Saša Gerčar

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno - promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

Mogoče celo zaključek.

Na zadnjem … ok. tudi prvem, pa upam, da ne zadnjem dokončno, ampak le zadnjem tako, da še ni leto naokoli in še ni čas za naslednjega … torej na zadnjem Blogresu je nekdo povedal, da je najbolje na blogu pisati o vremenu in edino vremenu.

Se strinjam.