Odkar imamo Poljanca, se pri nas pogovarjamo na višjem nivoju (sarkazem). Saj veste literalno filozofsko s pridihom frojdovske psihoanalize. In od kar se nam tako godi, tudi cerkveni, še manj pa kapitalistično potrošniško ter ameriško obarvani prazniki, niso ravno tema za večerno debato. Z možem morava skoraj šepetati, da nama mulc pred nos ne porine kakšnega Komunističnega manifesta in nama nato kakšno uro ne razlaga o manipuliranju z nevednimi in naivnimi ljudmi.

A jaz se kljub vsemu še nisem popolnoma vdala. Ja, saj se mi res vse manj da komplicirati, kolovratiti in urejati 100 in eno stvar, da bi bilo stanovanje pospravljeno, da bi nabavili smrekico, da bi zmetala v smeti vse lučke, ki so lani nesrečno pomrle in nabavila nove, si zamislila novo zanimivo dekoracijo in seveda nabavila malo morje izredno kreativnih in zanimivih daril za vse moje bližnje in daljnje. Mogoče pa letos vse to preskočim in počakam, da našega mulca mine komunistična evforija.

Prejšnja leta je bil prav navdušen nad idejo o adventnem obdarovanju. Ne, ni da bi bili pri nas prav mahnjeni na te zadeve, ali da bi hodili k maš … še k polnočnici se nam ne da … a leta in leta sta moj in moj mali (zdaj že večji) s trgovine prinašala tisti kič od kiča, kjer se v kartonasti z božičkom in jelenčki poslikani škatlici, gnete 25 čokoladic. Bljak! A moj mali komunajzer (takrat to še ni bil), je prav z veseljem vsako jutro odprl eno okence in pomljackal ustrezno čokoladico.

Da bi preprečila še nadaljnje skrunjenje našega dobrega okusa, sem nekaj let nazaj, nabavila 25 majhnih vrečkic in vanje vtaknila majhne kartončke. Navesila sem jih nad posteljo našega mulca, vanje pa potem sproti nekaj pisarila. Ja, ja, prvotni načrt je bil sicer tak, da se že v novembru spiše vsa sporočilca, a kaj ko mi novembra možgančki še ne delujejo probožično. In tako sem v decembru pohajkovala po trgovinah, razmišljala ob kavici in vsak dan prišla z novim darilcem. Na listek sem včasih napisala le lepo misel, včasih pa napisala napotke kje se skriva pravo darilce (knjige, posnetki z glasbo, male sladkosti za katere vem, da jih naš mladi mož obožuje).

No, res ne vem, če se mu bo morda še kolcalo po krščansko dišečih decembrskih dneh

In če že krancljali ne bomo, bom vsaj na blog nanizala par idej adventnega dekoriranja.

Tale bo najbrž aktualna takoj, ko pride iz faze Marx&Engels …. ali pa je morda že … za vsak dan nov pir namesto čokoladice.

Ideja z malce manj kompliciranja.

V polni in dokaj hrupni sobi sem rekla besedico ali dve tudi s kolegom Boštjanom, ki mi je omenil dogodek, ki ga pripravlja in v programu katerega naj bi bila tudi okrogla miza na temo bloganja.

“Bi v okrogli mizi sodelovala tudi ti?” me je vprašal “pride tudi Had, Hirkani, Človek in Jan Ferme…”
Ja, seveda zakaj pa ne, sem mu rekla in se kmalu zatem že poslovila.

Na pogovor sem že čisto pozabila, ko kakšen teden kasneje v svoji pisarni pregledujem letak, ki se je znašel med mojo prejeto pošto. Obračam liste in se poglabljam v program seminarja, ki me takoj privleče, saj je marketing moja šibka točka in če je ta povezan še z internetom, se mi noge itak takoj zašibijo. Bi morda le šla na ta dogodek, pomislim, ko iznenada med zapisanimi udeleženci okrogle mize zagledam svoje ime. Opa, očitno se je iz pogovora iza šanka, izcimil resen dogovor?!

In tako sem v torek zjutraj živčno kolovratila po centru Ljubljanje in bentila ob iskanju parkirnega prostora, nekaj minut kasneje pa že pridno poslušala prvo predavanje na temo optimizacije spletnih strani.

