Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Švici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Špance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti ((se sprašujete kdo, kajne)), ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.

Z gospodom Edvinom ni sicer prav nič narobe, vendar kdo za vraga mu je nadel sladoledno rumen gvant in mu pod to nabil še nežno roza srajco?! Pa kaj na TV Slovenija nimajo ogledal?

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?!

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Dan 7, 8 Pigeon Forge

Dan 8 – ma kaj vem kaj za eno mesto … luštno, turistično …

dan 9 pot proti Washington DC-ju

dan 10, 11 – Washington DC

dan 12 New York – Queens

dan 13, 14 – New York Manhattan

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

V Rusiji sem bila le enkrat in še to pred žblj leti … če vam povem, boste takoj ugotovili, da jih nimam več 23 … torej v Rusiji, ne, naj se popravim, v ZSSR sem bila pri svojih dvanajstih letih. S turistično agencijo smo v 8 dneh obiskali Kijev, Leningrad in Moskvo. Sam izlet predstavlja zame nepopisno lepe spomine. Prvi let z letalom, prvo potovanje z agencijo in turističnim vodičem, prvič brez strašev (tja sem šla s teto in sestrično), ohinsplohbajno pa kamorkoli bi že šli. Drugače pa se Rusije spominjam kot izredno revne dežele, kjer so ljudje stali v neskončno dolgih vrstah le za to, da bi kupili en kozarec vloženega slivovega kompota, ki so ga ravno pripeljali s kamionom, plačevali ogromne denarje za najlonke, Vegeto in se tepli za kavbojke. Ves čas smo pili kefir, kajti paradižnikovega soka nisem prebavljala, za Coca-Colo pa takrat v Rusiji še slišali niso.

Od kolegov slišim, da je današnja Rusija nekaj povsem drugega. Nekaj let nazaj … 3 ali 4… je naš ameriški šef odpiral podjetje v Rusiji. Iskal je prostor in zaposlene v Moskvi. Iskal in iskal …. več kot pol leta je letal v Moskvo, imel razgovore z ljudmi in se vedno vračal z vedno daljšim nosom. Rekel je, da je iskanje ustreznih kadrov v Rusiji mission impossible. Sam ima izkušnje s postavljanjem podjetij v več kot 15 različnih državah sveta in če mu je po pol letni muki iskanja celo v Sloveniji uspelo najti tak dragulj, kot sem jaz, potem ni vrag, da ne bi znal česa dobrega izbrskati tudi v Rusiji. Pa vendar!?

Razlagal je, da Slovenija in Rusija nista primerljivi. V Sloveniji se ljudje ranga manager-ji sicer cenijo, postavljajo tudi precej močne (beri-nemogoče) pogoje (nekateri svoj Mercedes in kučico u cvijeću ), vendar pa vsaj v osnovi vsi govorijo angleško in svojih “kvalitet” ne gradijo le na znanju osnovnega komuniciranja s tujim podjetjem. V Rusiji je drugače. Če znaš angleško, se ponujaš tujim podjetjem, ki jih je tam, kot peska, in vsa željno pričakujejo velike posle na velikem trgu in so za nekaj pravih ljudi, ki so že samo sposobni komunicirati v njihovem jeziku, pripravljeni plačati nesorazmerno visoke zneske. Zakon ponudbe in povpraševanja pač.

Ker naše podjetje ne potrebuje hensišmensi pisarne na najbolj mondeni moskovski ulici, so začeli gledati tudi po drugih ruskih mestih. Naleteli so na Samaro (( ja, tudi mesto s tem imenom obstaja)) tam našli nekaj ustreznih ljudi, lokacijo za pisarno in zadeva teče več kot odlično.

In NAŠI Rusi? Ravno takšni, kot jih opisuje Val. Izredno sposobni, energični, dobrovoljni. Našo pisarno v Rusiji vodi energična Rusinja Olga, ki ima po moji oceni dobrih 35 let. Govori v izpiljeni angleščini in vsakič, ko odpre usta s svojo kratko, jasno in malce inovativno izjavo, impresionira vse ostale. Obvladuje zahtevne ruske stranke in ekipo več kot 20ih zaposlenih.

Vsakič, ko se srečamo predstavniki različnih držav, Olga na vsako srečanje pritovori še darila za vsakega od prisotnih. Tovorila je že vse mogoče neumnosti … v količini 30 in več … od nekakšnih velikonočnih jajc (veliko noč praznujejo enkrat jeseni … se mi zdi), do nekakšnih ruskih čokolad, rožic …. vsega možnega kiča, ki ga potem itak ruknemo v najbolj zatemnjen kot pisarne. Psst, ne ji povedat!

