Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ali pa razlaga mojega prijatelja, ki pravi, da bi vsak, ki vsaj malce predihava psihologijo, najprej pomislil na samokaznovanje. Samokaznovanje? Jaz sebe? Zakaj le? Sem bila poredna zadnje dni? Ok, ok, takole bom vprašala: sem bila kaj BOLJ poredna zadnje dni? Ej, saj sem pojedla vse s svojega krožnika. Ja, spet! ??? #$%!!!? Hmja, ja, ja, razumem point … mo go čeee pa res ima to kaj opraviti s samokaznovanjem.

Mogoče gre pa za zbujanje pozornosti? Ja, ta je še bolj verjetna, kajti ne boste verjeli, kaj vse se dogaja, ko v roke primeš par bergel. Ste že poskusili? Ali pa sprehajanje po mestu z na debelo povito roko? In potem nakup špecerije v trgovini?!

Brez povoja si stara debela in počasna krava, ki spet ne zna dovolj hitro zlagati zadev na tekoči trak, s povojem pa postaneš prijetna priletna (mogoče celo dokaj mlada oz. vsaj mladostnega videza) gospa, ki ji je treba pomagati, z njo malce poklepetati, se ji morda le nasmehniti … Poskusite! Pa ni treba, da v ta namen, tako kot jaz, podstavite roko pod kovinska vrata. Samo zavijte si roko … tako kot malce avantgardni modni dodatek in pojdite na špancir v mesto.

No, ampak tokrat so moj modni dodatek bergle.

Če jih ne uporabljate le kot modni dodatek in vas resnično boli noga, zna biti zadevica malce neprijetna, priznam, a vseeno je učinek na mimoidoče vreden parih auč in ohh.
Npr. meni se je tokrat “zadeva” zgodila ravno v času razprodaj. Si lahko predstavljate težavo, ki jo imam v povezavi s tem?! Si predstavljate, da ravno te dni najdem huuuudo dobre in seveda skontirane hlače? V trgovino moraš iti, drugače ti jih bo kakšna druga babnica speljala izpred nosa, zato pač greš in s seboj vzameš tiste svoje bergle. Vam povem, da je to še “huje” kot ono s povojem … mislim, glede prijaznosti in uslužnosti vseh sovaščanov in ostalega mrčesa … najbrž bi mi kakšna gospa s katero bi se morda cufali za isti kos blaga, celo pustila, da jaz uboga para z berglami, le te odnesem v svojo omaro in si tako najdem vsaj kakšno življenjsko uteho.

No, a pojdimo nazaj na razprodajo in k tistim huuudim hlačam. Seveda jih ne morem kar kupiti, potrebno jih je pomeriti. Obešalnik zagrabiš z zobmi … a itak v naslednji sekundi nekdo prileti in ti pomaga, hodi za tabo, nabira obešalnike in ti jih lepo prinese v garderobo. A potem moraš (hočeš nočeš, a se spodobi) svojega pomočnika odsloviti. Zapreš vrata in … potem nekaj časa stojiš in razmišljaš … jah, v rokah držiš bergle in z muko nekako zvlečeš tiste hlače iz obešalnika. Nato tisto razbolelo nogo še nekako stlačiš v hlačnico. A, pozor, hlače naj ne bodo slim fit! Ta opcija zame to sezono zagotovo odpade … no, najbrž ne le zaradi razbolele noge . in potem se prava težava začne, ko želiš še drugo hlačnico zapolniti s svojim čvrstim telescem (japajade) in vtakniti v rorček še tisto zdravo nogo.
OK, če se zelo potrudiš, imaš občutek za ravnotežje, trdno držiš obe bergli, nastaviš obe hlačnici hkrati in naenkrat skočiš z obema nogama; hop!
No, to bi morda šlo, a jaz še nisem tam … morda z malo prakse!

Čisto res pa je, da se bergle resnično splača prenašati naokrog! Prisežem! Bi jih kupila kot modni dodatek … potem, ko me ne bo več nič bolelo. In potem grem v garderobo … seveda s pomočjo nekoga, ki nosi obešalnike za mano, zagrnem zaveso, enostavno in hitro pomerim vse … skačem v ene ali druge hlače brez težav, odgrnem zaveso, si nadanem mučeniški obraz, poskušam z zobmi zagrabiti obešalnike … ni vrag, da se spet ne najde kdo, ki bi mi pomagal. Morda mi še kaj primakne pri blagajni, revi ubogi?!

