Saša Gerčar

Naj začnem z zgodbo en mesec nazaj. Bložič je bil. Tisti super žur, ki ga je že drugič organiziral Denis zvani Človek. Čeprav utrujena od zanimivega dne, ki smo ga preživeli v Kranjski, sem se vseeno zvečer odločila za kratek skok na dogodek in srečanje starih blogerskih prijateljev.

V polni in dokaj hrupni sobi sem rekla besedico ali dve tudi s kolegom Boštjanom, ki mi je omenil dogodek, ki ga pripravlja in v programu katerega naj bi bila tudi okrogla miza na temo bloganja.

“Bi v okrogli mizi sodelovala tudi ti?” me je vprašal “pride tudi Had, Hirkani, Človek in Jan Ferme…”
Ja, seveda zakaj pa ne, sem mu rekla in se kmalu zatem že poslovila.

Horoskopov za en dan in podobnih napovedovalcev prihodnosti, ne maram. Le zakaj bi želela vedeti kaj me čaka v prihodnosti?! Če je to to in se na ‘usodo’ ((ali karkoli že je to, kar nam je namenjeno, če nam je sploh kaj namenjeno)) ne da vplivati, potem je res nepotrebno zapravljati čas z branjem ali poslušanjem raznih napovedi.

Sploh napovedi o tem, kako se mi bo danes bojda približal nadvse privlačen mladec in moje srce bo poskočilo …..

Ma, dajte no …. kaj vam ni jasno, da statistično ni mogoče, da bi k vsem tehtnicam pristopili mladi in lepi fantje …… vsi mladci so ‘oddani’ že pri 20 let mlajših tehtnicah in tako do mene statistično lahko pristopajo le še starci, ki niso več tako privlačni ….

Danes sem razmišljala o tem, kakšne volje sem bila lani ob tem času … in kakšne volje so bili ostali …. in kaj se je takrat dogajalo.

No, takole … morda pa bo zanimivo pogledati eno leto nazaj;

Tole se je dogajalo meni.

Tole Sloveniji.

Vsekakor pa je zanimivo lanskoletno razmišljanje Dimitrija Rupla.

Ali pa lepe želje Volkca …. no, čeprav mu malce zamerim, da med bogovska talanja ni uvrstil tudi mene.

Ko je bila kraljica v Sloveniji, so vsi pisali o njej, ko s(m)o izvolili novo vlado, so vsi pisali o Pahorju ali Janši, sedaj vsi pišejo o Ruplu, Pahorju, na Janeza so že vsi pozabili, morda se kakšen spomni še kakšno dodati o recesiji, poplavah, potem pa se počasi že neha in tako bodo to glavne novice vseh naših časopisov in spletnih strani vse dokler spet kakšna zvezda ne prdne v javnosti …. no, ali pa tudi doma ((to bo zagotovo objavil Damjan Murko)).

A da bi jaz tudi? Ne, ne prdela, objavila kaj o Ruplu. No, ja, imam sicer svoje mnenje o Ruplu in svoje mnenje o Pahorju, a pravzaprav se mi o tem res ne da razpravljati na spletu.

Ma ne vem točno kaj imam …. več stvari skupaj.

Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti – družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.

O našem prenovljenem terminalu vse do danes nisem še nobene rekla. OK, saj ni slab in nekako sem vesela, da je naše letališče iz vaške pristajalne steze, kjer nočni čuvaj ob najavi vsakega letala odide do glavnega stikala in prižge luči, ki jih takoj po pristanku zopet ugasne, končno začelo pridobivati podobo resnega letališča.

Žal mi je sicer, ker glavni vhod in področje prijav še vedno ostaja bolj ubogo, a vsaj po fazi sezuvanja in obuvanja čevljev, padeš v predel, ki premore celi dve nadstropji, eno ali dve trgovinici … no, ja, nekakšen ubogi našankobveznonaslanjajočise kafič in pa nov dosežek našega mednarodnega letališča …opa (!) tekoče stopnice, ki te popeljejo v zgornje nadstropje, ki je prav lično in prostorno urejeno … žal pa tudi tukaj ni lokala, kjer bi v miru popil kavo, se usedel v udobne sedeže in prebral dnevne novice.

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

• Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.

• r na naslednji let. #
• To pa je zabaven način zaključka počitnic: 2,5 zamude leta iz ameri #
• ke, v frankfurtu pa pravočasen vzlet adrie (kar se ne zgodi pogosto #
• ), a brez nas. Mi smo pritekli tja 3 min prepozno. Sedaj čakamo 7 u #

Powered by Twitter Tools.

• Že 4 ure smo na letališču JFK v New Yorku. Zadnjo uro zaradi zamude #
• . Grrr! #

Powered by Twitter Tools.

• V new yorku, v 38. nadstropju, gledamo teniško tekmo med federjem i #

Powered by Twitter Tools.