Saša Gerčar

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAŠ iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev¹…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate¹, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu² začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

1. pa ja niste mislili, da ne vem [↩]
2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam [↩]

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov¹, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

1. nekaj malega [↩]

“Mami!”
Grrrr … le en grd pogled z moje strani in tišina.
“Mami!” …. da ne bo pomote, takole me tokrat ne kliče naš Jaka … ne, Jaka v tem ključnem momentu, kot hlod leži na kavču, oddaljen kakšen meter od mene in meter in pol od tistega, ki me na vsak način poskuša priklicati.
“Mami!” saj ne, da ne slišim in tudi ton je prav prijazen, ampak ….. grrrr …. 5 minut pred tem, sem #%&!!** …. ja, ja, res sem ga nekam poslala.

Jah, 5 minut pred tem je moj dragi, ki že pol ure vztrajno goni sobno kolo, takole posopihal: “A bi pritisnila na tisti osvežilec zraka?” ….. ki se mimogrede itak na vsake žblj minut sam sproži. Dontlookatme, ampak tole neumnost je moj nekega dne privlekel domov, češ končno osvežilec zraka, ki ne bo le stal neuporabljen v omari, kajti ta dela sam od sebe (!).

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček¹ … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka², je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]

Vsako nedeljo imamo pri nas podobne razgovore, jamranja, nerganja, prošnje ….

No, saj ni ravno tako hudo, ker se niti ne prepiramo močno, a vendar me vsakič znova malce jezi Športna nedelja ali kar koli je že tista športna oddaja, ki je na televiziji šele ob pol enajstih ali celo 15 minut pred enajsto.

Katastrofa!! Ali odgovorni na TV Slovenija res ne vedo, da imajo med ljubitelji športa tudi mlajše gledalce?!

In tako sva pri nas nekaj minut nazaj imela z Jako takšen pogovor …. Jaka že stuširan, z mokrimi lasmi, v pižami, jaz ravno vstopam v kopalnico in vesela ugotavljam, da nam bo pa tokrat končno uspelo iti v posteljo ob dokaj normalni uri:

Blog je res terapija in bi ga priporočila vsakemu, ki se spopada s stresnim delom ali pa svoja čustva težko kontrolira¹. Danes mi je npr. dvignil pokrovko² nek naš agent - distributer, stranka whatever že ….

Nekaj kvačka in on bi nekaj preko vrste, malce drugače pa najprej on ful lepo in prijazno, ko jaz sicer prijazno nazaj, ampak da je red, da o tem obvestimo še tega in tega, začne ON vleči stvari iz podstrešja in to takšne “A veš, ko ste takrat leta 2 pa 3 naredili to napako? Pa prejšnji teden ste me tudi o tem napačno obvestili …pa takrat me je ena vaša zaposlena grdo pogledala …..”

Aaaaaa?! To nima nobene povezave s predmetom najine debate, spljoh pa ker tokrat ni v igri nobena napaka, ampak prosiš za “uslugo” - preko reda …grrrr! In če nočem, potem bomo pa packali, kajne?!

1. pa ne mislim na tiste, ki bi se kar naprej smejali [↩]
2. naglavno [↩]

Bila sem še kar pridna in …. hmja, malce manj poslušna, a se boljšam iz desetletja v desetletje, tako da vseeno mislim, da bi kakšno darilce lahko padlo v mojo nogavico.

A ker sem frdamano zatežena kar se daril tiče in imate vsi meni bližnji z mano še večje težave, kot jih imam jaz z vami, bi vam letos kar prišepnila o čem lahko zame pišete tem zgoraj zapisanim velecenjenim možem.

Naš sine je letos pametno izjavil, da si res ne želi ničesar drugega, kot preživljanje kvalitetnega časa z nama in poleg tega še nadaljevati tradicijo, ki smo jo začeli lani, ko je nadvse užival ob skupnem ogledu NBA košarkarske tekme zvezd v Hali Tivoli. Z lahkoto. Pa še zavijati ne bo treba v preveliko škatlo

Jaz pa, če vam povem čisto po pravici, ravno ne sanjam o obisku košarkarske tekme.