega zadnjega delavnega vikenda.

Jaz spadam v skupino osmih izčrpanih, zato danes tu le uvod, konkretneje pa tukaj.

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka! ((Nick, je to prav, da je z veliko ))

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko!

Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.

Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.

Danes me je poklicala tale punca, ki je še nisem uspela spoznati osebno, ampak mora biti fejst baba, ker so bile ob njenem rojstvu zvezde baje podobno postavljene, kot pri mojem. Ma, saj ne vem točno, ker se na tele zadeve prav nič ne spoznam, a nekaj bo že na tem, če ima punca rojstni dan na isti dan, kot jaz.

Prosila me je, če priskočim na pomoč pri tem projektu. Z veseljem, res z veseljem, sploh po tem, ko sem videla, da naj bi pomagala tako, da bi glumila študenta. Ej, če mene pri mojih 42 vabijo, da glumim študenta, potem mora biti stiska res huda

A vendar, kljub temu, da bi res zelo rada, da sem se pred časom celo sama ponujala za pomoč in sploh se mi vse skupaj zdi sila zanimivo, žal tokrat ne morem pomagati … vsaj s svojo prisotnostjo ne … in to 2x ne morem.