Saša Gerčar

Sovražim. Pika.

Nobena težava, če nekdo zamudi …. razumem… se zgodi.

Če pa nekdo zamuja …. stalno …. potem se pa to očitno dogaja in to povzroča še hujše kožne efekte od tega.

Še bolj, kot če Tomaž zamudi na … ajde randi temu po xy letih res ne morem več reči … torej, če zamudi priti ob dogovorjenem času na dogovorjeno mesto, kar se mu res ne dogaja ….zato pa se je najbrž tudi moje srce vnelo zanj …. ok, grem nazaj na začetek stavka: še bolj od tega, me moti, če zamujajo ljudje na poslovne sestanke. Ali še huje: če zamujajo zaposleni na službeni sestanek. Ali še huje, če na te zaposlene čakam JAZ!

Naša familija je med tednov “leteča” …

Takole približno izgleda družinsko življenje tričlanske polno zaposlene družine na neko sredo:

Tomaž vstaja že pred šesto in se pogosto v 20 minutah pospravi iz hiše in gre pred službo na urico miru ob kavi in časopisu.
Jaz se v tem času ravno prebudim …. zaženem računalnik, pogledam prispelo pošto, pojem zajtrk medtem pa prebiram bloge prijateljev. Zbudim Jako in ob pol osmih noro hitiva, ker sva spet malce pozna. Dostavljam ga namreč iz Sostra v Nove Jarše. Tam živijo moji starši in Jaka tam obiskuje osnovno šolo. Medtem, ko postavljava kupe torb pred vrata, jaz mimogrede nahranim še mačka …..

in to objavil javnosti.

Jaz sedim v kuhinji, pišem post (ne tale, en drug, ki bo sedaj počakal) in v ozadju škreblja in ropota televizija. Naš mulo seveda stalno gleda šport. Danes je na sporedu Sport club-a košarkarska tekma med Memphis-om in Estudiantes-om … ma, pojma nimam za rezultat ali karkoli drugega … me sploh ne zanima.

Iznenada zaslišim:”Na WC grem!”

“Aaaaa?????”

Tamal se je valjal po tleh od smeha … ROTFL ….

Ampak priznam, hitro je opravil … čez 2 minuti je bil že nazaj.

Človek ima težave z majhnimi rdečimi živalcami, ki slovijo kot ene najbolj pridnih bitij na svetu. Ne vem, baje so pridne tudi čebele, ampak tele mravljice so pa sploh višek delavnosti in pridnosti. Ne, mravljic se ne pobija!

K nam mravljice (še) niso zašle. Morda zato, ker imamo pri nas sladkor le v lepih servirnih vrečkah … lepo zapakiranega … drugače ga ne uporabljamo in mravljicam pač sol, bazilika, rožmarin in origano ne dišijo. Pa vendar to ne pomeni da nas živali ne marajo, ne, ne, tudi nas ljubijo ose, čebele, muhe … najbolj od vsega pa komarji. Ose in čebele počasi preusmerjamo k sosedom, muhe ….no, o tem kaj počnemo muham na tej strani ne bom pisala, kajti berejo jo tudi otroci, komarje pa …. jah, godi se jim še huje kot muham.

A kaj zbirate?

Jaz sem v svoji mladosti prtičke, pa slikice Opice Vali , slikice Sandokana, pa značke … pa najbrž še kakšno neumnost.

Jaka zbira servirne sladkorčke. Ja, v bistvu neka neumnost, ki sem jo sprožila jaz, kajti sem strašna kofetarica in Jako je bilo treba nekako zmotivirati, da je z veseljem zavil z nama na kakšno kavico ali dve. Pa sem predlagala, da začne zbirati sladkorčke, ker jih midva itak ne uporabljava za sladkanje kave. In se pošalila, da popijemo toliko kav, da bo za Guinessovo knjigo rekordov. No, in on je zagrabil.

Končno mi blog dela in lahko preizkusim kako se doda twitter in kako ta hec deluje.

se končno crklja.

Takšna je tale stvar; v bistvu je tole mucek. Garfield, po domače Garfo. Pri starosti treh let je to že silno resen gospod, ki se nikakor noče več čohljati in crkljati.

Včeraj pa smo dobili obisk in to princesko Fiono. Gospodičnica kužica se je s svojima spremljevalcema Žigo in Moniko pri nas počutila dokaj domače … ja, po mojem se je, če je opravila tudi tiste nujne in vsakodnevne obveznosti …saj veste pu in lu in to … Garfota, ki je skoraj enkrat večji od nje, smo seveda zaprli ven.

In rezultat? Po njihovem odhodu se je Garfo ovijal okrog nog, tekal sem in tja po stanovanju, ovohaval vsak vogal in se na koncu ulegel tik ob mojo glavo in svojo prislonil k mojemu licu. Waw! Tega ni naredil že dolgo, dolgo……

Ja, saj si ti še vedno naš muc in ne bomo te zamenjali!

pod tole Janovo sporočilo ….. no, zame velja le za popoldne …upam, da bo jutri konec.

Toliko lepega imam za napisati, da je kar preveč in se zato sploh ne spravim k pisanju. Namesto naših super počitnic opisujem razne filme in puščam komentarje na blogih drugih …samo k zapisu našega dopusta se pa ne spravim.

Na dopust se mi (to smo vedno moj Tomaž, moj Jaka in jaz) zadnja leta vedno odpravljamo v dveh delih: prvo polovico takoj na začetku počitnic in drugo polovico na koncu počitnic. Vsakič si za to dodelimo dva vikenda ter teden med njima ….torej 9 dni.

Na ta način služba ne trpi preveč, saj je včasih kar stresno, če oba hkrati zapustiva isti tim, ki že tako ni astronomsko velik, tako pa tistih 5 dni za tiste, ki v službi medtem garajo, hitro mine.

Po vrnitvi naju ne pričaka gora “težav” in lahko se vrneva na delo, kot če bi bila le na krajši poslovni poti.

Že res, da gre večini na živce, če se nekaj MORA, ampak meni je vseeno všeč, če me nekdo izbere in me določi za nadaljevanje verige.

Tudi jaz izberem in določim tiste, ki so mi všeč, ki jih rada berem, o katerih bi rada izvedela še kaj več in zato tudi takrat, ko nekdo izbere mene to vzamem, kot kompliment in ne kot nadležno nalogo.

Tokrat je klub izbranih manjši: 5

Je že res, da je 7 bolj kul in srečna in oh in sploh, vendar pa je 5 točk in 5 blogerjev za marsikoga lažja naloga. Zame lahko izbirate tudi takšna štvila kot je 21 ali 33 …npr, 33 zadev, ki vam gredo na živce.