Saša Gerčar

Moj EMŠO govori, da prihajam iz tiste generacije, ko v cvetu mojega izobraževanja, o računalnikih ni nihče razmišljal, kot nečem splošno uporabnem. Tipkanja so se učila le tista dekleta, ki naj bi postale tajnice … po nekakšni čudni formuli pa je uspelo pridobiti nekaj tipkalnih strojev in učitelja učiteljico tipkanja tudi nekaterim gimnazijam. No, naša gimnazija ni imela te sreče in tako smo za izbirni predmet v 3. in 4. letniku lahko izbirali med tehnično kemijo. Ne, ne, nisem pozabila napisati še kakšnega predmeta … pri nas smo se pač vsi navdušeno vedno znova odločili izbrati tehnično kemijo. Prekrasen in perspektiven predmet, predvsem za družboslovce

Nekaj let za tem sem kot pridna študentka prenašala papirje gor in dol po uvozno izvoznem podjetju in v stiski s kadri, v trenutku “napredovala” v študentko-referentko na izvozu, katere glavno delo je bilo TIPKANJE izvozne dokumentacije.

Bastjan … ja, tisti, ki je blog zamenjal za plenice me je nekoč vprašal kako pisati krajše prispevke. Mene? Ha, ha, štos leta.

Od nekdaj imam težavo z dolžino. Ne, moj ni prekratek, ampak predolg Predolg je moj govor, predolg je post na blogu, predolgi so moji maili, predolgi so celo moji govori, ko na kakšnem našem seminarju za 10 minut dobim v roke mikrofon.

Prisežem, vem da je to moja glavna težava ….Odpravim to in še kakšnih 7 kg pa postanem idealna - superwoman.

Sem pa poskušala že vse živo na temo skrajševanja svojega pisanja. Pri blogu sem prispevek najprej napisala iz srca, na izdah … na dolgo seveda …. potem pa ga pri sebi označila s točkami in se poskusila poigrati s tekstom tako, da okrog vsake točke napišem le en stavek. Stvar mi je vzela čisto preveč časa in v pisanju ni bilo nobenega veselja več.

Moj dragi je sicer dokaj prijazno bitje ampak včasih mi prigrizne najbolj sočne misli in dober prijateljski pogovor s kratkim: “Skrati!” Uf, brez olepšav in ljubeznivosti. Hja, tako je po 24-ih letih …. ampak ga cenim in spoštujem njegovo mnenje.

Včeraj mi je moj mali sine rekel, da pišem predolge poste na blogu in zadnjič mi taisti sine po telefonu spusti: “Preidi na bistvo!” Ahja! …. njegovo iskreno in otroško mnenje nekaj velja, kajne?

In danes sem imela priložnost spoznati v živo Hirkani-Karmen. Težko po prvem srečanju rečem, da jo cenim in spoštujem, saj tako hitro ne morem sprejemati mnenja o ljudeh, vsekakor pa njen blog govori, da je punca na mestu, ki ve kaj dela in govori. Ja, tudi ona mi je svetovala naj svoje prispevke skrajšam.

OK, bom začela. Če sem že 2 dni smrtno resno disciplinirana pri prehrani, bom še v pisanje vnesla nekaj sprememb. Pika, konec. Se izboljšujem, kajne?

Ko je razsajala evforija o raznih verigah z 5 naj predmetov, 7 naključnih dejstev, 5 uresničljivih sanj, sem razmišljala o tem, kaj bi me glede podobnih tematik zanimalo o drugih blogerjih in ugotovila, da me zanimajo smešne in prikupne zgodbe. In ker ponavadi vedno izhajam iz sebe, bi bilo prav, da o tem najprej kakšno zapišem kar sama.

In ker to ne bo tipična veriga in vanjo ne nameravam potunkati nikogar, tudi ne bom vnaprej določila števila zgodbic, ki jih nameravam zapisati. Mogoče bo zgodba le ena, morda dve, morda pa se mi v spomin utrne več deset zgodb vrednih deliti jih z vami.

Tokrat bom začela s tisto, ki mi ob spominih še danes požene kri v glavo.