Andraž Štalec iz podjetja Red Orbit me je navdušil s praktičnimi prikazi in živahnim predavanjem in precej uporabnimi nasveti, kako se hitreje znajti na prvih mestih na straneh spletnih iskalnikov. No, saj sem nekaj stvari že sama ugotovila preko testiranja pri pisanju   …… ojoj, spet sem zašla … v bistvu sem želela povedati tole:

Naslednji predavatelj je bil Klemen Mišič iz podjetja IP. Ponovno odličen govornik, ki je nekaterim razdelil lističe papirja in nas poprosil naj nanje napišemo svoje vstopno geslo za vstop v računalnik. No, nisem bila čisto iskrena, a vseeno dovolj blizu, da sem takoj naslednji dan sklenila svoje geslo spremeniti. Saj veste …za vsak slučaj … nikoli ne veš, kakšni čudaki se motajo po svetu …. no, ja, saj je gesla nekajkrat raztrgal pa tudi ni mogel vedeti katero je moje ….. a za vsak slučaj …. hmmm ….. In ker mi je predavanje pustilo tudi pečat novega znanja, sem geslo želela tokrat spremeniti v pravo, takšno močno geslo.

OK, OK že najmanj tisočkrat sem že slišala, da naj bo geslo sestavljeno iz črk in številk in naj to zagotovo ne bo kakšno ime mojega dragega ali otrok v kombinaciji z rojstnim datumom ali bože nedaj obletnica poroke.

Če bi to zapisal moški, bi to zagotovo bilo močno geslo, ker nihče ne verjame, da bi moški osebek lahko kaj takšnega zapisal v geslo, ki ga odtipkava dan za dnem. No, pa datum rojstva tašče tudi.

To o datumih in imenih torej vem in zato tega res že leta nisem uporabljala, a tokrat me je predavatelj prepričal tudi v to, naj ne uporabljam nobene logične in lepo berljive besede, ki se jo da najti v kakšnem slovarju.

In kaj naj potem? Naj bo moje močno geslo takšno zbg5d7gts8cvw ? Super! Takšno geslo bo res težko razvozljati! Tudi meni!

A ta Klemen Mišič ni bil od muh. Povedal nam je učinkovit recept za dobro geslo. Pomisliti je treba na kakšno pesem, ki ti je všeč …. npr. Na planincah sončece sije in si zapisati le prve črke vsake besede NPSS, dodati še kakšno številko, ki ti je ljuba in imaš krasno in močno geslo.

In tako se jaz včeraj znajdem pred dilemo in ugibanjem katera pesem mi je všeč in ima dovolj zapomnljiv verz. Hmmm?! Pa ja ne bom tako neizvirna in uporabila NPSS?!

V trenutku mučenja in napenjanja možganskih celic zagledam na svoji mizi najnovejši izvod knjige, ki bo v naslednjem tednu odšel v roke naših kupcev. Pa imam rešitev na dlani, začetnice tega naslova v kombinaciji z mojimi srečnimi številkami, bodo tvorile geslo, ki mu ni para!

Ob pol petih popoldne sem z mize pograbila kup papirjev, v torbo na hitro zabrisala notesnik, med drugim pozabila kabel za električno napajanje in oddrvela iz pisarne po sina, ki sem ga dostavila na trening tenisa.

Bom doma zvečer dokončala kup stvari, ki mi jih ni uspelo v službi, sem si mislila.

A doma mi svojega novega močnega gesla ni in ni uspelo shekati

Zaporedje besed se nikakor ni zložilo v pravo geslo. Naslov knjige je: Ne pojej vseh bonbonov naenkrat ali je Ne pojej vseh bonbonov hkrati? Mogoče pa je Ne pojej takoj vseh bonbonov? Vraga in te bonboni!!!!!

In kaj če poskušam naslov knjige zgooglati?

Hudiča, ko pa je to povsem nova in sveža knjiga, ki je še ni na policah knjigarn. Naši kupci jo dobijo prvi in šele po treh mesecih bo ta ista knjiga na voljo tudi drugim! Grrrr! Po polurnem brezupnem poskušanju vseh možnih kombinacij in sikanju skozi stisnjene zobe, se me je usmilil celo moj mož, ki navadno nima posluha za takšne moje veleumne izume in poklical našega sodelavca, ki dela na področju knjig ter ga poprosil naj pove točen naslov naše zadnje knjige. Nima pojma, je rekel.

No, če smo se že začeli blamirati, sem potem klicala še jaz kolegico, ki je bila že bližje rešitvi, saj je vedela, da se v naslovu nahaja beseda hkrati in bonboni … a kaj ko zadeva s kraticami Ne pojej vseh bonbonov hkrati, še vedno ni delovala.

