Saša Gerčar

Včeraj se je uradno zaključil naš veliki projekt v Portorožu.

Jaz sem ga načeloma končala že včeraj zjutraj, ko sem lastnika našega podjetja Jima in Nancy Dornan dostavila na letališče Brnik ..ups Jožeta Pučnika, vsi ostali obiskovalci so ga zaključili včeraj, v nedeljo ob večernih urah z ognjemetom, nekaj naših zaposlenih je še danes v Portorožu in skrbijo za urejeno odjavljanje vseh pomembnih gostov iz hotela Bernardin, nekaj pa jih je danes doma in si celijo rane …. no, ne ravno rane, ampak žuljave noge in zaspane učke, Tomaž in jaz pa sva danes že na položaju, v pisarni in greva novim poslovnim izzivom naproti.

Ma ni tako hudo. V bistvu, če dobro premislim mi je prav fajn. Od ponedeljka pa do prve nedelje sem svojo delovno mizo preselila v Grand hotel Bernardin v Portorožu.

Organiziramo seminar za 1100 ljudi, ki prihajajo iz 12, 13 ali nekaj takšnega različnih držav sveta. Slovensko ali hrvaško govorečih je le peščica, morda 20, vse ostalo pa …just name it … in kar je najhuje velika večina (predvsem rusko, mađarsko ali romunsko govoreči) niti ne govori ali razume angleškega jezika. Hmja, zanimivo je, ko igrajo roke in noge. 

V hotelu Bernardin je osebje izjemno ustrežljivo. Kapo dol. Čeprav še vedno zatrjujem …no, z vidika povprečnega slovenskega gosta, da so njihove cene pijače in hrane pretirane …. ampak OK, saj kdo me pa sili, da prihajam sem tudi v privatne namene, kajne?

Danes sem nekaj brkljala po blogu marketinškega guruja in med prispevki naletela na enega, ki sem ga sicer že slišala tudi iz njegovih ust in ga tudi takrat prebrala, danes pa o tem ponovno razmišljala. Aleš piše, da naj bi bilo vsako leto dobro zamenjati 10% najslabših kadrov. In tu ni govora o zaposlenih, ki tako ali tako fluktuirajo znotraj podjetja, ko gre kakšno dekle na porodniško, ali konkurenčno podjetje kupi tvojega najboljšega komercialista, tukaj je govora o čistem, hladnem poslu, ko se enkrat letno dela inventura kadrov.

Pri nas imamo 10 člansko ekipo, zato naj bi po tej tezi tokrat enega odpustila? Če o tem razmišljaš strogo hipotetično to niti ni tako težka naloga …morda kolebaš med dvema, na koncu pa se odločiš in veš, da je npr. Lojze tisti, ki zavira napredek celotnega tima.

Ste že slišali za Network 21? Kaj pa Amway? Pa Top-shop? Smiljan Mori? In kaj pomislite ob tem?

O tem sprašujem zato, ker sem se pred dnevi z nekom pogovarjala o podjetju Lisac&Lisac. Podjetje, ki ga jaz osebno zelo cenim. Že nekaj let odlično sodelujemo in o njihovem poslovnem obnašanju in vsem kar sodi zraven nimam pripomb. Pa je oseba ob omembi tega imena zafrknila nos, kot da kaj smrdi. A??!

“Ja, saj verjamem, da so OK, ampak a veš ….oni so tisti, ki ful težijo in posiljujejo folk …..”, mi je oseba razložila.

Joj, kako je včasih težko prepustiti izpeljavo kakšnega posla svojim zaposlenim, ko že s pogovorom jasno pokažejo, da so zgrešili glavni point celotne zadeve.

Jasno, ljudem je treba dati vajeti v roke in jih ob tem učiti in postavljati na pravo pot. To mi gre zlahka v glavo in s teorijo nimam težav. Imam pa težavo s prakso in včasih bi me bilo potrebno zavezati na stol in mi zalepiti usta, saj me kar razganja, ko mi nekdo od zaposlenih na veliko in dolgo razlaga stališče dobavitelja.

Poznate to situacijo? Kako hitro se znamo postaviti v vlogo dobavitelja in kako zlahka razumemo vse njegove težave. Zadnjič mi nekdo razlaga o povišanju naših cen ….in jaz ????? kako? kaj? kakšne cene? saj imamo cenik in inflacija ni visoka, nihče ni govoril o nobenem povišanju ???