Vam povem, še moj Tomaž je nerazpoznaven. Nosi mi torbico, prinese čaj, stol, odpira mi …. Res je, O D P I R A mi vrata pri avtu (!), celo kosilo mi je plačal danes …ej, pa če to niso nebesa! Se mi je zdelo, da sem par zvezdic videla takrat, ko sem padla in letela proti …. nebesom, seveda.

Se res ne bi čudila, če mi tole ne bi zlezlo malce v glavo … še bolj odpornim bi, pa ne bi meni! In potem ti takšna miselnost mimogrede zaide v podzavest (ali kamorkoli že gre iz moje vedno razmišljujoče nafrizirane glavice). In ko kasneje človeka udari tadeprasta, se mal po tleh vrže (podzavest dela, saj veste! ), mal zvezdic vidi, boli, ampak to hitro mine! Glavno, da je potem svet spet lepši!

Komentar avtorice: hudo sarkastičen spis

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«.

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 ) časa, da to pogruntam.

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice … pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja … ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Ali veste, da sem do začetkov obiskovanja ribarnice vsem rozastim oklepastim zadevam rekla škampi? Saj obstajajo le testenine s škampi … pa pizza s škampi, škampi na buzaru … je kdo mogoče kdaj slišal za testenine s kozicami pa pizza s kozicami ?! Kakšne majhne koze neki?!

No, v ribarnici so imeli pred nekimi lepimi rozastimi zadevicami, ki so že uspele izlesti iz svojega oklepa napis »kozice« in od tistega dne dalje sem bila prepričana, da so kozice tisti škampi, ki jih je nekdo že slekel do golega. A glej ga vraga, nekega dne, ko sem zasanjano opazovala veliko hobotnico in ugotavljala ali je to velika stara teta od sipe ali pa je hobotnica le njihovo zelo zelo oddaljeno morsko sorodstvo in razmišljala ali bi se moja malenkost upala kaj takšnega postaviti v naš lonec in medtem nepozorno naročila pol kile »kozic« misleč, da bom doma iz vrečke stresla lepe rozaste … se ve da popolnoma gole … zavihane meske. Hmja, ne, doma sem nesrečno zrla v škampaste kozice, za katere uživanje je bilo pred tem potrebno še pošteno in dobesedno zavihati rokave. Naslednjo soboto sem seveda dodobra pregledala vse stojnice in ugotovila, da obstajajo tako neočiščeni (oblečeni) škampi kot tudi neočiščene (oblečene) kozice, kot tudi povsem goli eni in drugi. Jap, pri oblečenih še nekako najdem sled dveh različnih modnih stilistov, a pri golih prav težko razlikujem v kakšen razred so bili uvrščeni še preden so jim odstranili obleko. In če se vmes znajde še Argentinsko poreklo, ki taisti kos morskega mesa poveča za nekaj centimetrov, je moja zmeda popolna. Ima to s škampi in kozicami kaj opraviti s količino estrogena in testosterona? In kam v to skupino potem pašejo še »repki«?!

Ja, res, imam občutek, da moja dva srčno verjameta, da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

A vendar tudi onadva opažata, da je zadnje čase s temi škrati in vilami nekaj narobe. Morda je to le naključje, a moja dva opazujeta, da od moje bolezni naprej, vile in škrati štrajkajo. A moj tavelik (pravzaprav je le še za par cm v prednosti in bi bilo pravilneje, da preidemo na druge merske opise) … torej tastar, je pri hladilniških škratih hitro ugotovil, da nekaj škripa in glede na svoje bogate življenjske izkušnje je očitno kmalu našel adekvatno rešitev ter hladilnik začel polniti kar sam, s stvarmi, ki jih je sproti kupoval  v trgovini. Sumim, da mu je nekoč že njegova mama razjasnila, da hladilniški škratje ne obstajajo, a je v letih lagodja na to popolnoma pozabil.

