Saša Gerčar

Če lahko to verjameš …

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Prvi deli hudo napete nadaljevanke so tukaj.

Zadnji del pa tu….Ker je glavna igralka te limonade zahtevala višji honorar, jo bomo žal morali ubiti …. ah, ne, poslali jo bomo na dopust, nadaljevanko pa nekako elegantno začasno zaključili.

Torej takole je bilo; Tomaž je držal vse šope ključev v rokah … no, skorajda naročju, jaz pa sem začela. Prvi šop sem obdelala neuspešno in še preden sem pograbila naslednjega, vtaknila “obdelanega” v žep svojih hlač. Prvi ključ na naslednjem šopu je elegantno zdrknil v ključavnico, se zavrtel in …… haleluja, bili smo v garaži!!

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla, da vsaj za vstopanje v naslednjo (drugo) garažo, ključa ne bom potrebovala. Vrata med prvo in drugo garažo, so bila, ne le odklenjena, ampak tudi na široko odprta.

Prvih 100 delov te zgodbe dobite spodaj, če se potrudite malce prebrskati moj blog

Do druge garaže se ponovno pride pomoču trikova. Torej v predsobi njunega stanovanja na steni visijo 4 šopi ključev. Na enih nekaj piše, na drugih so preko nalepk tako velike packe, da se zapisa sploh ne vidi, tretji napisov sploh nimajo itd. Ahja, pa še ta malenkost, ki mi jo je vame zaupajoča mama mimogrede zaupala; v drugo garažo naj ne vstopam direktno, kajti te garaže jaz baje ne bi znala zakleniti za sabo,….. to bojda obvlada le moj oče. Vanjo lahko vstopim le preko prve garaže, ki ima nato znotraj nje manjša vrata, ki vodijo v drugo.

Najprej sva se s Tomažem postopka lotila tako, da sva pregledovala šope ključev in poskušala razbrati njihove zapise. Nato sva s po enim in enim šopom (od najbolj verjetnega navzdol) racala do garaže in poskušala vtikati enega po enega v garažno (prvo garažno) ključavnico. Bogsigavedi od kje je naš fotr nabral toliko ključev! Pa človek ima na teh šopih zagotovo ključe sefov vseh prebivalcev njihove ulice! Najmanj!

Za firbčne, ki jih zanima kaj vse sem naložila čisto na začetku.

Pa zatem. In še malce kasneje.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega ((čeprav na to ne bi stavila)) “Kje so ti trapasti ključi?!”

Za tiste, ki jih zanima dolgo branje je tu začetek te zgodbe, od tu pa nadaljevanje;

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Prvi del zgodbe.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja ((ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja)).

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

oz. Kako narediti res vse, da preprečite komurkoli, celo svojcem, da pride v vaš dom.

Ker je zgodba resnična in iz nje ne morem izpustiti nobenega detajla in bo zato tudi malce daljša, jo bom objavljala v nekaj nadaljevanjih.

Moj oče in mama sta še vedno precej vitalna gospod in gospa … oja, v to bi dejansko še bolj verjeli, če bi poznali našo babi. Prisotna pri vseh dogodkih, ki se odvijajo v njunem naselju, obvlada vse vaške …. no, ja, temu predelu že težko rečeš vas … zato naj bodo to ulične čenče, teka naokrog, kot bi jih imela 20, jezik pa ji itak teče, kot da bi ga neumorno trenirala že celih 69 let.

Dedi? No, on ji pač neumorno sledi in se bolj ali manj strinja. Z vsem.

Ponavadi na tem blogu ne objavljam ničesar, kar ni čisto moje, a tale vic je tako luškan in meni pisan na kožo (ajde, na ime), da sem ga sklenila objaviti. In to kar v originalnem jeziku. Tistim, ki niste bili v JNA pač ne morem pomagati

Neka žena ulazi u centar za socijalnu skrb, a prati je ravno petnaestero djece.

“Au,” jekne socijana radnica. “Nisu valjda svi vaši?!”

“Ma, jesu” odgovori mama tonom koji je odavao kako je već bezbroj puta odgovarala na to pitanje.

“Dobro onda. Moram i vas i njih upisati u knjigu. Recite mi njihova imena!”

“Ovo je moj najstariji sin; zove se Saša”, krene žena nabrajati. “A ovo je najstarija kći, Saša. Sljedeća se kći zove Saša, a onda se rodio sin, Saša …”

“Zar se i svi ostali zovu Saša?” upita, sve ne vjerujući, socijalna radnica.

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.