Saša Gerčar

Čeprav sem stara kot zemlja¹ in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

1. ajde par let manj [↩]

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat¹ povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat² meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj³, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Nekoč. S Tomažem sva bila študenta, ki sta se ob petkih in svetkih prevažala z avtomatikom¹, … jaz celo pozimi, namreč strašansko sem sovražila avtobuse in s trenutkom, ko sem začela hoditi na faks, sem popolnoma prekinila svoje razmerje z LPP-jem

Denar sva služila z občasnim priložnostnim delom in ga pridno metala v pujska za uresničitev najinih prvih skupnih sanj - kupiti si avto. Čeprav se je večina zgražala, češ premlada sta, prekratko je vajino skupno obdobje, ne moreta si kupiti SKUPNEGA avta, sva midva trmarila in se odločila vplačati najin prvi avto. Bolho. Novo. Saj ne pomnim natančnega leta, vendar mislim, da je bilo tam nekje leta 1987, ko sva vplačala gotovino² za najin motorni štirikolesnik.

1. to je bila tista prdulca od Tomosa [↩]
2. takrat itak drugače ni šlo [↩]

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo - Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval¹ Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 1960². Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

1. najbrž preskoči eno generacijo [↩]
2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini [↩]