Saša Gerčar

Baje. A jaz tega ne vem, saj mislim, da bi po večurnem stanju brez temeljitega pogovora, buljenju v gladino vode in čakanju, da nekaj cukne in zagrabi … če pa pomislim, da naj bi na vabo natikala celo neke črve, ne, ne, ribarjenje res ne bo moj način sproščanja!

In kaj sprošča mene?

Tek, nekoč sem uživala v teku. Ja, dokler nisem srečala tega strica.

Krojenje in šivanje. Uf, kako sem znala uživati v tem in še vedno bi šivala, če ne bi ostanki blaga in na tone nitk po celem stanovanju naknadno ustvarjali novega, večjega stresa. V šivanju in ustvarjanju sem nekoč celo tako uživala, da sem si sama sešila svoje poročno oblačilo … in to kljub javkanju moje mame, da to prinaša nesrečo. Hmja, v tem hitrem svetu, ko se ljudje ločujejo kar za hec, sem jaz še vedno v srečnem zakonu s tem istim možicem, s katerim sem se poročila pred več kot 16-imi leti in to v obleki, ki naj bi prinašala nesrečo. Wow, kaj bi šele bilo, če si tega ne bi sešila sama!

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Baje imam en problem …no, imam jih najbrž več, ampak danes bo govora le o enem. Torej BAJE imam problem.

Pravijo tako, pravzaprav nek prijatelj mi je povedal zanj. Pravi, da premalo zaupam ljudem. Pa ne, da ne bi bila zaupljive narave. Sploh ne. Sem zelo odprta, komunikativna … ah, a res?! … preveč odkrita, prehitro stegnem jezik in to me včasih tudi tepe, verjamem, da so ljudje v osnovi pošteni in ne obratno, skratka ljudi imam rada.

Moje nezaupanje naj bi šlo bolj v smer prepričanja, da mi nihče ne more pomagati, bolje kot si lahko pomagam sama. Ja, res sem prepričana v to, da je vsak svoje sreče kovač in da dejansko nihče ne bo poskrbel za mojo rit, če to ne bom storila sama.

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije¹, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!

V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Šlajmerjeva ni videla od blizu.

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAŠ iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev¹…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate¹, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu² začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

1. pa ja niste mislili, da ne vem [↩]
2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam [↩]

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.