Aha, govorimo o povišanju naših nabavnih cen ???? Vrtam naprej. Aha, torej naš dobavitelj nam je zvišal ceno?

Večina bralcev že ve s čim se ukvarjam med svojim neprostim časom , vendar pa le malokdo ve konkretno kako izgleda tipičen dan na delu, kadar je na urniku eden naših večjih seminarjev, takoimenovani Vikend seminar (mi uporabljamo kar mednarodno kratico WES).

Čeprav je tematika večine govorov namenjena samostojnim nosilcem Amwayevega posla, lahko kaj pametnega zase potegne prav vsak. Mi zaposleni nismo v poslu in to je že eden od razlogov, da govorov ne poslušamo prav natančno, drugi, še pomembnejši, razlog pa je ta, da organizator skorajda ne najde časa ali možnosti za zbrano poslušanje.

Lokacija seminarja ni osnova iz katere izhaja možna maksimalna količina vstopnin, temveč ravno obratno. Glede na predvidene količine prodanih vstopnic, mi izberemo temu najustreznejšo dvorano. In zaenkrat so to športne dvorane. Žal, saj tako Slovenija kot Hrvaška ravno ne premoreta dostojnega števila solidnih kongresnih dvoran, kar posledično vpliva tudi na dokaj nemogoče cene tiste ene ali morda dveh, ki sta na voljo v rangu kapacitete 1000 – 3000 obiskovalcev.
In tako že leta “kraljujemo” v dvoranah, kot so Hala Tivoli v Ljubljani, Dvorana Tabor v Mariboru, Dom Sportova v Zagrebu ali Športna dvorana v Karlovcu .

To vam je sedaj že jasno, da znam dobro pljuvati, a?
Pa na organizacijo seminarjev se tudi spoznam.
Pa na Blogresu 2007 sem bila …

Torej?

• Lokacija; Cankarjev dom je najbrž mesto, ki s svojim imenom kaže na stil in resnost dogodka. Krasno za dogodek, ki traja ves dan in omogoča hiter skok na kavo, tortico ali kakšno kosilo. Težje je glede parkiranja, saj mestno središče pač zahteva svoj davek. Najbolj moteča stvar pri lokaciji je sama postavitev sedišč v dvoranah. Sedišča so postavljena v duhu spraviti čim več ljudi na čim manjšo kvadraturo in med celodnevnim sedenjem kolena precej trpijo. Če na predavanje zamudiš je možnost zasedanja sedežev v sredini popolna utopija. Morda pa dvorane v Monsu morda že ponujajo večjo udobnost daljšega sedenja? Ali pa opcija dopoldanskega najema Koloseja?

Ponavadi sem strašansko “pametna”, ko vidim stvari, ki ne delujejo. Pri drugih, seveda.

In zadnjič sem razmišljala, kaj bi bil lahko moj sanjski poklic. Kritik! Ampak ne filmski kritik, ali še manj gledališki, saj se ne kulturo bolj malo spoznam. Ne, jaz bi bila uradni splošni pljuvator za kakšne velike svetovne korporacije.

Si predstavljate, da te najame Lufthansa in te pošlje z letalom …. nekam … zastonj, seveda …… daleč, seveda, …… da jim ti za nekaj povratnih cekinov poročaš o vsem, kar te je pri letu motilo. In pri tem moraš biti strašansko picajzlast. To bi bil moj sanjski poklic!

In povem vam, pri tem bi bila super uspešna, saj to odlično opravljam tudi, ko mi nihče nič ne plača.

Še nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

• 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
• kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.

Sem tip človeka, ki ima ponavadi preveč idej. Ja, res preveč jih imam, kajti ta množica idej ne frustrira le okolice, ampak na momente tudi mene. Ideje mi padajo non-stop …ideje o tem kaj bi pisala na blogu, o tem kako bi kaj izboljšala v službi, o tem kaj bi skuhala, ustvarila, imela, kupila, delala v življenju …..

Z namenom, da ideje ne ubežijo, s sabo vedno prenašam neke blokce. Tudi mobitel je priročen, ampak res v skrajnem primeru, kajti še vedno imam raje bel papir in svinčnik v roki. In ko se mi porodi ideja, hitro potegnem svinčnik in papir in jo zapišem.

Nekoč sem bila zelo vestna in pridna in vsako jutro preletela zapiske prejšnjega dne in nekatere prepisala, razdelala, nadgradila. In vse kar sem “obdelala”, prečrtala.