Saša Gerčar

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju ((to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo)) , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

No, ne še, ne še. Morda še kakšen tak seminar več pa me bo že prijelo.

Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!

Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala ((ja, ja, da ne boste mislili, da je bilo kdaj napisano kaj takšnega, kot slabe lastnosti)), kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.

Blog je res terapija in bi ga priporočila vsakemu, ki se spopada s stresnim delom ali pa svoja čustva težko kontrolira ((pa ne mislim na tiste, ki bi se kar naprej smejali)). Danes mi je npr. dvignil pokrovko ((naglavno)) nek naš agent – distributer, stranka whatever že ….

Nekaj kvačka in on bi nekaj preko vrste, malce drugače pa najprej on ful lepo in prijazno, ko jaz sicer prijazno nazaj, ampak da je red, da o tem obvestimo še tega in tega, začne ON vleči stvari iz podstrešja in to takšne “A veš, ko ste takrat leta 2 pa 3 naredili to napako? Pa prejšnji teden ste me tudi o tem napačno obvestili …pa takrat me je ena vaša zaposlena grdo pogledala …..”

Aaaaaa?! To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” – preko reda …grrrr! In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo ((in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja)), drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni ((vraga, naj porihtajo težave že doma!)), peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?” ((in kaj če niso)) ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture.

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Baje gremo stavkat? Valjda sem tudi sama ZA povišanje plač. Saj sem kar zadovoljna s svojo plačo, a od viška glava ne boli.

Samo ni mi čisto jasno, kako bodo sindikati tole obvezno povišico izborili od naših Američanov. Hmmm! Morda pa je najbolje, da jim kar jaz napišem, da je situacija v Sloveniji pač takšna … vlada je pač takšna, kot je ((j**la pa še zanje nisem glasovala)) , v EU-ju smo ((pa še jaz sem rekla JA)), inflacija je velika ((poleg kruha se je tudi moja kava strašansko podražila)), država svojih davkov ne zmanjša ((vraga, saj morajo tudi ministri jesti drag kruh)), prispevki za penzije, ki jih itak ne bomo videli so ogromni, ….. hmja, res je edini način, da colajo lastniki podjetij. Spljoh pa če so to debeli bogati Američani, kajne?

Upam, da bodo razumeli!

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa (( 9 nas je bilo tokrat )), že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac (( pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi )), in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Štadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Še sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag ((vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči)) , potem pa se “zabava” konča.

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti