Saša Gerčar

Kaj naj rečem, prišlo je mojih pet minut

Pri oddaji Trenja za danes zvečer pripravljajo oddajo o obsedencih s svojim videzom. Ker preko osebnih trenerjev fitnesa nikakor niso uspeli najti osla, ki bi se pokazal pred kamerami, so se lotili iskanja po spletnih straneh in naleteli na moj blog o hujšanju. Novinarka me je poklicala in me prav zvito povlekla v zadevo. Ja, kaj čem, privolila sem in včeraj smo že posneli prispevek, ki bo pokazal gospo, ki je že v zrelih letih in še vedno obsedena s svojo postavo.

To sem jaz, ja.

Ne vem kako bo izgledal končni izdelek, saj bodo vse skupaj še zmontirali in obdelali, ampak na samem snemanju sem se počutila prav dobro. Ekipa Trenj je prav prijazna in simpatična.

Bomo videli kaj bom o njih govorila danes po oddaji

Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ u redu zgledam.

O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino ampak pojdimo po vrsti!

Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?

Prva stvar, ki vpliva na to je da sem zahtevna. Do okolice, še bolj pa do sebe. Perfekcionistka, pravijo nekateri. Meni se zdi le, da želim vsako stvar pripeljati do najboljše možne različice ….ok, razumem, sem najbrž ravno zapisala stavek, ki potrjuje tezo

Druga stvar, ki vpliva na to izhaja iz tega, da sem estet. Priznam, da preden se poglobim v “nootranjo” lepoto, vsako stvar pogledam in ocenim od zunaj. Tako ocenjujem seveda tudi sebe in ugotavljam, da bi lahko bila boljša s kakšno kilco manj in obtesanim teleščkom.

Dragi moji kolegi,

Saj vem, da berete moj blog, četudi ni nobenega komentarja z vaše strani Tukaj imam direkten izziv za vas. Valentina je na svojem blogu objavila zanimiv prispevek o gradnji kariere.

Mene pa zanima kaj mislite vi!? Tol’k', da se pripravim

Je kdo gledal film Vsemogočni Bruce? Že dolgo tega, kar sem si ga ogledala in pri vsej množici filmov, ki jih vidim, je res nenavadno, da mi je ta ostal v spominu. Za tiste, ki si ga boste ogledali na kakšnem DVD-ju, ne bom razlagala več, kot le del, ki je krasna iztočnica za moje današnje razmišljanje. Bruce-u gre vse narobe in kot kaže je popoln ateist …in Bruce se totalni depri le obrne k Bogu in bolj, kot nejevero zabrusi v nebo:”če res obstajaš, potem mi pomagaj!”
In Bog mu v naslednjih dneh pošilja nešteto znakov in opozoril, vendar jih Bruce ne opazi.

In včasih imam občutek tudi jaz, da mi nekdo pošilja opozorila in določene znake.

Baje imam jaz Billa. Tako ga je poimenoval moj ameriški šef Adam, ko sva debatirala o veri in sem sama rekla, da najbrž nekdo nekje obstaja …oz. nekaj obstaja, kar mi ne razumemo, vendar temu jaz res ne bi rada rekla Bog.

Na blogu Londona, sem naletela na tako luštkan post, da ga moram posredovati še komu, ki na to stran mogoče še ni zašel. Otroci so vedno tako iskreni in prisrčni in tukaj razpredajo o ljubezni.

Evo vam link!

Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

Medtem, ko se je našemu vremenu popolnoma zmešalo in smo po izredno topli zimi in začetnem cvetenju češenj, že pospravili bunde in ostalo zimsko nepotrebno šaro in je tokrat proti koncu marca, končno začelo snežiti, sva bila midva s Tomažem na severu naše Evrope, kjer bila zadevica še malce bolj brrrr mrzla … tam je v nedeljo zvečer snežilo le za vzorec in v ponedeljek sploh ne, vendar je med stenami hiš pihal strašansko mrzel veter in je bilo zaradi tega izredno mrzlo. Še sreča, da sem v avto vrgla še plašč, čeprav sem kar malce kolebala. Aja, nisem povedala, da sva s Tomažem bila v Hannovru na sejmu CEBIT. Sejem, kot sejem …. ogromno obiskovalcev, obupna kava, ogromno prehojenih kilometrov, draga vstopnina …. o par zanimivostih se bom še razpisala, tokrat pa bi rada pokazala fotografijo meni nadvse smešne zadeve, na katero sem naletela ob parkiranju v garažni hiši pod našim hotelom.

Lani sem dala na hiši zamenjati stara lesena okna z novimi PVC okvirji. Okna so super, prišparamo na gretju,… in vse bi bilo super, če me ne bi pred nekaj dnevi poklical lastnik firme, ki mi je ta nova okna vstavil, in me opomnil, da okna po letu dni še vedno nisem plačala.

Bila sem zelo presenečena nad njegovo izjavo, zato sem ga opomnila na to, kaj so mi takrat, ko sem kupovala okna, rekli njegovi prodajalci: “Ta okna so tako dobra in varčna, da se že po letu dni sama poplačajo.”
Halooooooooooooo !!!!!!!!!!!! Poteklo je leto dni !!!!!!!
Čeprav sem blond, še ne pomeni da sem glupa!
Na drugi strani slušalke je nastal molk, pa sem poklopila slušalko. Tip je odložil, saj se je sigurno počutil kot prava budala.

Tudi tako se da razumeti kakšno reklamo Vsaka podobnost z avtorjem tega bloga je zgolj naključna

Dragi Jaka,

To pismo ti pišem, da bi vedel, da ti pišem. Če dobiš to pismo pomeni, da je dobro prispelo. Če ga ne dobiš, mi javi, da ti ga ponovno pošljem.
Počasi pišem, ker vem, da počasi bereš.

…

Zadnjič je tvoj oče v časopisu prebral, da se, statistično gledano, največ prometnih nesreč zgodi 1 km od doma. Zato smo se preselili nekaj ulic naprej.

…

Vreme je tukaj kar dobro. Prejšnji teden je samo dvakrat deževalo. Prvič je padalo 3, naslednjič pa 4 dni.

…

V zvezi z jakno, ki si jo tako želiš, je stric Peter povedal, da naj odrežemo vse gumbe, preden ti jo pošljemo, saj so gumbi zelo težki in bi bila draga poštnina. Gumbe sem odrezala in če jih boš potreboval, jih lahko najdeš v žepu, kamor sem jih spravila.

…