Saša Gerčar

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

Čeprav sem stara kot zemlja ((ajde par let manj)) in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat ((če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje)) povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat ((ja, pač takrat so bili drugi časi)) meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj ((ja, ja, kar verjemi, če češ)), zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma !

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!