Saša Gerčar

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Špance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

Še prav nikoli nisem slišala za Edvina Čurliča. Športa ne spremljam prav pogosto, tudi televizije praktično ne gledam, le prižgana je ves čas in ker tako vsake toliko časa dvignem pogled, sem danes uspela spoznati zame še povsem nov obraz na TV Slovenija 3.

Z gospodom Edvinom ni sicer prav nič narobe, vendar kdo za vraga mu je nadel sladoledno rumen gvant in mu pod to nabil še nežno roza srajco?! Pa kaj na TV Slovenija nimajo ogledal?

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Ker so moji opisi naše poti bolj opisovanje težav, ki so nas pestile med potjo in ker se je tokrat naš sine res potrudil z dolgim opisom, bom tukaj dodala kar link na njegov zapis in vam pokazala še otroški pogled na takšna potovanja. In ker se Jaki ne da, meni pa nalaganje slik končno deluje, bom tokrat izkoristila priložnost in izlet opisala še slikovno.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?!

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

Začela bom zadaj pa bomo videli do kje in do kdaj me bo držalo navdušeno pisanje o Ameriki in njenih prebivalcih.

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Ponovno se javljam iz Amerike. Še vedno smo v Washingtonu. Danes so ulice polne rdečemodrobelih majic, zastavic, klobukov, dežnikov in podobne krame. Pravzaprav kravji bal po ameriško. Nič drugega, kot kupi klobasic, piva, litri vode, stojnice z neumno kramo, na vsakem vogalu pa nastop kakšne glasbene skupine. Od country zabavljačev, do mehiške glasbe ali kakšnega rocka. V bistvu prava škoda za lepo mesto, kot je Washington DC. Lepe, široke in urejene ulice so v trenutku spremenili v kup gužvancije, ulice zametali z odpadno embalažo, prazne plastenke ležijo vse na okrog, lep in urejen park pa so spremenili v razstavo kiča.

Vroče, vroče, vroče …. je edino, kar lahko rečem. Predvsem, ko na vroči pripeki čakaš v vrsti, da ti skrbni varnostniki pregledajo torbo in spustijo v območje “kravjega bala”.

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Japajade!

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!