Saša Gerčar

Prebiram kar nekaj različnih e-dnevnikov in v branju nekaterih res uživam, če pa bi morala izpostaviti enega samcatega, najljubšega, kjer vedno naletim na prispevke, ki mi pustijo vtis in mi dajo misliti, potem moram izpostaviti Val.

Val osebno ne poznam, spoznala sem jo šele preko spletnih dnevnikov, ko sem klikala in prehajala iz enega na drugega, khmm ….. ali pa sem jo morda preverila preko njenega komentarja, ki ga je pustila na mojem blogu. Od takrat jo spoznavam skozi njeno pisanje in postaja mi vedno bolj všeč.

Dosti hvale, da se dekle ne prevzame in začne bolj površno pisati

Pred nekaj tedni mi je dala povod za globoko razmišljanje. Pisala je o dobrem šefu. Sem jaz dober šef, imam dobrega šefa, ima moj šef dobrega delavca, imam jaz dobre delavce? Kdo je dober, zakaj je dober, kaj ga dela dobrega ali slabega …veliko za razmišljati, veliko resnic, veliko tem za pisanje na blog, kajne?

Dragi moji kolegi,

Saj vem, da berete moj blog, četudi ni nobenega komentarja z vaše strani Tukaj imam direkten izziv za vas. Valentina je na svojem blogu objavila zanimiv prispevek o gradnji kariere.

Mene pa zanima kaj mislite vi!? Tol’k', da se pripravim

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

Jaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?

KISS – keep it simple, stupid je meni zelo všečno pravilo ali slogan, ki bi ga moralo poznati in uporabljati vsako podjetje, ki ima kakršne koli stike s končnimi uporabniki …še huje, če se med njimi znajdemo ženske …in povrh vsega takšne tablond

Dejstvo je, da sem ženska, no, blond sem le na začasnem delu, vendar priznam, da kljub dejstvu, da poskušam slediti spremembam, ki se dogajajo v našem hitro spreminjajočem svetu, mi to z leti postaja vse težje. Na HAD-ovem blogu sem zasledila statistiko na osnovi ankete o starosti blogerjev. Očitno sem metuzalem in še vsa sreča, da sploh znam napisati kakšen post. Če pa znam vriniti še kakšen link in sliko postaviti ob tekst, sem pa sploh jack za svoja leta, a?

Ja, tako sem mislila do nedavnega, pa so me na siolu prepričali v nasprotno. Saj ne vem, ali sem jaz res popolnoma “mim”, ali pa se oni držijo načela KISS le na zunaj, drugače pa so pod površjem naredili vse, da stranke odvrnejo od njihovih uslug?

Pa ne za ožent! Če že pišem blog in če ga sploh kdo bere ….to niti ne vem natančno ….potem sem sklenila, da to prednost danes izkoristim in mogoče tako tudi preverim, kdo te vrstice sploh bere.

Torej: pri nas v službi iščemo nove ljudi. Kakšne šola ipd.? Pomemben je predvsem attitude! Status študenta, pripravništvo, redna zaposlitev, neredna zopslitev od doma, iz pisarne, aviona, faksa … vse to se bomo dogovorili, le če je želja in volja.

Kje? Na Koprski 106/b v Ljubljani. Delamo od 8h pa do polnoči. Joke! Imamo redni delovni čas – 40 ur na teden. Trenutno smo ekipa 10-ih mladih ljudi ….no, dokaj mladih, če štejem Tomaža, Mirkota in sebe, ki smo najstarejši še v ekipo mladih in povsod po malem malce škripa od prevelike količine dela, zato težko rečem, da potrebujem nekoga, ki bo delal ravno to in to. Pred kratkim sem izvedela, da se mi obeta nova pordniška (1 dekle je že nekje na prvi tretjini svojega porodniškega dopusta) in to obdobje bo treba prebroditi. Najraje bi koga, ki ga ni strah dela, novih izzivov in si želi predvsem pridobiti veliko znanja. Tega je pri nas vedno na kupe

Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!

V življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.

Jugotekstil – velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!

Zdravnik in jaz sva dva precej tuja si pojma. Potrkam na les, vendar jaz zbolim le, ko imam polno glavo nedokončanih stvari in je situacija tako v službi in doma napeta, kot gumica in je najmanj primeren čas za bolezen. Ja, takrat moji možgani očitno pošiljajo ukaze mojemu telesu, da je skrajni čas, da mi nekdo pove, da se je treba malce umiriti … in edini možni način, da ostanem doma, je ta da fašem hudo vročino, ki me položi v posteljo. To se mi skoraj zagotovo zgodi vsaj enkrat letno in ponavadi obležim 1 dan, naslednji dan že krožim po stanovanju in malce pospravljam, tretji pa že sedim v službi. Zdravnik? Bognedaj, da bom v takšni stiski s časom in s tako visoko vročino potem 4-5 ur sedela v čakalnici in potem dobila nasvet naj si skuham čaj in vzamem kakšen Lekadol?

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

Ogromnokrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala kakšno prijetno osebo, načela komunikacijo, se več ur zelo prijetno pogovarjala, ko pa sem povedala, da sem zaposlena v N21, je oseba v trenutku “mrknila”. Ne duha ne sluha o njej. Ljudi na tem svetu je res veliko, zato se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem preveč, vendar se mi je podobna zadevica pred dnevi ponovno zgodila, zato sem si rekla, da je morda čas, da o tem tudi nekaj zapišem.

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.