Saša Gerčar

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:¹ “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev²vstran.

1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]

Vse je v glavi, pravijo. Pa res je. Npr. kopalke se kupujejo po “stradalnem” obdobju. Ne, ni sploh treba pretiravati in sploh ni potrebno resnično hujšati, čeprav je res, da od viška glava ne boli, le kakšno kosilce preskočite in potem s praznim želodcem v garderobo! Ne, celulit ne bo izginil, tega vam žal ne morem reči, ampak garantirano se boste počutile vitkejše, kot če bi se po nakupih odpravile po obilnem nedeljskem kosilu, ko si po goveji juhici, tenstancu, pečenki, privoščimo še kakšen kos, dva …tri ..ravno takrat pečenega štrudla.

Je res?

Joj, kaj sem sprožila!

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah¹ tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka¹, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

1. kot je bilo meni do sedaj [↩]

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Spodnje sporočilo je danes priromalo v moj e-mail nabiralnik. Ker imam o razpošiljanju kakršnih koli sporočil pač takšno mnenje, tega ne bom poslala naprej, a vendar … morda pa je na tem kaj resnice in nekdo res potrebuje pomoč. In tako bom za to uporabila kar tale moj blog.

GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Šlajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem¹ , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?

Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.

Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje² je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?

1. ki žal ob vsakokratnem dvigu številke, ne vzbuja več veselja [↩]
2. to je trač in nepreverjena informacija [↩]

Saj vem, saj vem … in o tem sem poleg 289.999 drugih blogerjev pisala tudi jaz in moj sin, ampak danes sem imela zanimivo diskusijo z znancem, ki ima v lasti en lokal. Tak malo bolj pijankarski kafič ….. upam, da mi ne bo zameril takšnega opisa , ampak nekako je za zgodbo pomembno, da razjasnim kakšna je bila struktura njegovih obiskovalcev. To ni fancy šmensy lokal, kjer si mladina naroči cocktaile, kozarček penine ali kratko kavo ob kateri potem sedijo nadaljnjih 5 ur. To je tak lokalček, kjer se narod ustavi tako mimogrede, popije skodelico kave, šilce žganja, špricer, pir in vse to kar tako mimogrede ob šanku … ali pa posedijo za 15 do 20 minut pred začetkom dela in si ob kavi obvezno prižgejo cigaret.

Njegov lokal danes sameva, odpustil je eno natakarico, odpovedal čistilko …. pozimi bo še huje.

Ne čisto dobesedno, ampak zdaj so dohtarji res najbolj aktualni v mojih sanjah, saj o njih berem v časopisih, gledam po televiziji, nato pa jih še v živo srečujem v bolnicah.

Že v prejšnjem sporočilu sem zapisala svoje izkušnje z Urgenco, danes pa ni Urgenca ta, ki jo imam na tapeti, ampak travmatološki oddelek Kliničnega centra.

Naj grem s tole zgodbico malce nazaj v preteklost. Moj oče je bil vedno športen in fit in do svojega 60-tega leta ni imel kakšnih večjih težav razen gripe ali prehlada. Potem pa kar naenkrat …. predvidevamo, da ima vse skupaj opraviti s stresom, kajti njegove težave so se začele, ko je podjetje, kjer je delal od svojega prvega dne zaposlitve, odšlo pa-pa. Zgodil se je stečaj in oče je bil včeraj še VD direktor, naslednji dan pa še ena brezposelna oseba.

Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Še v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.