Tudi njene zaposlene kolegice in kolegi so povsem enaki … zabavni, družabni … morda za naš okus malce preveč agresivni, pa vendar.

O tako zvani “ruski” modi ni pri njih ne duha ne sluha. Tako Rusinje, kot Ukrajinke so ene bolj modno urejenih članov naše mednarodne ekipe. Morda bi le pri pričeskah morali malce bolj slediti modnim trendom in svoje frizerje pošiljati na urjenja v zahodno evropska velemesta.

Rusi, kot množica? Ooooohhh! Neobvladljivo!

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Jah, takole je bilo čisto na koncu:

V ponedeljek zvečer po ameriškem času smo sedeli nekje na koncu Manhattna, opazovali jahte, ki so se zibale v marini, opazovali množico urejenih poslovnežev, ki vsak s svojo papirnato skodelico v rokah, ali kakšnim I-podom v ušesih ali pa s knjigo pod pazduho, medtem, ko smo srebali svojo kavico ((tudi v papirnati šalici)) … (( Starbucks itak, ker ostale pobarvane vode sploh niso prebavne )) … odpočivali ((ja, ja, vem, da to ni lepa slovenska beseda, ampak primernejše za to pač nisem našla)) razbolele noge ter razmišljali in se žalostili, ker gre naš dopust h koncu. V torek ((to je naslednji dan)) ob 7h zvečer naj bi imeli let iz letališča JFK in tako kot je pri nas v navadi so se na tisti predvečer pred odhodom začeli v naših glavah vrteti drugačni filmi.

Naš mulac je razmišljal česa vsega še ni uspel videti in na spisek MUSTSEE je dal Madison square garden in American Sport museum. Sreča, da sta oba locirana na Manhattenu. Nesreča, da sta vsak na povsem drugem koncu otočka, naš hotel pa seveda na tretjem.

Moj je razmišljal predvsem o tem, kako bomo zagotovo in sigurno prišli pravočasno na letališče. Zanj PRAVOČASNO pomeni vsaj 4 ure prej, ker se med potjo vedno lahko (beri: se itak vedno) zgodi kaj nepredvidenega, zato je čisto vseeno ali je naš let na koncu ali začetku dneva …. dejstvo je, da se tisti dan ne dela ničesar drugega, kot pripravlja na odhod.

Jaz sem tam nekje vmes … no, priznam bolj na strani tamalga …. a mojega moškega tudi ne smem pustiti nesrečnega …. pa še tista taodgovorna za pakiranje sem. Zato sem že tisti ponedeljek zvečer načela temo z naslovom “Kaj bomo počeli jutri?”

In smo sklenili, da vstanemo ob 8h, spakiramo kufre, se odčekiramo, oddamo kufre v čakanje namenjeno sobo, sploh ne zajtrkujemo … pač po ameriško v prvem Starbucksu zagrabimo vsak svoj lonec kave (ja, priznam celo naš mulc je pil kavo …. no, uno latte whatever … z zelo malo kave, ogromno mleka, karamelnim sirupom … s stepeno smetano na vrhu in nato še dodatek karamelne omake …. na koncu sem bila cel ekspert za naročanje ustreznih kav z vsemi ustreznimi dodatki, okusi in velikostmi ), poiščemo prvo postajo podzemne in se odpeljemo do Madison square gardna.

Potem poiščemo še eno trgovino s fotografsko opremo (od tu naprej beri zelo hitro!) …. ki jo je moj na vsak način hotel še obiskati, kajti bojda so cene v USA ful ugodne (japajade) in pri unih italijanarjih, ki ti na glavnih avenijah turijo bogainpol on že ne bo kupoval …. in ker je nekje našel en debel katalog za fotografsko opremo in bo to že morala biti kakšna ornk prava trgovina, bi mi pogledali še to.

Nato pa se spet usedemo na podzemno in hit do športnega muzeja. (tudi tukaj beri hitro!) Od tam nazaj do hotela. Če bo čas, gremo še na kakšno jedačo, drugače pa vzamemo kufre, pokličemo taksi in se odpeljemo na letališče. (Od tu lahko tempo branja upočasniš) Tam MORAMO (tako je rekel moj) biti vsaj 2 uri in pol prej …. ker pot do letališča traja 50 minut (povedali mojemu na recepciji), bomo računali na (saj veste kaj ), zato bomo mi krenili na pot vsaj uro in pol prej ….

