Saša Gerčar

Čas je že, da napišem kakšno besedo o tem veličastnem dogajanju, ki je res vredno kakšnega mojega zapisa, a vedno nanese tako, da ob takšnih dneh, ko je na sporedu TA dan, zmanjka časa še za kakšne pisarije.

Moje prijateljice so se že nekaj časa nazaj¹ domislile, da bi si četrtek - dan gospodinjskih pomočnic, vzele za svojega in ga učinkovito ter po babje izkoristile.

No, jaz ne bi vedela, zakaj so si za ta dan izbrale ravno četrtek, ker na tem pomembnem zasedanju in odločanju, moja malenkost ni bila prisotna, a najbrž bo kakšna logična povezava s tem, da je četrtek v svetu poznan, kot dan, ki si ga gospodinjske pomočnice, brez pardona lahko vzamejo za prostega. Tudi me uboge reve kar naprej garamo, kuhamo, pospravljamo, vmes skočimo še v službo, trgovino, razvozimo froce po krožkih … in ja, najbrž ni potrebno zapisati še kakšne bolj podrobne primerjave. Zakaj je članicam naše ekipe padla ideja, da izberemo četrtek, je na dlani, kajne?

1. hmja, mislim da več kot leto nazaj [↩]

To je baje najtarbolši prevod za Take away coffe. Pa da namesto, da si jezik opečeš z vročo kavo, si ga raje kar zlomiš!

Takšno kavo ZA S SEBOJ ponujajo v Subitu v Koloseju. Takšna kava (sicer z manj lomečim in lepše a vseeno tuje zvenečimi imeni) se danes dobi že marsikje po Sloveniji. Ne, mene ne boste dobili na to finto! Kava je obred, je dogodek, na kavo se usedem in ob njej … ne, ne, ne kadim, pač nikoli nisem in me to ne zanima … a vseeno ob kavi čvekam, berem časopis, včasih celo knjigo.

Že nekaj let opazujem nore Američane, ki nikakor ne zdržijo niti 2 minuti brez konkretnega produktivnega dela in si celo v avto odnašajo doma skuhano brozgo, ki jo na poti do službe počasi posrkajo. Bljak! Moj šef si celo na pot v Slovenijo vzame tisti hibrid med termovko in veliko pol litrsko šalico in tako zjutraj, ko ga pobiram in peljem do pisarne ali kakšne druge lokacije, iz hotela prikoraka s to kavozasseboj v roki. Jaz pa vsa kremežljava težim, da potrebujem kavo.

Z levim ušesom in desnim očesom sem danes spremljala neko oddajo na nekem slovenskem programu, kjer sta voditeljica in Dimitrij Rupel nekaj silno močno pametovala o zadnje tedenskih Dimsijevih izjavah … je rekel, ni rekel, so rekli na Hrvaškem … spljoh mi je čisto vseeno in o tem tako ali tako nisem nameravala pisati.

V učke so mi padle Dimsijeve nogavice. Sicer sem ljubitelj barv in ljubim odštekano kombiniranje barv, za katero bi marsikdo rekel, da je neprimerno. No, celo nek podoben komentar sem zasledila za tole mojo opravico, ko sem pred nekaj meseci 15 minut stala na odru pred 2000 slušatelji, češ da je govor bil v redu, a da se za direktorico ne spodobi takšna čudna oprava.

Priznam, da je ta komentar še bolj vplival na moj krvni pritisk, kot te neumnosti, a vendar po današnjem razgledu na Dimsijeve živo rdeče nogavice v kombinaciji s temno modro obleko, sivomodro srajco ter živo rumeno kravato, bom naslednjič res temeljito premislila, kaj nataknem nase, ko se pojavljam takole na očeh večih ljudi.

Ali pa slepota v hladilniku? Ali pa zamrznjena slepota? Ali pa preprosto: #$##!!@#$ spet ta butast desc!

Se vam je že kdaj zgodilo ….ne, ne, takole bom vprašala: se vam non-stop dogaja, da vas vaši moški sprašujejo kje za vraga spet visi njihov črn rekelc suknjič? Ali pa tole, tole je še bolj pogosto: “Miiiiiška, kjeeee je jogurt?” Seveda tip ima odprta vrata hladilnika, gleda vanj, pred nosom pa na drugi polici levo stojita vsaj dva lončka jogurta.

No, jaz imam te vaje non-stop, ker imam dva moška pri hiši, dve bivalni nadstropji, kar pogosto povzroči moje nepredvideno korakanje po stopnicah gor in dol (ja, ja, saj vem, da sem želela, da mi pomaga pri hujšanju) in oba imata isto bolezen, ki se baje imenuje hladilniška slepota.

