Saša Gerčar

Ura je pol devetih zvečer, sedim v jedilnici in pripravljam se k pisanju novega prispevka. Imam idejo o čem bi pisala, vendar sem se ravno ta trenutek premislila. Zakaj? Po televiziji sem slišala največjo bučo ever.

Pojma nimam kdo je sploh prižgal televizijo in sploh kdo je izbral program TV Pika, kajti televizijo pri nas gledamo bolj površno ….. in če že, potem je to kak film na HBO-ju ali kakšna aktualna oddaja na POP TV-ju ali A-kanalu, medtem ko NET TV, Paprika ali TV Pika na naš ekran zaidejo po veliki pomoti.

Al pa prehitela, saj bi svojih 7 naključnih dejstev morala opisati na včerajšnji dan, kajne? In izbrati 7 takšnih, ki bodo zagotovo nadaljevali verigo in potem bi imela 7 let neizmerne sreče in najbrž še 5 otrok …ja, enega imam že pa še moj dragi pa bi že bili kot Sneguljčica in sedem palčkov.

In kaj naj zdaj reva jaz?!

O tej smešni evforiji smo se zadnjič pri frizerju pogovarjali …..joj, spomnila sem se, da še prav nič nisem zapisala o moji Barbari …najfrizerki seveda ….bom, bom …..no in ker frizerke itak veliko vedo, je Barbara povedala, da so lani baje bejbe pred 06.06.06 vse s trebuhi že vnaprej norele po porodnišnicah, da so jim male hudičke prej iz trebuha vzeli. Halo?!

Ja, tiste ki so rodile na 666 imajo pa potrdilo, da so dobile male hudičke

Radi prejemate darila? Jaz jih obožujem. Po pravici povedano se mi včasih za moj rojstni dan zna tudi povesiti nos, ko se moj dragi vse do večera niti slučajno ne spomni, da je to dan, ki ima takrat zame veliko začetnico.

Pa ne, sploh ne pričakujem daril v stilu zlatnine in diamantov, želim si le pozornosti in to razumem tako, da moj dragi zame naredi nekaj, kar mene veseli, njemu pa predstavlja mučenje.

Vas zanima kaj bi to bilo? Ples do poznih ur, to bi že lahko bila ena od zanimivih mučilnih taktik. Pa kakšna pregrešno draga večerja, saj meni hrana pomeni veliko, njega pa močno stiska pri srcu, če za nekaj uric užitkov, ki jih kasneje odplakne voda v toaletni školjki, odšteje muchos euros.

Še danes se me drži »nalepka« da ne maram cvetja, kar je popolna zmota. Je pa to zablodo povzročil eden od mojih enainštiridesetih D dnevov….. mislim, da tisti triintrideseti.

Sonce je pripekalo in mi, ki smo končno uspeli priti do morja, smo odvrgli svoje cunjice in se veselo nastavljali žarkom. Ne, jaz ne maram poležavanja in če že, potem med tem raje nategujem ušesa in prisluškujem pogovorom sosednjih kopalcev.

Zraven mene mama s triletnim nagcem. Saj veste uni mali fantalin, ki še ne komplicira okrog kopalk.
Stoji pred mamo, se drži za lulčka in razmišljujoče povpraša:
“Mama, a so to moji možgani?”
“Ne, miško, ne še” mu odgovori njegova izkušena mama.

Očitno smo vse prepleskali in položili vse ploščice, kajti eno zadnjih nedelj smo končno našli nekaj časa za druženje z našimi nam najbolj dragimi sorodniki. Moja najljubša svakinja občasno bere moj blog. “Občasno” pravim le zato, ker nikoli ne veš, kdaj bo tole prebiral tudi njen šef … pa še to prebira le doma, častna pionirska

Skratka ona obvlada kje smo bili, kaj smo si ogledali, kaj dogaja …. in tako so telefonski pogovori krajši …. še srečanja v živo so drugačna …..takoj preidemo na bistvo in prihodnje plane, kajti preteklost je obdelana na blogu

Opazila sem, da veliko ve tudi moj najljubši svak. Ne, on me ne bere. Ne še. . On izve vse od svoje žene.

