Saša Gerčar

oz. Kako narediti res vse, da preprečite komurkoli, celo svojcem, da pride v vaš dom.

Ker je zgodba resnična in iz nje ne morem izpustiti nobenega detajla in bo zato tudi malce daljša, jo bom objavljala v nekaj nadaljevanjih.

Moj oče in mama sta še vedno precej vitalna gospod in gospa … oja, v to bi dejansko še bolj verjeli, če bi poznali našo babi. Prisotna pri vseh dogodkih, ki se odvijajo v njunem naselju, obvlada vse vaške …. no, ja, temu predelu že težko rečeš vas … zato naj bodo to ulične čenče, teka naokrog, kot bi jih imela 20, jezik pa ji itak teče, kot da bi ga neumorno trenirala že celih 69 let.

Dedi? No, on ji pač neumorno sledi in se bolj ali manj strinja. Z vsem.

Ponavadi na tem blogu ne objavljam ničesar, kar ni čisto moje, a tale vic je tako luškan in meni pisan na kožo (ajde, na ime), da sem ga sklenila objaviti. In to kar v originalnem jeziku. Tistim, ki niste bili v JNA pač ne morem pomagati

Neka žena ulazi u centar za socijalnu skrb, a prati je ravno petnaestero djece.

“Au,” jekne socijana radnica. “Nisu valjda svi vaši?!”

“Ma, jesu” odgovori mama tonom koji je odavao kako je već bezbroj puta odgovarala na to pitanje.

“Dobro onda. Moram i vas i njih upisati u knjigu. Recite mi njihova imena!”

“Ovo je moj najstariji sin; zove se Saša”, krene žena nabrajati. “A ovo je najstarija kći, Saša. Sljedeća se kći zove Saša, a onda se rodio sin, Saša …”

“Zar se i svi ostali zovu Saša?” upita, sve ne vjerujući, socijalna radnica.

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

Ponavadi ne počnem tega ((da na blog dodajam nekaj, kar ni moje in čisto moje)), a tale mi je bil tako všeč, da ga moram deliti z ostalimi.

Košnja, pobiranje sena, krompirja ali celo trgatev in s tem moje možno zanimanje za natančno vremensko napoved, so stvari, ki imajo z mano približno toliko veze, kot Damjan Murko in kvalitetna glasba. ((No, ja, priznam, da malce več povezave med košnjo in mano že je, kot med Murkom in glasbo)) ((Aja, to vas zanima, če sem že kdaj kosila? Ja, 2x v življenju pa sem že potegnila avtomatično kosilnico po kvadratnem metru travnate površine))

Torej je najbrž jasno, da se z vremensko napovedjo res nisem nikoli obremenjevala. Zjutraj sem odprla okno ali pomolila nos čez vrata in vremenska napoved … no, razkritje situacije …. se je zgodilo. To je to, več ne potrebujem.

Že skoraj 3 mesece bijem nerešljivo bitko s “peki”, ki so mi prodali neustrezen prenosnik.

Saj so prijazni in vedno, ko prenosnik dostavim z novo odkrito napako, ga z nasmeškom (resda ledenim) vzamejo nazaj, ga valjajo po rokah 2 dni in ga nato zopet z nasmeškom vrnejo. Kao popravljenega. Vedno se mi nasmejijo, me pozdravijo in začuda iz tikanja vedno znova prehajajo na vikanje. Če se jaz slučajno iz tedna v teden sunkovito ne staram … in mislim, da take sile še ni, potem je vikanje najbrž posledica dobrega sales treninga. Baje z vikanjem sprožiš obrambni mehanizem, ko skozi stisnjene zobe, osebe nikakor ne moreš poslati v karkoližetipadenapamet.

Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično opupno stresni par – Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

…. ali avtokleparska delavnica ali pa se nekdo dela norca iz nas?

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!