Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ali pa razlaga mojega prijatelja, ki pravi, da bi vsak, ki vsaj malce predihava psihologijo, najprej pomislil na samokaznovanje. Samokaznovanje? Jaz sebe? Zakaj le? Sem bila poredna zadnje dni? Ok, ok, takole bom vprašala: sem bila kaj BOLJ poredna zadnje dni? Ej, saj sem pojedla vse s svojega krožnika. Ja, spet! ??? #$%!!!? Hmja, ja, ja, razumem point … mo go čeee pa res ima to kaj opraviti s samokaznovanjem.

Mogoče gre pa za zbujanje pozornosti? Ja, ta je še bolj verjetna, kajti ne boste verjeli, kaj vse se dogaja, ko v roke primeš par bergel. Ste že poskusili? Ali pa sprehajanje po mestu z na debelo povito roko? In potem nakup špecerije v trgovini?!

Brez povoja si stara debela in počasna krava, ki spet ne zna dovolj hitro zlagati zadev na tekoči trak, s povojem pa postaneš prijetna priletna (mogoče celo dokaj mlada oz. vsaj mladostnega videza) gospa, ki ji je treba pomagati, z njo malce poklepetati, se ji morda le nasmehniti … Poskusite! Pa ni treba, da v ta namen, tako kot jaz, podstavite roko pod kovinska vrata. Samo zavijte si roko … tako kot malce avantgardni modni dodatek in pojdite na špancir v mesto.

No, ampak tokrat so moj modni dodatek bergle.

Če jih ne uporabljate le kot modni dodatek in vas resnično boli noga, zna biti zadevica malce neprijetna, priznam, a vseeno je učinek na mimoidoče vreden parih auč in ohh.
Npr. meni se je tokrat “zadeva” zgodila ravno v času razprodaj. Si lahko predstavljate težavo, ki jo imam v povezavi s tem?! Si predstavljate, da ravno te dni najdem huuuudo dobre in seveda skontirane hlače? V trgovino moraš iti, drugače ti jih bo kakšna druga babnica speljala izpred nosa, zato pač greš in s seboj vzameš tiste svoje bergle. Vam povem, da je to še “huje” kot ono s povojem … mislim, glede prijaznosti in uslužnosti vseh sovaščanov in ostalega mrčesa … najbrž bi mi kakšna gospa s katero bi se morda cufali za isti kos blaga, celo pustila, da jaz uboga para z berglami, le te odnesem v svojo omaro in si tako najdem vsaj kakšno življenjsko uteho.

No, a pojdimo nazaj na razprodajo in k tistim huuudim hlačam. Seveda jih ne morem kar kupiti, potrebno jih je pomeriti. Obešalnik zagrabiš z zobmi … a itak v naslednji sekundi nekdo prileti in ti pomaga, hodi za tabo, nabira obešalnike in ti jih lepo prinese v garderobo. A potem moraš (hočeš nočeš, a se spodobi) svojega pomočnika odsloviti. Zapreš vrata in … potem nekaj časa stojiš in razmišljaš … jah, v rokah držiš bergle in z muko nekako zvlečeš tiste hlače iz obešalnika. Nato tisto razbolelo nogo še nekako stlačiš v hlačnico. A, pozor, hlače naj ne bodo slim fit! Ta opcija zame to sezono zagotovo odpade … no, najbrž ne le zaradi razbolele noge . in potem se prava težava začne, ko želiš še drugo hlačnico zapolniti s svojim čvrstim telescem (japajade) in vtakniti v rorček še tisto zdravo nogo.
OK, če se zelo potrudiš, imaš občutek za ravnotežje, trdno držiš obe bergli, nastaviš obe hlačnici hkrati in naenkrat skočiš z obema nogama; hop!
No, to bi morda šlo, a jaz še nisem tam … morda z malo prakse!

Čisto res pa je, da se bergle resnično splača prenašati naokrog! Prisežem! Bi jih kupila kot modni dodatek … potem, ko me ne bo več nič bolelo. In potem grem v garderobo … seveda s pomočjo nekoga, ki nosi obešalnike za mano, zagrnem zaveso, enostavno in hitro pomerim vse … skačem v ene ali druge hlače brez težav, odgrnem zaveso, si nadanem mučeniški obraz, poskušam z zobmi zagrabiti obešalnike … ni vrag, da se spet ne najde kdo, ki bi mi pomagal. Morda mi še kaj primakne pri blagajni, revi ubogi?!

Vam povem, še moj Tomaž je nerazpoznaven. Nosi mi torbico, prinese čaj, stol, odpira mi …. Res je, O D P I R A mi vrata pri avtu (!), celo kosilo mi je plačal danes …ej, pa če to niso nebesa! Se mi je zdelo, da sem par zvezdic videla takrat, ko sem padla in letela proti …. nebesom, seveda.

