Saša Gerčar

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Jan, nisi imel čisto prav …. samo na pol si zadel s tem, ko si med “cvetke” dodal mene. Res je že, da jaz ne sedim križem rok in čakam, da mi bo kdo kaj naredil. Ne, jaz se moram res čisto vsake traparije lotiti sama!!!

In sedaj naj vam priznam sramoto svetovno. Po novem uporabljam Mac-a. Ne, ne nisem med tistimi, ki ga obožujejo in hvalijo na vse pretege. Res je blazno lep. Tistega belega prenosnika z 13″ monitorjem imam. A kaj, ko je bilo za delo v pisarni potrebno urediti še to, da imam na njem Windowse, ki jih itak sedaj stalno uporabljam.

No, na tem Macu imam neviđeno težav. Med drugim me strašansko jezi, ker nimam tipke za brisanje naprej. Potem mi odpadajo lasje, ko mi v mailu in podobnih zadevah, ki delujejo na Word osnovi, ne deluje afna. Nobena kombinacija ne pomaga. Enostavno ((no, ni ravno enostavno)) moram iti nekam drugam, @ skopiram in jo nesem v mail. Ja, ja, tukaj dela, ker sem na netu

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge (( in tako bistveno manj travnatega površja)), potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči.

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Ne spomnim se več vseh malenkosti, ki so nam jih trobili na vajah za starše ali kako se sploh reče tistemu, ko nosečnice in njihove spremljevalce učijo globokega dihanja , a spomnim se, da so nas posvarili, da ženske četrti ali peti dan po porodu napade poporodna depresija. Lepo vas prosim, kakšna depresija! Mene, ki sem itak uberoptimistična?! In mene, ki sem pred tem ležala celih 7 mesecev, da mi dete ne bi ven palo in ob vsem tem nisem imela PREDporodne depresije?!

In tako se je 12 let nazaj, nekega septembrskega jutra, rodil naš Jaka. Porod no problem, 2 tedna prekmalu – krasno, ker sem res že komaj čakala, da začnem ponovno normalno živeti, mali je bil zdrav in krasen otrok (no, mal zlatence, ampak tam jo ima itak skoraj vsak), mojega mleka ni pil … ma, not a big deal …. če smo končno dobili dete, se pa ne bomo okrog tega sekirali, jaz sem bila več kot OK, nobenih šivov, nobenih travm, le domov sem si želela.

Kaj je 42 let kasneje ratal iz takšne kepe?!

No, 5 mesecev manj, ker baje sem bila na tej sliki stara 5 mesecev.

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

so rekli včasih …. Ja, to je tudi ena iz časov socializma, ko so se ljudje bali povedati vse kar so imeli na umu.

Danes te stene ne le poslušajo, danes stene tudi gledajo !To, da si v avtu ni dobro vrtati po nosu, predvsem ne takrat, ko zdolgočaseno sedite v njem, medtem ko šofer nakupuje fasungo hrano in plačuje bencin, to najbrž veste?! Poleg tega ne pozabite, da vas na pumpi bencinski postaji snemajo. In danes res ne morete vedeti, kdaj boste morda postali slavni in bo posnetek iz njihovega arhiva romal na POP TV in potem…… adijo predsedniška kariera.

Bognedaj, da ste kaj podobno nespodobnega že počeli med probavanjem oblačil v nekdaj tako fino tehnično opremljenih garderobah Emporiuma. Potem vam je itak jasno, da vam sploh ni treba niti začeti z zbiranjem podpisov.

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa ……..

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control spljoh.