Nič, vrgla sem puško v koruzo in jezna odšla spat.

Zjutraj sem oko takoj vrgla na tisto nesrečno knjigo, ki je še vedno mirno ležala na mizi. Ne vseh bonbonov hkrati! je naslov knjige! Ne vseh bonbonov hkrati?! Kaj vseh bonbonov?! Grrrrr! In kje je prevajalec pustil glagol?!

No, sedaj vem kakšen je naslov knjige, a me je stvar res tako znervirala, da sem si izbrala drugo knjigo in to takšno, ki ima vmes tudi glagol!

Sploh napovedi o tem, kako se mi bo danes bojda približal nadvse privlačen mladec in moje srce bo poskočilo …..

Ma, dajte no …. kaj vam ni jasno, da statistično ni mogoče, da bi k vsem tehtnicam pristopili mladi in lepi fantje …… vsi mladci so ‘oddani’ že pri 20 let mlajših tehtnicah in tako do mene statistično lahko pristopajo le še starci, ki niso več tako privlačni ….

No, sicer pa je mladost in privlačnost le stvar perspektive, odkoder gledamo. Danes bi za mladca okarakterizirala že vsakega moškega, ki še nima trojke v desetici svojega števila let …. no, morda bi to stopnjo znala poriniti celo tam nekje do 35 ….. pred davnimi, davnimi res davnimi leti, ko sem jih imela kakšnih 14 pa se spomnim, da si nikakor nisem mogla opomoči od šoka, ko je na nekem sestanku neke mladinske sekcije, predavatelj, ki jih je imel zagotovo tam nekje okrog 25, rekel: “Mi, mladi ….”

Ravno nasprotno pa lahko rečem za ‘branje’ sedanjosti. Tisti, ki znajo prebrati karakterje ali določene lastnosti, me impresionirajo. Celo horoskop, ki govori na splošno o lastnostih, ki pripadajo določenemu nebesnemu znamenju, rada preberem. Čeprav ravno ne verjamem v to in se mi zdi, da bi se ravno tako, kot s tehtnico, lahko poistovetila z določenimi lastnostmi leva ali device.

Odkar sem prebrala knjigo Osebnostni plus, se ne morem otresti poznavanja določenih osebnostnih lastnosti in kaj hitro vsakega ‘posortiram’ v predal Sangvinik, Kolerik, Melanholik ali Flegmatik ((nekateri jih označujejo tudi z barvami rumen, rdeč, moder in zelen)), kot tudi ’sortiranja’ same sebe v predal, kjer piše “Niti sledu o miroljubnem in neodločnem flegmatiku, zmedeni in veseli sangvinik se močno bojuje in prepleta z organiziranim in skeptičnim melanholikom, vse skupaj pa vodi večinski karakter ….. kdaj pa kdaj uspešno, drugič malce manj, odločni, zagrebeni in trmasti kolerik.”

Včeraj sem naletela še na en zabavni test, ki sem ga seveda morala izpolnit. No, pri izbiri meni najljubšega filma iz opcije treh, ki jih niti slučajno ne poznam, sem melanholično pogooglala vse tri variante in se na hitro kolerično odločila za izbor najbolj sangviničnega.

No, baje sem talentirana, samo ugotoviti moram še za kaj

I’m a Talent!

You’re a risk-taker, and you follow your passions. You’re determined to take on the world and succeed on your own terms. Whether in the arts, science, engineering, business, or politics, you fearlessly express your own vision of the world. You’re not afraid of a fight, and you’re not afraid to bet your future on your own abilities. If you find a job boring or stifling, you’re already preparing your resume. You believe in doing what you love, and you’re not willing to settle for an ordinary life.

Talent: 69%
Lifer: 33%
Mandarin: 46%

Tudi ti lahko narediš tak test zase na: Talent, Lifer, or Mandarin vprašalniku.

No, takole … morda pa bo zanimivo pogledati eno leto nazaj;

Tole se je dogajalo meni.

Tole Sloveniji.

Vsekakor pa je zanimivo lanskoletno razmišljanje Dimitrija Rupla.

Ali pa lepe želje Volkca …. no, čeprav mu malce zamerim, da med bogovska talanja ni uvrstil tudi mene.

A da bi jaz tudi? Ne, ne prdela, objavila kaj o Ruplu. No, ja, imam sicer svoje mnenje o Ruplu in svoje mnenje o Pahorju, a pravzaprav se mi o tem res ne da razpravljati na spletu.

