Saša Gerčar

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Vpadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

To, da je meni proslavljanje prehoda iz starega v novo leto, popolnoma odveč, najbrž tisti, ki me malce bolj poznate, že veste. No, treba ga je pač preživeti, treba je biti pokonci, našega ubogega muca je treba večkrat počohati po kožuščku, saj se od streljanja in ropotanja, ves trese, celo nekaj denarja moramo zapraviti za presketajoče palice ….. no, sreča je, da se tudi po tej strani počasi opaža, da naš sine odrašča in smo letos v to kramo vtaknili manj od 20€ ….., celo kakšen šluk ali dva šampanjca moram narediti …. vljudnostno in tradiciji v čast ((žal sem ena tistih, ki te mehurčkaste pijače preprosto ne maram)).

Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.

V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Še filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.

Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično opupno stresni par – Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

Naš mali ((po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’)) je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao ((bila je neumna grožnja učiteljice)) prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.