Ponavadi sem strašansko “pametna”, ko vidim stvari, ki ne delujejo. Pri drugih, seveda.

In zadnjič sem razmišljala, kaj bi bil lahko moj sanjski poklic. Kritik! Ampak ne filmski kritik, ali še manj gledališki, saj se ne kulturo bolj malo spoznam. Ne, jaz bi bila uradni splošni pljuvator za kakšne velike svetovne korporacije.

Si predstavljate, da te najame Lufthansa in te pošlje z letalom …. nekam … zastonj, seveda …… daleč, seveda, …… da jim ti za nekaj povratnih cekinov poročaš o vsem, kar te je pri letu motilo. In pri tem moraš biti strašansko picajzlast. To bi bil moj sanjski poklic!

In povem vam, pri tem bi bila super uspešna, saj to odlično opravljam tudi, ko mi nihče nič ne plača.

Tole je moj dragi sine spisal takoj po tistem ko ga je posračkal, medtem ko je postavljal svoj novi blog. No, pa je potem še bolj zamešal …. saj veste kaj!

Danes praznuje brat od moj’ga dedca. On sicer ne bere mojega bloga …vsaj tako pravi on, je pa do pikice obveščen kaj dogaja na njem. Baje mu poročajo njegove ženske.

Glede na to, da se pri mojih dveh starših, možu in sinu, moje sorodstvo konča …… in imam le še tri sestrične, enega bratranca, dve teti in dva strica in nihče od njih ne živi v Ljubljani, zato se z njimi srečujem le še na pogrebih ….poroke pa itak niso več moderne….spet sem zašla …torej, zato v moje sorodstvo raje štejem kar te taprženene.

Tomaž ima le enega brata in tako s tem jaz dobim le tega enega, edinega svaka. Sicer se nimam kaj izmišljevati in se mrščiti, kajti to je to ….ampak priznam, da je kar fejst in da je res med mojimi svaki on tanarbolši Poleg tega si je našel eno fejst žensko in tako se je moje sorodstvo razširilo še na tanarbolšo svakinjo.

Včeraj zvečer, ko je slučajno Jaka zaspal še pred nama in midva s Tomažem leživa na kavču v dnevni sobi, naenkrat začutim Tomaževo roko na svojih ramenih. Počasi me podrgne z dlanjo in jaz zamomljam “Mmmmm” pravzaprav zapredem, kot mucka.
In v naslednjem trenutku začutim njegovo roko na prsih in rečem “Jaaaaa, leeeepo…”

Roka zleze k nogam in jaz “Kako paše!!”

In roka se ustavi. Jaz vprašam: “In zakaj si prenehal?”

On pa: “Ker sem končno našel daljinec za TV”

Še sreča, da Tomaž ne bere mojega bloga, ker bi me drugače dal iz kože.
To je joke, res, prisežem …pri nas namreč daljinca nikoli ne iščemo na tako romantičen in nežen način. Tomaž se ponavadi zadere iz kavča:”Ma, kje je spet ta daljin’c!!!?!”

Kaj naj rečem, prišlo je mojih pet minut

Pri oddaji Trenja za danes zvečer pripravljajo oddajo o obsedencih s svojim videzom. Ker preko osebnih trenerjev fitnesa nikakor niso uspeli najti osla, ki bi se pokazal pred kamerami, so se lotili iskanja po spletnih straneh in naleteli na moj blog o hujšanju. Novinarka me je poklicala in me prav zvito povlekla v zadevo. Ja, kaj čem, privolila sem in včeraj smo že posneli prispevek, ki bo pokazal gospo, ki je že v zrelih letih in še vedno obsedena s svojo postavo.

To sem jaz, ja.

Ne vem kako bo izgledal končni izdelek, saj bodo vse skupaj še zmontirali in obdelali, ampak na samem snemanju sem se počutila prav dobro. Ekipa Trenj je prav prijazna in simpatična.

Bomo videli kaj bom o njih govorila danes po oddaji