Saša Gerčar

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo, ((če mi jo uspe pridobiti)) bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila ((beri pretirano)) kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa ((najbrž enkrat na leto)) le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka! ((Nick, je to prav, da je z veliko ))

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko!

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo – pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?