A nogavice, naka, okrog tega pa se doma očitno še niso pogovarjali. Sklepam tako,kajti moj tastar je namreč tudi za nogavice našel podobno rešitev kot pri mleku in klobasah. Šel je v trgovino in nakupil nekaj novih črnih parov nogavic. Oba, mali in veliki … no, tastar in tamlad, sta nekaj dni veselo cufala nogavice iz skupnega v kartonček ovitega paketka. Pa je tistih kmalu zmanjkalo, škratje so štrajkali, jaz sem bila žal na okrevanju (vzela sem si 2 tedna samotnega dopustovanja v Toskani), zato nisem mogla govoriti z njimi (s škrati in vilami, namreč), in tako sta odšla v trgovino po nov paket nogavic. In tako bi se najbrž nadaljevalo, če se jaz ne bi vrnila in jima razodela svojo nadvse kruto verzijo resnice o nogavičnih vilah in škratih. No, jaz sicer ne vem ali je moja resnica tista ultimativno prava, a kolikor je meni znano, mi nogavic nikoli ni zlagal nihče drug razen mene in moje pridne mame. Da bi vi videli, to je bilo joka in stoka in še danes mi ne verjameta povsem!  Ju vidim in čutim, kako nejeverno in začudeno občasno ob strani pogledujeta v predal z nogavicami ter upata, da bosta kje zalotila dobro vilo ali prijaznega škratka.

Medtem pa jaz še vedno (spet) pridno perem, … aja, popravek, takole gre čisto po vrsti; najprej razzdružujem v bunke povezane umazane nogavice, nato jih operem, obesim, suhe razmečem po kavču, ob samotnih in dolgočasnih (japajade, teh si lahko mislite, da je na tone) večerih pa se grem kombinatoriko in iščem ustrezne pare. Ko jih končno vse sparim, je potrebno še ugotoviti katere od njih so velikosti 41-42 in katere 42-43 in jih odnesti v predal k našemu velikemu in malemu fantu.

Jaz vem, da vi verjamete v dobre vile in škrate in me močno obsojate zaradi moje nejevere. A, samo pomislite, kako naj le verjamem v dobre vile, če pa te še zdaj niso izumile stroja, preko katerega bi lahko človek (no, ne človek, temveč ženska, mama, žena …) zamahnil s tistimi v bunke povezanimi nogavicami, in te bi se v »hip-hip-hip strašni trik«, oprale, morda celo zlikale (hmja, zakaj pa ne bi imeli visokih standardov), seveda bi ves čas ostale v parih, ob tem pa bi se na koncu okrog njih ovil še kakšen papirček, ki bi dajal vtis urejenosti in čistoče?! Pa tudi, če takšne ostanejo kar v dnevni sobi, se bi že potrudila, da jih odnesem po stopnicah v sobo mojih zlatih fantov. Ko bo to prišlo na trg, me pa pokličite, morda bom pa takrat verjela v škratke!

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Zadnji del pa tu….Ker je glavna igralka te limonade zahtevala višji honorar, jo bomo žal morali ubiti …. ah, ne, poslali jo bomo na dopust, nadaljevanko pa nekako elegantno začasno zaključili.

Torej takole je bilo; Tomaž je držal vse šope ključev v rokah … no, skorajda naročju, jaz pa sem začela. Prvi šop sem obdelala neuspešno in še preden sem pograbila naslednjega, vtaknila “obdelanega” v žep svojih hlač. Prvi ključ na naslednjem šopu je elegantno zdrknil v ključavnico, se zavrtel in …… haleluja, bili smo v garaži!!

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla, da vsaj za vstopanje v naslednjo (drugo) garažo, ključa ne bom potrebovala. Vrata med prvo in drugo garažo, so bila, ne le odklenjena, ampak tudi na široko odprta.

V drugi garaži je moj oče, tako kot povsod drugje, namestil odslužene prastare omare. Tukaj so bile tiste stare, lesene, uradniške …. na rolo, kjer se zgornji in spodnji del stikata v sredini, kjer se vanju seveda vtika ključ. Kaj bi drugega!

Omare štiri, vse trde in težko odpirajoče, ključek seveda le eden, ki pa lepo paše v vsako od omar. V čem je že fora teh ključev? No, ključek sem pridno vtikala v vsako ključavnico posebej in z močnim rukanjem le odpirala eno po eno.

