Saša Gerčar

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

Verjamem, da velikokrat blejem z ovcami in se počasi pomikam s čredo naprej, morda pa kdaj pa kdaj celo nazaj. A na momente, ko se zavem, da sem v čredi, ki gre na desno, se bom uprla z vsemi svojimi tačkami in poskušala zaviti levo.

Ne maram črede, ne maram pravil in če me ostale ovce le spustijo, jim bom ušla drugam.

Na to sem se spomnila povsem naključno, danes, ko mi je na cesti iz nasproti vozečega Audija intenzivno mahal stric, ki ga sigurno še nikoli nisem videla. Ne, ne, pred mano ni bila čreda ovac, tudi ovce nisem imela poleg sebe na sosednjem sedežu in tudi stric, ki mi je mahal, ni asociral na nobeno živalsko vrsto.

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Nekega lepega pomladnega dne, ko me je očitno navdihnilo sonce in zmotiviral vonj avtomobilskih izpuhov, sem imela v mislih zapisati kratko analizo o tem kakšen avto paše h kakšnemu tipu človeka, po netu sem malce pobrskala še o tem kaj naj bi o tem povedale barve in dobila kup zmedenih podatkov, nato pa se lotila pisanja. Misli so se kar kresale in namesto kratkega uvoda je nastal kar cel prispevek.

Kup pohval me je malce zabremzal zaustavil, kajti ravno prav zagrete publike res nisem želela razočarati s skopim nadaljevanjem in suhoparnim nizanjem barvne lestvice s kratkim naštevanjem nekaj tipičnih človeških lastnosti. In po enem celem tednu cincanja in mencanja sem izstisnila tole.

V mislih sem imela že 3. (barve) 4. del (brandi) in 5.del (kako jaz ustrezam vsem tem stereotipom), a pod pritiski pričakovanj in vedno novimi in svežimi dogodki, ki me vedno znova spodbujajo k novemu razpredanju, sem na vse skupaj pozabila.

Ste opazili jumbo plakat z lepim Clooneyem in Cliotom v ozadju? (( žal linka do slikicezaspočitoči ne morem dodati, ker Renault na svoji strani le te ne objavlja)) Le kaj za vraga imata Clio in Clooney skupnega, se sprašujem zadnje dni.

Končno mi je kapnilo! Valjda 3 črke v imenu! Kaj drugega mi res ne pade na pamet, pa vam?

Bravo George! Tole je bil zagotovo zate deal stoletja, upam da si dobil Cliota na uporabo vsaj za naslednji dve leti, za manj se že ne spodobi, da te vlačijo po vsaki vaški cesti v Sloveniji!

Saša ima tudi 3 enake črke in to s Saabom! Upam, da bo Saab čim hitreje opazil to podobnost in trend v marketingu. Če pa mi dodelijo tegale in to po možnosti še v beli barvi (ja, no po novem sem prešla iz črne na belo) pa prisežem, da bi bila manj zahtevna, kot Clooney.  Podpišem tudi, če mi avto posodijo le za eno leto.

Že dolgo nisem ničesar pisala o filmih. Res je, že dolgo nisem bila v kinu, a tudi pred tem me noben film ni več navdušil dovolj močno, da bi o njem pisala.

Danes pa sva se z Jakom odločlila, da bova na vsak način odšla v kino in si bova ogledava kakšen film. Stala sva pred okenci in kar nekaj časa buljila v sezname predvajanih filmov … nekaj risank (( Alvin in veverički, Horton – risanke so zaenkrat še vedno najboljši izbor, vendar žal že videno)), neki že najmanj 400x predvajani filmi (( Dokler naju jackpot ne loči, 21- razpad Las Vegasa, Indiana Jones – kar smo videli že pred nekaj meseci)), grozljivke, ki nas niti pod razno ne zanimajo, ena bolana komedija, ki jo niti v največji suši ne gremo gledat in jo nikakor ne skinejo iz programa – Pozabi Saro, Drugo sestro Boleyn sem si enkrat ogledala sama in definitivno ne zanima Jako, Bob Dylan …. ne ravno …. hropec bi me namreč lahko še v sanjah preganjal in kot kaže nama preostane le Seks v mestu.

Tale sokec je prav njami. Po okusu bi rekla, da je mešanica pomaranč, banan in nekaj jabolk, a proizvajalci pravijo,

da je v njem ena pomaranča, ena banana in ena jabolkA … jah, morda pa so natančno šteli in vanj res vtaknili nekaj jabolk, eno pomarančo in eno banano …. ja, itak so ponavadi tisti, ki jim slovenščina ne gre najbolje, toliko boljši pri matematiki.

Začela bom zadaj pa bomo videli do kje in do kdaj me bo držalo navdušeno pisanje o Ameriki in njenih prebivalcih.

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam ((ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** da mi ne bi potem oponašali )) a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.