Saša Gerčar

Vse lahko razlagaš tako ali tako … vedno se vse sliši precej verjetno.

Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Le zakaj si do sedaj na teh straneh še nisem odprla podstrani namenjene pripravljanju jedi?! Hrana je namreč ena od meni neznansko zanimivih na svetu obstoječih zadevic.

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice … pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja … ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Kako imate pri vas urejene zadeve z nogavicami? V mislih imam tiste moške nogavice, ki naj bi same od sebe rasle v predalih. A pri vas ne rastejo?!  No, ne vem. Moja dva fanta (govorim o tistemu staremu in tistemu mlademu) nekako ne verjameta v Zobno miško in Božička … res ne vem zakaj kdorkoli ne bi verjel vanju, a pač tako je to pri nas …, po drugi strani pa močno verjameta v Vilo pomagačko ali karkoli škratastega, ki nam polni hladilnik in redno sortira nogavice.

Ja, res, imam občutek, da moja dva srčno verjameta, da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

Če lahko to verjameš …

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Prvi deli hudo napete nadaljevanke so tukaj.

Zadnji del pa tu….Ker je glavna igralka te limonade zahtevala višji honorar, jo bomo žal morali ubiti …. ah, ne, poslali jo bomo na dopust, nadaljevanko pa nekako elegantno začasno zaključili.

Torej takole je bilo; Tomaž je držal vse šope ključev v rokah … no, skorajda naročju, jaz pa sem začela. Prvi šop sem obdelala neuspešno in še preden sem pograbila naslednjega, vtaknila “obdelanega” v žep svojih hlač. Prvi ključ na naslednjem šopu je elegantno zdrknil v ključavnico, se zavrtel in …… haleluja, bili smo v garaži!!

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla, da vsaj za vstopanje v naslednjo (drugo) garažo, ključa ne bom potrebovala. Vrata med prvo in drugo garažo, so bila, ne le odklenjena, ampak tudi na široko odprta.

Prvih 100 delov te zgodbe dobite spodaj, če se potrudite malce prebrskati moj blog

Do druge garaže se ponovno pride pomoču trikova. Torej v predsobi njunega stanovanja na steni visijo 4 šopi ključev. Na enih nekaj piše, na drugih so preko nalepk tako velike packe, da se zapisa sploh ne vidi, tretji napisov sploh nimajo itd. Ahja, pa še ta malenkost, ki mi jo je vame zaupajoča mama mimogrede zaupala; v drugo garažo naj ne vstopam direktno, kajti te garaže jaz baje ne bi znala zakleniti za sabo,….. to bojda obvlada le moj oče. Vanjo lahko vstopim le preko prve garaže, ki ima nato znotraj nje manjša vrata, ki vodijo v drugo.

Najprej sva se s Tomažem postopka lotila tako, da sva pregledovala šope ključev in poskušala razbrati njihove zapise. Nato sva s po enim in enim šopom (od najbolj verjetnega navzdol) racala do garaže in poskušala vtikati enega po enega v garažno (prvo garažno) ključavnico. Bogsigavedi od kje je naš fotr nabral toliko ključev! Pa človek ima na teh šopih zagotovo ključe sefov vseh prebivalcev njihove ulice! Najmanj!

Za firbčne, ki jih zanima kaj vse sem naložila čisto na začetku.

Pa zatem. In še malce kasneje.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega ((čeprav na to ne bi stavila)) “Kje so ti trapasti ključi?!”

Za tiste, ki jih zanima dolgo branje je tu začetek te zgodbe, od tu pa nadaljevanje;

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Prvi del zgodbe.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja ((ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja)).

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.