Saša Gerčar

Alko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc – moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju.

Sem čudna, vem …. po eni strani ne maram takšnih stvari, ki jih imajo vsi drugi ..npr. avto, ki ga kupujemo je vedno stvar težkega pregovarjanja znotraj naše družine …. Tomaž hoče nekaj, kar je price performance, torej kjer največ dobiš za svojo ceno in to so ponavadi avtomobili, ki so v svojem rangu najbolj množični, jaz pa hočem vedno nekaj takšnega, kar se bolj poredko vidi in seveda redkost vedno plačaš.
No, tokrat imamo pri nas Mini cooperja in Nissan Pathfinderja, tako da lahko sklepate, čigava je tokrat zmagala Podobno je pri oblekah, čevljih, hrani, moških …
Tudi moje razmišljanje je podobno svojeglavo. Vsekakor menim, da ni kuhanje prioriteta in državljanska dolžnost ženskih osebkov, da moški ne pomivajo meni …ampak sebi ali nam in kdor pozna naju s Tomažem ve celo to, da uspešno funkcionirava celo v zelo netipičnem poslovnem odnosu, kjer delava v istem podjetju in sem jaz šef njemu. Groza, strašno, kajne?! Živa možača in totalna copata skupaj, a? Pa vendar sva oba zelo samostojna in vsak po svoje koleričen in trmast in sposoben na svojem področju, le da ne podlegava normativom in stereotipom večinskega sveta.
Iz vsega tega bi lahko sklepali, da sem totalno otkačena, ne maram normativov, pravil, enostavnih “običajnih” stvari in da hodim po svetu z obrito glavo in mi je vseeno za ves svet okrog mene?
Pa vendar mi največ v življenju pomeni družina, dober pogovor z meni ljubo osebo in sem v mnogočem prav zastarelo konzervativna.
S Tomažem sva skupaj že od mojega 18ega leta, res da sva rabila kar nekaj časa za testiranje in preverjanje, vendar po 7-ih letih koruzništva, sva sklenila, da vse skupaj zapečativa še z uradnim postopkom, dokumentom, fešto … In sva se poročila. Še cerkveno, da bo bolj držalo.
In danes se velikokrat prav ujezim, ko poslušam komentarje v stilu “poroka je predraga, zastarela, ne rabim dokumenta …”
In če že ni to neke vrste zaveza in morda “ovira” pri hitrem in dokončnem loputanju vhodnih vrat, potem je to vsaj dogodek in lep običaj, ki se ga res večina rada spominja.

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

• mlad par s steklenico alkohola in jointom,
• starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
• ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica.
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

Pri nas v službi že od nekdaj velja, da ne cepidlačimo za zamujanja. Bistvo je, da ljudje dobro in odgovorno naredijo delo ….tako si vsaj vsakič dopovedujem, ko me grabi tazoprna, ker ob 8h, ko se začenja delo spet vsaj polovico ljudi zamuja. Nekateri zamudijo le kakšnih 5 minut, drugi pa tudi po pol ure ali več. Ah, kaj bi težila zaradi principa, se prepričujem, ampak nekje v podzavesti pa me žuli črv težačenja.

V bistvu sovražim zamujanje. Z zamujanjem pokažeš (ne)spoštovanje do tistih, ki čakajo. Razumem, da se zgodi kdaj pa kdaj in tudi nikoli me ne jezi, če je govora o prijateljskem klepetu ob kavi, pa nekdo zamudi za 5 ali 10 minut, tudi takrat, ko nekdo zamuja in uporabi sodobne tehnološke možnosti ter zamudo javi …vnaprej, ne nazaj, se mi zdi dovolj dobro, ko pa ljudje zamujajo brez komentarja vnaprej in ko se to pri določenih pojavlja non-stop in to tako pri sestankih, kot tudi pri zaključevanjih nalog, potem  se mi ježi koža.