Moje mnenje, ki me v tem pogledu utiša je, da je pač treba zaupati odločitvam tistih, ki s(m)o jih izbrali, da odločajo v našem imenu. Borut Pahorjev bo že vedel, kakšne adute drži v rokah Rupel in s čim ga stiska za vrat, da navkljub vsem odzivom ((negativnim, seveda)), še vedno vztraja pri svojem. Če me pri vsem tem, že kje srbi in bi me zanimalo, je le to; kaj za vraga ve Rupel, da ga vsi naši pomembni ((kao)) gospodje, kljub njegovim barvastim nogavicam ((ja, Metka je imela vedno smisel za modo …. pa to ni moj tipični sarkazem)), takoj posedejo na stolček v njihovi neposredni bližini.

Ja, no pa še to me zanima, kaj za vraga je tako lepega v naši vladi, da se je Dimitrij vztrajno želi držati. Mu je kakšna ministrica zapela za oko? ((to pa je sarkazem)) Ali pa se boji, da bi preden se mu iztečejo leta do penziona upokojitve, ne dobil več nobene službe ((oja, ta pa ni sarkastična, ampak kruto realna ))?

No, ampak kot sem zapisala, jaz o Ruplu res ne bi razpredala, sploh pa me ne dobite na razna množična protestiranja proti temu ali onemu. Si lahko kar vnaprej za uh zapišete, da mi po Facebooku ni potrebno pošiljati takšnih vabil. Pridružim se le tistim, ki me vabijo v klub ljubiteljev kofeta kave … oz. dobre kave, sonca ali dobre volje!

In če ne bom o Dimsiju, Janši, Pahorju ali angleški kraljici, o kom pa naj potem pišem?!

Morda pa o psih. No, srčno upam, da Rupel ob tem nima podobnih misli, kot jih je imel pred meseci Janša

Torej; psi. Sem tako mačkoljubac, kot pasjeljubac, a žal zaradi načina življenja pri nas trenutno domuje le maček Garfield ((po domače Garfo)). Ustavim se res pri vsakem predstavniku mačje ali pasje vrste in jih ogovarjam, čoham ter se malodane zadebatiram z njimi.

Ko smo bili na našem potepanju po Atenah, sem res imela kaj početi, saj tam naletiš na psa na vsakem koraku. Da bi na moje pasje prijatelje nikoli ne pozabila, sem jih pridno beležila v svojem fotografskem objektivu. Če bi bile razdalje med nami in njimi malce krajše  in bi prevozno sredstvo ne bila jeklena ptica, bi kakšnega zagotovo pripeljala kar domov. Ja, ja, brezdomni so … ne bi jaz nikomur ukradla njihovega ljubljenčka!

Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti – družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.

Vse zgoraj se mi dogaja tako ali tako vsako leto, a letos sem k vsemu dodala še občutek, da je na tem blogu potrebno nekaj spremeniti. Ne vem točno kaj, malce se še iščem, vem le, da vse kar napišem na koncu roma v koš. Nič ni dovolj dobro, vse je kar nekaj … nekaj škrebljanja po tipkovnice in hop na objavo!? Khmmm, bomo videli kaj namudrim! Če ima kdo kakšno idejo, na plan z njo, bom nadvse vesela predlogov!

Žal mi je sicer, ker glavni vhod in področje prijav še vedno ostaja bolj ubogo, a vsaj po fazi sezuvanja in obuvanja čevljev, padeš v predel, ki premore celi dve nadstropji, eno ali dve trgovinici … no, ja, nekakšen ubogi našankobveznonaslanjajočise kafič in pa nov dosežek našega mednarodnega letališča …opa (!) tekoče stopnice, ki te popeljejo v zgornje nadstropje, ki je prav lično in prostorno urejeno … žal pa tudi tukaj ni lokala, kjer bi v miru popil kavo, se usedel v udobne sedeže in prebral dnevne novice.

No, ker me tale prenova res ni presunila, o tem pač nisem nič pisala in tudi tokrat ne bi, če nas ob prihodu iz Aten, tako mene, kot tudi vse ostale potnike, osebje našega letališča, ne bi neznansko pozabavalo.

Po novem je naše letališče pridobilo tiste tube oz. hodnike, ki potnike iz stavbe popeljejo naravnost v letalo. Nobenega sprehajanja po letališču več in končno se tudi v Sloveniji, tako kot na ostalih svetovnih letališčih, potniki lepo po suhem (če seveda dežuje ali sneži) sprehodimo naravnost do svojega sedišča v letalu. Oh in sploh nobel!