Tadeja Fatur je na Emi 2007 zapela komad Drugačna, drugačna, drugačna.

Komad mi je bil všečen pa ne vem točno zakaj …. morda tudi zaradi besedila, morda pa zaradi pevke, ki se mi je izdela izredno zanimiva. Tadeja Fatur ima po mojem mnenju zanimiv vokal, predvsem pa mi je bila všeč, ker je bila DRUGAČNA.

Nekateri so njeno oblačilo popljuvali, meni pa je bilo všeč. Drugačno pač.

Zakaj sem se spomnila na Emo in Tadejo Fatur? Ker razmišljam, zakaj za vraga tako kompliciram okrog videza svojega bloga …. zakaj enostavno ne uporabim ene od nešteto predlaganih predlog. Ja, jaz sem en čuden tič. Vedno moram biti drugačna.

Nikoli se nisem želela skrivati v množici in ja, načeloma je želja po drugačnosti usmerjena v pozitivne ekstreme … npr. želim biti najlepša, najboljša, najhitrejša, najglasnejša ….. hmja, ravno pri glasnosti sem pomislila, da je vse skupaj zelo relativno in vprašljivo kaj je pozitivno …..in sploh vse kar je NAJ je ekstremno in problematično samo po sebi…. ampak o tem ne bom danes, ker bi spet zašla v tri krasne.

Se kdaj obremenjujete s preteklostjo? Jaz načeloma ne gledam nazaj v preteklost. Pravzaprav je moja težava ta, da gledam predaleč v prihodnost. Lotevam se stvari, ki mi bodo morda prišle prav čez 5 ali 10 let. Super, kajne? Pa ni tako super, predvsem če ob tem pozabim, da je treba tudi danes kosilo skuhati, da bi čez 5 let morda projekt,ki sem ga začela, sploh lahko kdo delal

Imam na srečo svojo drugo polovico, realista Tomaža, ki me pogosto “prizemlji” in pošlje s kuhlo v roki kuhat kosilo

Preteklost uporabljam bolj kot pomoč za analizo, ki mi pomaga pri načrtovanju prihodnosti.

Radi prejemate darila? Jaz jih obožujem. Po pravici povedano se mi včasih za moj rojstni dan zna tudi povesiti nos, ko se moj dragi vse do večera niti slučajno ne spomni, da je to dan, ki ima takrat zame veliko začetnico.

Pa ne, sploh ne pričakujem daril v stilu zlatnine in diamantov, želim si le pozornosti in to razumem tako, da moj dragi zame naredi nekaj, kar mene veseli, njemu pa predstavlja mučenje.

Vas zanima kaj bi to bilo? Ples do poznih ur, to bi že lahko bila ena od zanimivih mučilnih taktik. Pa kakšna pregrešno draga večerja, saj meni hrana pomeni veliko, njega pa močno stiska pri srcu, če za nekaj uric užitkov, ki jih kasneje odplakne voda v toaletni školjki, odšteje muchos euros.

Še danes se me drži »nalepka« da ne maram cvetja, kar je popolna zmota. Je pa to zablodo povzročil eden od mojih enainštiridesetih D dnevov….. mislim, da tisti triintrideseti.

Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.

Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana?  Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.

K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.

Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.

Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?

Očitno smo vse prepleskali in položili vse ploščice, kajti eno zadnjih nedelj smo končno našli nekaj časa za druženje z našimi nam najbolj dragimi sorodniki. Moja najljubša svakinja občasno bere moj blog. “Občasno” pravim le zato, ker nikoli ne veš, kdaj bo tole prebiral tudi njen šef … pa še to prebira le doma, častna pionirska

Skratka ona obvlada kje smo bili, kaj smo si ogledali, kaj dogaja …. in tako so telefonski pogovori krajši …. še srečanja v živo so drugačna …..takoj preidemo na bistvo in prihodnje plane, kajti preteklost je obdelana na blogu

Opazila sem, da veliko ve tudi moj najljubši svak. Ne, on me ne bere. Ne še. . On izve vse od svoje žene.

Še nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

• 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
• kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.