Saša Gerčar

Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje - globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

so rekli včasih …. Ja, to je tudi ena iz časov socializma, ko so se ljudje bali povedati vse kar so imeli na umu.

Danes te stene ne le poslušajo, danes stene tudi gledajo !To, da si v avtu ni dobro vrtati po nosu, predvsem ne takrat, ko zdolgočaseno sedite v njem, medtem ko šofer nakupuje fasungo hrano in plačuje bencin, to najbrž veste?! Poleg tega ne pozabite, da vas na pumpi bencinski postaji snemajo. In danes res ne morete vedeti, kdaj boste morda postali slavni in bo posnetek iz njihovega arhiva romal na POP TV in potem…… adijo predsedniška kariera.

Bognedaj, da ste kaj podobno nespodobnega že počeli med probavanjem oblačil v nekdaj tako fino tehnično opremljenih garderobah Emporiuma. Potem vam je itak jasno, da vam sploh ni treba niti začeti z zbiranjem podpisov.

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa ……..

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control spljoh.

V domačem nabiralniku se pri nas ne znajde nič drugega, kot računi, milijon obvestil o stanju na bančnih računih … ki jih itak ne potrebujem, ker me o tem obveščajo vsako jutro po SMSu na moj mobilnik, pa še klik imam, pa še na bančnem avtomatu lahko vedno preverim … in pa dva milijona reklamnih obvestil. Aja pa kakšna čestitka za Božič in Novo leto pa še ta takšna na pol reklamna od kakšnega prodajalca očal ali turistične agencije.

Pred nekaj tedni pa se v našem nabiralniku znajde nekakšno povabilo. Naslov je naš, izpisano je ime Saša Gerčar, pošiljatelj pa povsem neznan …. ena gospa s priimkom, ki ga ne poznam iz Celja nas vabi na srečanje Kr’nčkov (kar sploh ne vem kaj ali kdo to je) v neko gostilno v Ljubnem ob Savinji. Tole je spet ena natega, si mislim, sigurno nam bodo potem tam pokazali krasno posodo, ki kar sama kuha, ali kreme, ki zgladijo gube tudi sedemdesetletni mami. Tole Ljubno me vseeno malce zintrigira, kajti to je bilo rojstno mesto mojega starega očeta in povprašam moje starše.

Za gledanje kakršnih koli tekem mi ni bilo nikoli preveč mar, nekakšna izguba časa se mi je zdelo navijanje za nekega namišljenega favorita, ki je favorit le za to, ker prihaja iz istega konca sveta, kot jaz in potem evforično razpoloženje, ki naj bi glede na rezultat, vplivalo na počutje za vsaj naslednje 2 dni …ne, tega nisem nikoli povsem posvojila.

Ne, saj nisem popoln freak, …. prisežem … kdaj pa kdaj si kakšno tekmo ogledam tudi jaz in celo veselo navijam in sem ob zmagi vsaj nekaj trenutkov vesela.

Nekaj let nazaj … no, kakšnih 20 let nazaj …ja, ja, sem pač tako stara že sem občasno zahajala v dvorano Tivoli iin si ogledala kakšno košarkarsko tekmo.

Nogomet? Hmja, ne me križati, ampak res mi je popolnoma vseeno za to igro, kjer se igralci precej časa le podijo za žogo, konkretni dosežki, rezultati, goli pa so posejani bolj poredko . Za nogomet moram biti res izredno, izredno dobro razpoložena pa še to mora biti na sporedu res kakšen finale kakšnega tekmovanja na svetovnem nivoju.

Včeraj se je uradno zaključil naš veliki projekt v Portorožu.

Jaz sem ga načeloma končala že včeraj zjutraj, ko sem lastnika našega podjetja Jima in Nancy Dornan dostavila na letališče Brnik ..ups Jožeta Pučnika, vsi ostali obiskovalci so ga zaključili včeraj, v nedeljo ob večernih urah z ognjemetom, nekaj naših zaposlenih je še danes v Portorožu in skrbijo za urejeno odjavljanje vseh pomembnih gostov iz hotela Bernardin, nekaj pa jih je danes doma in si celijo rane …. no, ne ravno rane, ampak žuljave noge in zaspane učke, Tomaž in jaz pa sva danes že na položaju, v pisarni in greva novim poslovnim izzivom naproti.

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Ta moj Bill mi kar naprej nekaj sporoča in zadnje čase imam občutek, da me vedno bolj seznanja z dejstvom, da sem ena navadna tečka.

Tečka! Jaz za razliko od Bruce to “slišim”, ampak kaj, ko mi ni jasno, kaj želi s tem povedati. Je prav, da sem tečka in me spodbuja, naj bom še večja? Naj začnem urejati zadeve, ki me motijo? Naj se spremenim in postanem popoln flegmatik, zadovoljen z vsem, kar se dogaja?

Vas zanima kako mi Bill to sporoča, kajne?
Najprej itak vsak dan najmanj 5x dobim servirano od našega Jake, tako da tega res ne gre pozabiti: “Kol’k si teeeeečna!” A zakaj? Ker rečem naj obuje copate, obleče pulover, ker mora pohiteti v šolo, ker sem pri drugi tekmi, ki jo gleda ta isti dan, skromno pripomnila, da me bolijo ušesa od glasnega komentiranja, strašanko navdušenega komentatorja…..

Perfekcionistka, žlobudrava, ki prehiteva samo sebe! To sem jaz, če hoče kdo vedeti.

Če kogarkoli v službi vprašam za svojo največjo slabost pri delu, bom dobila kot iz topa ustreljeno, da se prehitevam, skačem iz teme na temo in govorim o nečem petem, ko moji polušalci še premlevajo tisti prvi stavek. Sicer imam sodelavce, ki so me po 9-ih letih že dojeli in dokaj uspešno jadrajo med mojimi komunikacijami, imam pa sodelavce, ki na sestanku sedijo in nepremično zrejo v vogal mojih očal in zelo jasno kažejo prve znake zgubljenosti

Iz tega razloga se raje kot govorjenja, lotevam pisanja. Pri pisanih izdelkih grem lahko poljubno krat nazaj in zadevo urejam, krčim, točkujem, odebeljujem in podobno. Pa se mi celo takrat zgodi, da ob branju pade še kakšna ideja, ki povzroči še daljši in obsežnejši zapis.

Zadnjič ob nedeljskem kosilu moj dvigne krožnik in popije preostanek juhe.

“Ajde, da nisi mal preteral z bontonom?!” moram komentirati, ko zraven še močno srka.

“Saj ni nobenga tukaj!”

Halo?!