Saša Gerčar

Ogromnokrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala kakšno prijetno osebo, načela komunikacijo, se več ur zelo prijetno pogovarjala, ko pa sem povedala, da sem zaposlena v N21, je oseba v trenutku “mrknila”. Ne duha ne sluha o njej. Ljudi na tem svetu je res veliko, zato se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem preveč, vendar se mi je podobna zadevica pred dnevi ponovno zgodila, zato sem si rekla, da je morda čas, da o tem tudi nekaj zapišem.

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Končno me je poleg vse sreče, ki sem jo itak deležna v življenju doletela še tista izžrebana sreča. Namreč prijavila sem se na Univerzo za življenje in tam kot ena izmed tistih prvih uporabnikov, ki smo se prijavili do nekega roka, bila izžrebana in prejela nagrado. Nagrada je šola Retorike, kar me je več kot razveselilo.
In sedaj sem ponovno v šoli. Čeprav sem od osmih srečanj sedaj imela šele 2, moram komentirati, da je stvar izredno zanimiva. V šolo hodim ob ponedeljkih od 17:00 do 21:00 …uf, naporno se sliši kajne? Pa ni niti najmanj. Te štiri ure minejo, kot bi mignil. Prejšnjič Zdravko Zupančič, ki me je s svojo celotno pojavo popolnoma impresioniral, tokrat pa Barbara Žefran, ki nas je v popolni pripravljenosti učila sproščanja in govornih vaj s popolnoma drugačnim pristopom, kot Zdravko.
Najbolj pa uživam v celotni ekipi učencev.  Naša šola ima tako kot vsaka druga šola, odmor. Ta je najlepši del šolanja :).  Pravzaprav se med odmorom razvijejo najboljše debate in danes sem z zanimanjem debatirala s “sošolcem” Igorjem, ki zagovarja tezo, da je službo dobro menjati vsake 2 do 3 leta. Igor je mlad (pod 30 let) in nadebuden (skoraj) ekonomist in do sedaj je na tak ali drugačen način delal že v petih podjetjih. Pravi, da ga novi izzivi vedno najdejo in da se mu službe kar ponujajo. In on jih zamenja.
Jaz sem drugačnega mnenja, saj sem v svojih več kot 17 letih službovanja zamenjala 3 službe in še to prvo res bolj zato, ker je bila bolj poskus kaj pomeni delati, kot moja konkretna sanjska služba, drugo pa zato ker sem vzpenjanje po lestvici v majhnem podjetju prekinila s precej dolgo odsotnostjo (bolniška + porodniška) in sem ugotovila, da je trenutek menjave, če sploh kdaj, napočil ravno takrat.
Priznam pa, da sem tudi v podjetju Network 21, kjer sem zaposlena sedaj, že imela nekaj prebliskov in želja po menjavi. Pridejo težki trenutki, pridejo dvomi, pa tudi želja po novih izzivih, novem znanju ….skratka razmišljala sem o menjavi. Celo več, nekega dne, sem na letalu na poti iz Anglije, kjer smo imeli srečanje vseh evropskih managerjev naših pisarn, ko sem bila polna energije in navdušenja in to očitno tudi izžarevala, srečala podjetnika, s katerim sem poslovno sodelovala v prejšnjem podjetju. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic in ponudbo, da se kot manager zaposlim v njegovem novem podjetju, ki bi ga odprl z mojo pomočjo. Ponudba je bila dovolj mamljiva, da sem jo sklenila preizkusiti. Po nekaj tedenskih dogovarjanjih sem odšla ponovno v Anglijo, kjer je takrat delal moj nadrejeni in mu osebno sporočila, da odhajam.
To je bilo kakšnih 6 let nazaj. In jaz sem še vedno v Networku 21?

Pri nas v službi že od nekdaj velja, da ne cepidlačimo za zamujanja. Bistvo je, da ljudje dobro in odgovorno naredijo delo ….tako si vsaj vsakič dopovedujem, ko me grabi tazoprna, ker ob 8h, ko se začenja delo spet vsaj polovico ljudi zamuja. Nekateri zamudijo le kakšnih 5 minut, drugi pa tudi po pol ure ali več. Ah, kaj bi težila zaradi principa, se prepričujem, ampak nekje v podzavesti pa me žuli črv težačenja.

V bistvu sovražim zamujanje. Z zamujanjem pokažeš (ne)spoštovanje do tistih, ki čakajo. Razumem, da se zgodi kdaj pa kdaj in tudi nikoli me ne jezi, če je govora o prijateljskem klepetu ob kavi, pa nekdo zamudi za 5 ali 10 minut, tudi takrat, ko nekdo zamuja in uporabi sodobne tehnološke možnosti ter zamudo javi …vnaprej, ne nazaj, se mi zdi dovolj dobro, ko pa ljudje zamujajo brez komentarja vnaprej in ko se to pri določenih pojavlja non-stop in to tako pri sestankih, kot tudi pri zaključevanjih nalog, potem  se mi ježi koža.

Za svoj ljubi kruhek hodim v službo. Ja, tako kot večina ostalih smrtnikov. Pa vendar mislim, da večina ljudi v delu ne uživa ravno tako, kot jaz. Res, v službi uživam! Pravzaprav odkar pomnim sem rada hodila v službo. Pri svojih 41-ih sem zamenjala za moje pojme ravno pravo število služb. Najprej 2 leti v neki babji pisarnici neke velike izvozne firme. 500 zaposlenih, vsi več ali manj pisarniški molji. V naši pisarni nas je bilo 6 žensk. Referentk. Pravzaprav se mi danes zdi, da je bilo delo duhomorno in ubijajoče. Vendar takrat sem bila prepričana, da je to najboljša stvar na svetu. Pa so prišli težki časi in sama sem ugotovila, da so moje ambicije večje od možnosti, ki se mi nudijo tam. In odšla.