Saša Gerčar

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam¹ a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** da mi ne bi potem oponašali [↩]

Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu - tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih¹ smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev!

1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

“Any customer can have a car painted any colour that he wants so long as it is black” je rekel Henry Ford.

Ne vem ali je avtor reklame za Porshe Verovškova navdih dobil pri Fordu, ali pa preblisk izhaja iz lastnih izkušenj, a danes resnično moram zapisati, da mi reklama najeda že mesece in mesece.

Prvi tip: “Kje ti servisiraš avto?”
Drugi tip (očitno IQ sobne temperature): “Odvisno katerega?” …. ok, ok, saj razumem današnje družine imajo po dva ali celo več avtomobilov. Pri nas Nissana vozimo nekam v Moravče, Minija pa v Trzin.
Drugi tip nadaljuje: “Svojega karkoliže vozim v Porshe Verovškova.”
Drugi tip še nadaljuje: “Od žene karkoliže vozim v Porshe Verovškova.” … ohja
Pazi! tip nadaljuje: “In od kogarkoliže, sina, hčerke whatever tudi vozim v Porshe Verovškova.

Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.

A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.

Vse je v glavi, pravijo. Pa res je. Npr. kopalke se kupujejo po “stradalnem” obdobju. Ne, ni sploh treba pretiravati in sploh ni potrebno resnično hujšati, čeprav je res, da od viška glava ne boli, le kakšno kosilce preskočite in potem s praznim želodcem v garderobo! Ne, celulit ne bo izginil, tega vam žal ne morem reči, ampak garantirano se boste počutile vitkejše, kot če bi se po nakupih odpravile po obilnem nedeljskem kosilu, ko si po goveji juhici, tenstancu, pečenki, privoščimo še kakšen kos, dva …tri ..ravno takrat pečenega štrudla.

Je res?

Vse najboljše zame … ajde pa tudi zanj k ma lih hud, hud komad

Ej, zdržala sem eno leto! Tole je zabavno in zagotovo se me ne boste še tako kmalu rešili. Če že diet ne morem furat tako dolgo, sem pa ponosna nase, da vsaj pri tem ne obupam tako kmalu.

No, saj še pri čem vztrajam malce dlje. Npr. v tole in po novem še v tole sem kar precej zacopana in ne grem in ne grem stran. Čez 1 mesec bom že 12 let vztrajala pri enih in istih tipih.

Ali pa v tegale, v tegale pa sem kljub temu, da niti približno ni takšen, že od 23.aprila 1984 … hmja, kmalu bo 24 let.

Pa da ne bi pri blogecu zdržala eno leto!!!!