Saša Gerčar

Imam gužvo, pred vrati je naš dogodek na katerega se pripravljamo 4 mesece. Ne, ni prvič in dejansko smo že zelo rutinirani v pripravah. Nisem štela, ampak po grobi oceni je to že 35. po vrsti. Govorim le o dogodkih takšnega obsega, kot je ta, ki nas čaka. Začnemo v petek in končamo v nedeljo.

In ravno na ta vikend je ogromno zadev, ki me zanimajo in jih ne želim zamuditi.

Vse ostalo sem že odpisala, a tale

mi ne da miru in vsekakor se ga bom udeležila.

Sem se prijavila in poskušala bom skočiti tudi nanj. Obvezno, moram pogledati kaj bo dogajalo, obvezno spoznati kakšne nove face …. in se naučiti kaj novega.

Na srečo bo naš dogodek v sosedstvu. Malo bom v Cankarju, malo v Hali Tivoli, vmes pa skočila še v Mons. Kaj hoč’mo, tak’le mamo!

Jaz v pisanju uživam, ampak užitek vidim predvsem v izražanju misli in konceptualnem prenosu ideje, ki pa je žal ne znam prenesti tako, kot bi jo sicer želela. V mislih vsaka stvar izgleda (jah, tega izraza se ne morem znebiti …morda se tudi nočem .. ker mi je všeč …. briga me, kaj si o tem misli Toporišič ) veliko bolje, kot je potem, ko začnem tolči po tipkah. Perfekcionistično ubrisana, kot sem, bi se zlahka zgodilo, da bi na dan pokukalo le 5% vsega, kar sem kdajkoli zapisala. Sploh, če bi stvari pred objavo še enkrat prebrala.

Po radiu sem zaslišala sporočilo, da nas je danes po hudi bolezni zapustil Dr. Andrej Marušič in čeprav na smrt oseb, ki jih osebno ne poznam, navadno ne reagiram čustveno, je bilo tokrat drugače.

Zanj sem skorajda točno pred enim letom slišala prvič v življenju. Bil je drugi govornik na predavanju v Cankarjevem domu, kjer je predaval tudi Zdravko Zupančič, ki me je nekaj mesecev pred tem očaral s predavanjem o retoriki in ker me je k obisku predavanja pregovoril prijatelj, ki me do sedaj s podobnimi zadevami še ni zavedel, sem si to predavanje pač odšla ogledat.

Iz predavanja sem odšla kot njegova nova oboževalka. Kdo bi si mislil, da se bom kdajkoli navduševala nad psihiatrom!

Na predavanju je bil videti zdrav, poskočen, šarmanten, urejen, poln življenja…. skratka niti sledu o bolezni …. danes pa …. življenje preseneča …. sploh, če pomislim, da je bil enakih let, kot jaz.

Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?

O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.

Čisto nič od zgoraj napisanega me sicer ne navdušuje pa vendar imam München vedno raje.

Nekaj mojih prvih srečanj z njim je bilo takšnih, ko sem morala nase natakniti najdaljše in najširše možno krilo, iz prašička izbezala težko privarčevane solde, svoj stari prenosni in škripajoči tranzistor pa namesto, da bi romal v koš, odnesla k babici, sama pa se nadejala nakupa čisto novega, strašno želenega novega hi-fi-ja. Nakupa tiste strašne novotarije, ki je imela zvočnike ločene od radia in ki jo lahko kupuješ “po delih”, najprej tuner, potem kasetar in če si strašno kul potem kupiš še poseben ojačevalec.

Po nekajmesečnem boju z boleznijo in ležanju po bolnišničnih sobah ter res kratkem obdobju v njegovi postelji v domu za ostarele, nas je včeraj zapustil naš dragi dedi Dore.

V ponedeljek ob 15:00, ga bomo pospremili izpred novega dela vežic na ljubljanskih Žalah ter ga položili k njegovi Justi.

Dedi Dore RIP!

Tudi danes sva s tamalim gledala ves cirkus, ki so ga pripravili ….no, gostili …. v Beogradu.

Scena lepa, vendar skopirana iz Sanrema 2007.

Voditelja … no, ja, smo že videli kaj boljšega.

Vmesne točke - nastopi … enako.

300 kratno ponavljanje istih komadov je dosadno, sem že prvič dojela, da je malteška pevka ‘šunka’, ki fuša.

Slovenski komentator … no … ne vem …. na momente sva se s tamalim krohotala (predvsem komentarju, da vodka ne škodi le zdravju, ampak tudi glasu), ponekod pa sva se le čudno spogledala, češ kaj pa je tukaj mislil.

Čeprav smo do sedaj vedno kupili tudi CD posnetke iz Eurosonga, tega letos ne bomo naredili. Žal se na CD-jih ‘cirkusa’ ne vidi, komadi pa so podpovprečni.

Ja, imela sem nekaj favoritov in vsaj pol od njih jih je izpadlo v polfinalu, tudi za Rebeko smo navijali in nekako upali, da pride naprej … pa ni … so what?!

Za manj kot en euro danes res ne dobiš skoraj ničesar več …. še kave že skoraj ne najdeš, a plačevanje za vročo dišečo tekočino, ki jo dobim servirano na mizo je povsem nekaj drugega, kot plačati za to, da namesto za prvim grmovjem, svojih minus nekaj deci izpustim v eno od mnogo kabin javnega WC-ja.

Hrane v samopostrežnih restavracijah ne maram. Z mojim se pred Intersparovo ali Mercatorjevo restavracijo vedno znova spričkava in na koncu moj vedno znova svoj obrok zoba sam, jaz pa ob njem žulim kakšen čaj ali kavo. Z Marche-jem je rahlo¹ drugače. Res je, da sredi avtoceste nimam ravno veliko izbire in po neusahljivem navdušenju mojih moških, da se na poti na morje vedno znova ustavljamo tudi na Marche-ju, sem tudi sama počasi že našla jedi, ki nimajo okusa po eneministemkarkoližeju.

1. ne čisto drugače …. ampak vsaj cepetam ne pred lokalom [↩]

Vem, da je težko verjeti, da imam tudi jaz napake, a to je čista in absolutna resnica. No, ena od napak je zagotovo moja gostobesednost, čeprav je opredelitev tega, kot napake, zelo diskutabilna zadeva. In zato bom pri opisu svojih drugih napak, vsaj to eliminirala. Vsaj na tem blogu. Tukaj pa ??

Jaz sem v svojih mladih letih bila vedno maškara. Moja mama je vedno poskrbela, da sem pravočasno imela pustno obleko, ki je bila vedno kreativna, domiselna in dodelana. V mojih časih ni bilo na voljo trgovin s takšnimi oblačili in znajti smo se morali sami. Bila sem Pika Nogavička, Indijanka, Rdeča kapica, klovn, zvonček ….. nekaj slik iz tistih časov je nekje zabeleženih in včeraj sem premetala cel album, da jih najdem in poskeniram, vendar je bila noč prekratka in je bilo treba spat.

Vseeno sem našla nekaj prisrčnih spominov na šeme iz Jakovega obdobja.

Moj Tomaž je preresna oseba in se ne želi šemiti, zato se od svojega 19-ega leta¹ ne šemim več. Lani sem v službo prišla z rdečim klovnovskim nosom to pa je tudi več ali manj vse. A zato nadvse uživam, ko lahko tradicijo izdelave pustnih oblačil prenašam na Jako.

1. takrat sva postala par [↩]