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Tako kot že lani, smo tudi letos morali¹ na košarkarski show All stars v Hali Tivoli. Saj sem uživala a vseeno moj ostri jezik in poredni prsti² ne morejo mimo tega, da malce popljuvam tole zadevico.  Sama prireditev je za moje pojme boljkotne amaterska … kr neki … od Kocke do Monike Pučelj pa nekih kvazi lepotic, ki se jih na igrišču poleg vsega drenjanja voditeljev, kamermanov, igralcev in kaj vem koga še, sploh ne opazi …… no, pa saj najbrž nismo ničesar zamudili.

Višek umetelnosti so bile sploh mažuretke z imenom Angeli, ki so se oblekle v opravo Božička in plesale na glasbo Grk Zorbe ….. jao!

Organizatorjem bi naslednjič svetovala, da se med odmori in nastopi raznoraznihzvezd vsaj malce poigrajo z osvetljevanjem in na velikem igrišču s svetlobnim snopom označijo bistvo dogajanja …npr. dolge noge Monike Pučelj.

1. po nalogu …ok želji …Jake [↩]
2. ki tipkajo po tipkovici [↩]

Žal to ni čisto, čisto res … ampak počasi bodo pri Googlu tudi to zrihtali, vam rečem. Sam ne vem, če mi bodo pokazali!

No, nekaj mi le pokažejo in npr. tako vem, da me v zadnjem mesecu dnevno spremlja (klikne) od 200 - 250 bralcev na dan. Pa to niso le čisto enostavni kliki, kjer se bralec takoj, ko zagleda mojo sliko zgrozi in stran v naslednji sekundi zapre, ne, ni tako hudo, saj je povprečen čas obiska dolg dve minuti in pol.

In kdo vse ste moji bralci? Pojma nimam. Še, še!!!

OK, poznam tiste tapogumne, ki se le ojunačijo in pustijo kakšen komentar, sklepam, da me berejo tudi kakšni sorodniki, ki so kdaj pa kdaj po internetu iskali kaj o sebi¹ in pod priimkom Gerčar dobili tisoč mojih zapisov in do česa drugega sploh niso prišli :), vem da me obiskuje nekaj novih kolegov blogerjev, sklepam da me prebirajo moji sodelavci in vem, da me bere naš Jaka in celo nekaj njegovih prijateljev in vem da moj dragi NIKOLI, ampak res nikoli niti ne pokuka na moj blog.

1. seveda [↩]

Čeprav sem vpila, pisarila in ljudi prepričevala, da nočem DARIL, se Božiček ne da motiti in tudi letos jih je nekaj odvrgel pred naše duri.

Naša babi¹ je itak tako, kot ponavadi nakupila vse, kar ji je le prišlo pod roke in najbrž spet zapravila svoje celoletne penzionerske prihranke.

Jaka je dobil to in ono in tisto …oh, ne bi naštevala, ker sem kar malce huda …. ampak tako je to pri babicah.

Jaz sem dobila:

• usnjene črne rokavice; ok, najbrž je ravno ob njenih rednih obiskih opazila, da sem stran pometala kar nekaj le levih ali le desnih rokavic, ki mi navadno ostajajo na zalogi po takšnih dogajanjih
• črne hlačne nogavice; itak vsak božič dobim nekaj nogavic in te so ….. morda … no, vsaj upam … tokrat, vsaj nosljive, kajti ponavadi so imele nogavice nekakšne metuljčke na gležnju ali velike roza črte preko celotne površine ….brrr … ne ji povedat, a niso bile za kaj drugega, kot za pod smučarsko opremo. Te letošnje so baje (le) nekako drapirane ….no, da mi je videt

1. moja mama [↩]

Letos nisem dirjala po trgovinah. Niti malo. Hmja, le danes se je moj dragi spomnil, da potrebuje smučarska očala. Jutri namreč Jaka in Tomaž planirata smučati in nikakor nismo uspeli najti smučarskih očal. Hmja, najbrž jih je vzel božiček, da bi me vsaj za trenutek spravil v nakupovalni center ….. Joooj, groza!

Hervis v City parku, ponedeljek 24. december ob 12h …. obratujejo 3 blagajne, na vsaki kolona ljudi vse do sredine trgovine. OK, Saša se postavi v vrsto, Tomaž izbira očala. Tik preden prideva na vrsto, objavijo, da je sistem plačevanja s karticami zatajil ….. plačevanje je mogoče le z gotovino. Še sreča, da imava dovolj gotovine, kajti za tiste, ki so pohiteli do bankomata, danes najbrž ni bil srečen dan. Pred bankomatom je bila kolona ljudi še daljša in čeprav ne znam prerokovati, sem skoraj gotova, da je po kakšnih 10-ih minutah zmanjkalo denarja, ki je bil naložen v blagajni za bankomat.

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov¹, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

1. nekaj malega [↩]