V omarah so bili lepo razporejeni stari čeveljci na katere sem že popolnoma pozabila. 3 leta, 5 let, morda celo 10 let stara obuvala, čista, urejena, postavljena v vrsto, kot v trgovini ….. človek bi jih kar opazoval, a počasi sta moja dva postajala nestrpna, zato sem začela omare počasi zapirati nazaj. Mojih superg namreč tam ni bilo. No, ja, je pa moj našel ene svoje, ki mu pred nekaj leti niso bile več všeč, zdaj pa so ga ponovno navdušile in lepo je staro kramo spet vlekel nazaj k nam domov.

Jaz sem skrbno zaprla vse omare, zaklenila prvo garažo, odnesla ključe v hišo, jih obesila na kaveljčke, zaklenila hišna vrata, šop ključev odnesla na tisto posebno mesto v tretji garaži, zaklenila tretjo garažo, obesila ključ na poseben okrasek, skočila čez ograjo in se precej utrujena ((res, tole je bilo doživetje)) usedla v avto.

Opa! Nekaj mi je zažvenketalo v žepu. Uf, šop ključev, …. tistih nepravih na prvem šopu, … ki sem jih pomotoma vtaknila v svoj žep in jih pozabila nato vrniti na kaveljček v stanovanju, je ostal zunaj labirinta.

Ne, ne, niti v najbolj morastih sanjah ne grem ponavljati postopka in tudi tebi dragi ropar svetujem, da si omisliš obisk kakšnega doma, ki ti ne bo povzročal takšnega stresa na delovnem mestu.

Baje so tisti ključi odpirali četrto garažo, neke predale v njej in pa (!) tisto drugo tapraaaavo garažo, kamor sta moja dva takoj po vrnitvi domov morala parkirati svojo staro Corso.

Naša babi je vztrajala na tem, da morata imeti vse ključe na mestu, ko se vrneta domov, zato sem postopek ponovila (ga vi še znate ) še pred njuno vrnitvijo domov …… in povem vam sedaj res potrebujem dopust.

Do druge garaže se ponovno pride pomoču trikova. Torej v predsobi njunega stanovanja na steni visijo 4 šopi ključev. Na enih nekaj piše, na drugih so preko nalepk tako velike packe, da se zapisa sploh ne vidi, tretji napisov sploh nimajo itd. Ahja, pa še ta malenkost, ki mi jo je vame zaupajoča mama mimogrede zaupala; v drugo garažo naj ne vstopam direktno, kajti te garaže jaz baje ne bi znala zakleniti za sabo,….. to bojda obvlada le moj oče. Vanjo lahko vstopim le preko prve garaže, ki ima nato znotraj nje manjša vrata, ki vodijo v drugo.

Najprej sva se s Tomažem postopka lotila tako, da sva pregledovala šope ključev in poskušala razbrati njihove zapise. Nato sva s po enim in enim šopom (od najbolj verjetnega navzdol) racala do garaže in poskušala vtikati enega po enega v garažno (prvo garažno) ključavnico. Bogsigavedi od kje je naš fotr nabral toliko ključev! Pa človek ima na teh šopih zagotovo ključe sefov vseh prebivalcev njihove ulice! Najmanj!

Po polurnem racanju sem in tja ter brezupnim poskusom odklepanja ter predvsem ugotavljanja katerega od ključev sva že vtaknila in kateri je še nestestiran, sva ponovno klicala mojo mamo. “Kako izgleda? Kakšen plastičen krogec ima na sebi … če sploh …v katerem šopu oz. podšopu (saj veste kako to gre, en krog kjer je navešenih 10 ključev plus en novi krog, kjer je spet navešenih enih 5 ključev itd.) je tisti, ki ga iščeva?!”

Razen nekaj spodbudnih besed v stilu “You can do it! Go, go, go!” nama ni znala kaj prida pomagati, oče pa je v ozadju itak le nekaj mrmrajoče komentiral o “mladini” (hvalabogu, vsaj eden me še šteje tja), ki itak danes vse izgublja in ne pozna nobenega reda.

Moj je že cepetal, češ pojdimo raje nove superge kupit … (ja, ja, kljub faksu in bojda višjemu IQ-ju), jaz pa trma, sem stisnila zobe, prestavila v prvo, hkrati pograbila prav vse ključe, ki so viseli na vratih in tokrat s polnim naročjem železja ponovno odracala do garažnih vrat.