Tja grede je šlo brez humorja in presenečenj, ob prihodu nazaj pa prav zanimiva dobrodošlica. Ker smo imeli zadnje sedeže, smo seveda izstopili zadnji. Oh, katastrofa, avtobus, ki je stal tik pred nami je bil že popolnoma nabasan. Res z veliko muko smo se nekako stlačili vanj in bili prav srečni, da nismo sedeli na začetku letala, saj bi se tokrat zaradi takšnih mečkačev, kot smo mi, že deblih 10 minut gužvali kot sardele v konzervi.

Zajela sem sapo, trebuh potegnila noter in se še malce bolj stisnila k trebušastemu gospodu, ki je stal ob meni. Vrata so zaprli, šofer je obrnil ključ, …. jupi, gremo, gremo …. premaknili smo se za 10m …. avtobus se je ustavil. ???!!! Kaj je sedaj to?! Tukaj smo!? Vrata avtobusa so se tokrat odprla z druge strani in izpustila smejoče in ponekod celo krohotajoče se potnike.

Res, brez heca … v avtobus smo vstopili z ene strani, se zapeljali 10 m naprej, nato pa izstopili na drugi strani ter se napotili v stavbo letališča, ki je bila še kakšen meter oddaljena od nas! Ne, nobenega viharja, naliva ali česa podobneg ni bilo. Prav lep topel in prijeten jesenski večer.

Pa kaj na letališču ne vedo kaj bi z avtobusom ali pa tistega Lojzeta, ki že 40 let vozi taisti avtobus po letališki trasi, ne želijo odpustiti tik pred upokojitvijo? No, morda pa je ravno tisti dan direktorjeva tašča sklenila, da se preizkusi v vožnji z avtomobilom in je neuktotljivo dirjala po letaliških progah … in nikoli se ne ve, kdaj se lahko nevarno približa vhodu na letališče in zbije nič hudega sluteče potnike.

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

• Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.
• pijača; alkohola načeloma ne uživam. Ja, kozarček vina ob posebnih priložnostih, vendar to bolj iz osnovne kulture, spoštovanja do okolice in želje po nekompliciranju, a ob pitju alkohola ne čutim nobenega užitka. Enako bi bilo, če bi imel alkohol okus Coca-Cole. Pila bi jo (sedaj je ne), a ob tem ne bi doživljala ničesar.
• seks; vsekakor v zdravi meri. Zame je seks iskaz ljubezn, pripadništva in v sebi združuje še vse kaj več, kot trenutni užitek. Na listi življenjskih prioritet je na višjem mestu marsikaj drugega … npr. družina … zato seks, kot šport, skakanje čez plot, iskanje različnih partnerjev in zadovoljevanje takšnih želja niso na mojem spisku opravil.
• cigareti; sploh ne vem kaj naj komentiram. Sem poskusila pihati v svojem malce bolj uporniškem času, vendar nikoli videla smisla v tem, da bi nikotin vdihavala, zato težko sodim o užitku, ki naj bi ga ta povzročal. Enostavno me ne zanima.
• droga; do I need to say anything?
• šport; šport me zna zasvojiti. Na trenutke, ne vedno. Pridejo obdobja, ko ugotovim, da uživam v naporu, v občutku, ki mi ga daje izčrpanost in trenutki po tem. Če lahko šport združim še s katero od mojih drugih prioritet ali užitkov (npr. klepet, druženje, družina), potem pa sploh
• hrana; uživam v dobri in lepi večerji. Točno, tudi lepa mora biti! Pa naj jo pripravijo drugi, kar užitke le še poveča. Če pa me nanjo povabi še moj dragi, potem pa se itak stopim.
• ples; moja neizživeta želja. Najbrž tipično ženska in tako tipično neuresničena ob zgodnji zavezanosti partnerju, ki je pač tipično moški in ga ples niti ne zanima. Mogoče, mogoče kdaj ….
• potovanja; nekaj kar me izpolnjuje. Obužujem potovanja. Obožujem potovanja v krogu svoje družine. In če lahko potovanja združim z nekim poslovnim smislom, če se tam družim in spoznavam nove ljudi in imam hkrati ob sebi svoje ljubljene osebe, sem preprosto SREČNA

Najbrž bi lahko naštevala še dolgo, vendar naj bo dovolj. Kaj pa vi?

Powered by Twitter Tools.

Powered by Twitter Tools.