Saša Gerčar

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat ((če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje)) povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat ((ja, pač takrat so bili drugi časi)) meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj ((ja, ja, kar verjemi, če češ)), zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Jaz sem v svojih mladih letih bila vedno maškara. Moja mama je vedno poskrbela, da sem pravočasno imela pustno obleko, ki je bila vedno kreativna, domiselna in dodelana. V mojih časih ni bilo na voljo trgovin s takšnimi oblačili in znajti smo se morali sami. Bila sem Pika Nogavička, Indijanka, Rdeča kapica, klovn, zvonček ….. nekaj slik iz tistih časov je nekje zabeleženih in včeraj sem premetala cel album, da jih najdem in poskeniram, vendar je bila noč prekratka in je bilo treba spat.

Vseeno sem našla nekaj prisrčnih spominov na šeme iz Jakovega obdobja.

Moj Tomaž je preresna oseba in se ne želi šemiti, zato se od svojega 19-ega leta ((takrat sva postala par)) ne šemim več. Lani sem v službo prišla z rdečim klovnovskim nosom to pa je tudi več ali manj vse. A zato nadvse uživam, ko lahko tradicijo izdelave pustnih oblačil prenašam na Jako.