“Pa če to počnem do polnoči, a vtikala bom res enega po enega, dokler mi resnično ne bi tudi uspelo,” sem sikala med zaprtimi zobmi.

No, tukaj smo ponovno prišli do napetosti, ko se epizoda brazilske nadaljevanke konča …. bojda … tako pravijo strokovnjaki za te stvari …. tako, da: se pišemo/beremo spet jutri!

Pa zatem. In še malce kasneje.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega ((čeprav na to ne bi stavila)) “Kje so ti trapasti ključi?!”

Od kje jih je Tomaž potegnil, vam zdaj ne bom povedala, saj nikoli ne veš kdo vse bere te vrstice.

Sploh pa, če tole bere Božiček, mu privoščim, da se tudi on vsaj pol toliko namuči preden v dnevne prostore mojih staršev dostavi vse darile ((ja, ja, vem da so končnice drugačne)).

Predvsem pa ne želim, da bi moja dva izvedela za to objavo in potem spremenila to, sedaj končno najdeno skrivališče…..  in jaz bi ponovno rabila naslednjih 5 let za dojemanje in odkrivanje vseh mišjih lukenj.

In tako sem s šopom ključev končno prišla do vhodnih vrat naše hiše in po treh neuspelih poskusih le v ključavnico vtaknila tisti pravi ključ, ki mi je dovolil narediti korak naprej.

Ohja, v tem stanovanju sem preživela 24 let svojega življenja, a povem vam, da se v njem še vedno ne znajdem povsem …. no, vsaj logike svojih staršev ne razumem. Iskala sem svoje superge po vseh vogalih 70 kvadratov velikega (majhnega) stanovanja, a brez uspeha. In tako sklenila poklicati mamo na morje.

“Saša, ja, včasih kakšna obuvala, ki mi jih prineseš ((ker ima moj oče enako veliko nogo, kot Tomaž, moja mama pa tako, kot jaz, tja dostavljamo vsa naša odslužena obuvala)) odnesem v garažo in jih zaprem v eno od tam stoječih omar.”

“Mami, kateeeero garažo?! Kateeeeero omaro?!”

Druga garaža in pač ena od omar tam … bom že našla, mami vedno verjame vame in mojo iznajdljivost.

A, veste kaj ….. najprej je potrebno VSTOPITI v garažo. O tem pa kaj več jutri.

Ampak prisežem, zgodba je povsem resnična! In če jo moram pisati v toliko delih, potem si lahko predstavljate, kako mukotrpno je šele bilo vse to preživljati

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Še malce boste morali potrpeti …. se pišemo/beremo spet jutri.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja ((ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja)).

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

Ograja, ki omejuje dvorišče omogoča lep razgled na celotno dvorišče, na vhod v spodnji del hiše, kjer domujeta moja dva, na stopnišče in vhod v zgornji del hiše, ki je popolnoma zapuščen že več kot 15 let, odkar je umrla moja stara mama in je le še skladišče kramarije, ki še ni posortirana v eni od 4 garaž, ki jih je moj oče gradbenik uredil na precej veliki parceli. Želim povedati, da ograja nepovabljenim vizualno ne zakriva ničesar pa tudi kakšen konkreten izziv za kakršen koli fizičen vstop ni, saj dvoriščna vrata omogočajo preskok brez kakšnih večjih težav vsakemu, ki ima vsaj 150cm in se mu od starosti noge še ne tresejo prav močno.

A moja dva vztrajata, da je dvoriščna vrata potrebno zaklepati, ključ (btw ključ je tak, kot ga ima večina notranjih sobnih vrat v stanovanjih) pa skriti na mesto, ki ga najdeš le pomoču trikova.

Da bo zadeva še bolj trdna in zaščitena pred lopovi, je na stebru pred dvoriščnim vhodom nameščen znak “pozor hud pes”. Pes? Hmja, ne, tudi mačke nimata, niti čivave, še manj pa zobatega pitbula …. a baje tak znak deluje ustrahovalno …. Najbrž je babi kaj takšnega prebrala v kakšnem Cosmopolitanu.

Tako smo tistega dne vsi trije eden po eden preskočili ograjo in začeli turo po našem dvorišču. Ne, nihče nas ni pri tem zmotil ali vprašal kaj za vraga počnemo na dvorišču, na katerega nas domači očitno niso gostoljubno povabili.

Nadaljevanje jutri.