Seveda se je že zjutraj zataknilo. Vstali smo vsaj pol ure kasneje, kot je bilo planirano.

Jaz sem s pakiranjem zamujala kakšnih 10 minut.

Kave nismo le pograbili, ampak smo morali malce posedeti, ker tamal ni prenesel tempa dirkanja.

Podzemno smo iskali vsaj 20 minut.

Madison square garden smo sicer takoj našli … ja, ja, mami se je pripravila in vse podčrtala kje in kako je treba iz podzemne …. a je stavr zelo velika in smo nekaj časa krožili po vseh ulicah, da smo našli vhod.

Na ogled štadiona nismo šli, ker je bil prvi termin že zaseden.

Trgovino s fotografijami smo našli hitro, a je bila res huuuuuuge in smo kar nekaj časa letali po njej preden smo končno našli oddelek s fotoaparati. Hitro smo ugotovili, da so cene povsem enake našim in da potem aparat vseeno raje kupimo doma. In tako smo že drugič ta dan opravili enveliknič.

Nazaj na podzemno …. a sem omenila, da so podzemne postaje v New Yorku zanemarjene, zatohle in nenormalno vroče?! …. itak nisem skužila njihovega sistema in mi še zdaj ni jasno zakaj njihova modra linija naenkrat zavije drugam, kot je napisano in narisano na mojem zemljevidku???!!! No, v športni muzej smo privihrali dve uri pred predvidenim (po Tomaževem) časom za odhod iz hotela in vsaj 3 ure kasneje, kot smo planirali. Lačni, žejni, prešvicani.

A nam je le uspelo.

Muzej? Ah, ne me vprašat, tamalmu je bil všeč … to je pa edino pomembno, a ne?

Nazaj dirka in pred hotelom še skok v Europacafe, ki je mimogrede najboljša veriga hitre prehrane ever … solate na 1356 načinov … njama. Tam so vsakemu od nas v 3 minutah zmešali solato po želji, nam vse zapakirali v plastične skodele, vrgli v vrečko še pribor in papa ….. Po kufre in skok v taksi!

Ne boste verjeli taksi je rabil do letališča 45 minut in nič nepredvidenega se ni zgodilo na poti (kdo bi si le mislil ) in tako smo prišli tja 3 ure pred napovedanim letom.

Sem mislila, da bom dokončala že s prvim postom, vendar ne bom …. nadaljevanje sledi jutri.

Vroče, vroče, vroče …. je edino, kar lahko rečem. Predvsem, ko na vroči pripeki čakaš v vrsti, da ti skrbni varnostniki pregledajo torbo in spustijo v območje “kravjega bala”.

Še sreča, da je v istem območju tudi nekaj prekrasno klimatiziranih muzejev. Muzeji so tukaj brez vstopnine in večinoma izredno dobri. Muzej letala in raket smo si ogledali že na enem naših prejšnjih obiskov, tokrat smo si želeli ogledati muzej ameriške zgodovine, vendar je žal zaradi prenove zaprt, zato pa smo pokukali v prirodoslovni muzej, kjer nas je strašanska gužva in polžje pomikanje ter ogledovanje raznih metuljčkov, hroščev, okostij dinozavrov ter nagačenih srn, ki tako ali tako ni v ospredju naših interesov, kaj kmalu prepodila v muzej moderne umetnosti.

Waw! Navdušeni! Mirno, tiho in preprosto navdihujoče. Predvsem pa sproščujoče za naše oči, ki so si lahko po napornem ogledu kiča, tukaj končno lahko spočile.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni ((po hierarhični lestvici navzgor)) šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem.

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Tukaj je trend v odpiranju outlet nakupovalnih centrov. Na vsakem vogalu najdeš enega, vsak je zgrajen podobno, vsak se razprostira preko ogromnih površin, v vsakem imajo Nike in Gap trgovino in še 100 drugih, trgovine so si podobne, kot jajce jajcu, cene niti niso tako znižane, le da tam res ni najnovejših zadev, ampak tudi prav starih tudi ne in povem vam, da ti po tem, ko vidiš 3, gredo kocine pokonci, ko samo vidiš znak na cesti, ki usmerja k novemu centru.

Palmanova outlet village, mislim da me ne boš več videla!

Danes smo v Pigeon Forge-u, mestu zabave v državi Tennessee, jutri pa krenemo naprej proti Washington DC-ju.