Se res ne bi čudila, če mi tole ne bi zlezlo malce v glavo … še bolj odpornim bi, pa ne bi meni! In potem ti takšna miselnost mimogrede zaide v podzavest (ali kamorkoli že gre iz moje vedno razmišljujoče nafrizirane glavice). In ko kasneje človeka udari tadeprasta, se mal po tleh vrže (podzavest dela, saj veste! ), mal zvezdic vidi, boli, ampak to hitro mine! Glavno, da je potem svet spet lepši!

Komentar avtorice: hudo sarkastičen spis

Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Šmarno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.

Kar pa me najbolj veseli je to, da se mi spet piše. Idej za pisanje je bilo vedno ogromno, nekatere zadeve sem celo na hitro zapisovala v svojo priročno beležko, a kaj, ko mi je nekako zmanjkovalo časa … ah, kaj časa, časa imamo vsi 24 ur na dan … zmanjkovalo mi je energije, veselja, če hočete. Nikakor nisem zbrala tiste minimalne energije, ki je potrebna, da bi svojo rit udobno namestila na kakšno priročno sedalo, si na kolena (ja, jaz pač postavljam računalnik na kolena … naša miza je steklena in brrrr, kako sovražim občutek hladu pod rokami) namestila računalnik, smiselno uredila svoje misli, potem pa tolkla po tipkah dokler mi slap misli ne usahne. Na koncu bi na hitro še enkrat preletela … ja, na hitro, kajti, če začnem tekst sicirati in popravljati, temu nikoli ni konca in ga nikoli ne objavim … in če mi po vsem tem ni nerodno stisniti tipke “objavi”, se zapisi vrstijo kot gredo on nedeljah v promet pečene miške na Šmarni. Ampak, ni in ni šlo. A zdaj se mi zdi, da se mi vremena jasnijo in prsti srbijo.

Blog je bil nekoč izredno zanimivo psihoterapevtsko orodje. Res, zvečer, ko so se stvari umirile, ko sem pomila posodo, zagnala pralni stroj, pobrala časopise razmetane po tleh, pregledala elektronsko pošto, si skuhala čaj in se končno usedla, so mi prsti kar stekli in vsakodnevno sem opravila še vsakodnevno čiščenje natrpanih in včasih tudi zmedenih misli. Potem pa se je nekega lepega dne moj običajni urnik zatrpal in nikakor se nisem skobacala iz začaranega kroga občutka nedokončanosti. Še vedno nisem naredila pomladanskega … ja, ja, res je … pomladanskega čiščenja omar, na podstrešju me čakajo kupi revij z zanimivimi članki, ki sem jih shranila zato, da jih bom kasneje ponovno prelistala in si vzela več časa zanje, ob postelji se mi kopičijo napol prebrane knjige (uh, kako sovražim nedokončana čtiva), naša kopalnica še vedno ostaja nedokončan projekt (če že ploščic ne bomo menjali, je potrebno pospraviti vsaj tistih miljaužnt na pol uporabljenih flašk, kjer se nabira le še prah), na polici me čaka še popolnoma nedotaknjen zvezek, kamor sem sklenila zapisovati vse zanimive recepte za obroke, ki mi uspejo … ah, pa kaj bi naštevala, nedokončanih ali vsaj želenodokončanih stvari se je enostavno nabralo preveč. Bom, bom, bom … saj bom, sem si govorila, a kup (čeprav le v moji glavi) je iz dneva v dan postajal vse večji.

V ta šmorn so se vmešali še občutki žalosti, ker sem z nekaterimi potezami (potezami, ki izhajajo iz nalog iz »paketa« z nalepko »šef«) izgubila nekaj prijateljev (ok, ne ravno prijateljev, recimo temu raje dobrih službenih kolegov) jeze, ker stvari ne gredo tako, kot bi po mojem morale iti, nazadovoljstva in strahu glede službe, prav potiho je na zadnja vrata potrkal zobobol … in hop … postala sem najboljši kandidat za burn-out sindrom.

Jap, to so bili moji razlogi.

Pa ni pri vseh enako. Pri nekaterih gre to tudi tako. Baje nekateri premalo telovadijo. Ne, jaz sem hodila 2x tedensko na Šmarno, 3x tedensko na fitnes, 1x pa še na tenis. Telovadbe več kot preveč … hmja, ja, prav imate kar je preveč je pa res preveč … sploh za teto pri 45-ih.

Nekateri imajo premalo časa zase. Ne, tudi s tem nisem imela težav. Prebrala sem že na tone knjig o planiranju časa, o zmanjševanju tempa pa knjig z nasveti ženskam v »teh« (kaj naj rečem, sem pač v »teh«) letih in tako dobro vedela, da je potrebno izkoristiti vikende, si vzeti čas za dopust in kdaj pa kdaj biti le sam s sabo.

Najbrž je tudi tu bilo vsega preveč. Preveč dopusta? Predolgi vikendi? Ah, ne seri, Saša! Tega pač ni nikoli preveč, kajne? Ne, ne, saj ne da bi pretiravala in dopustovala 5 tednov skupaj … ne, mi smo si privoščili par eno tedenskih počitnic in moje telo se je pogosto transportiralo na različne konce sveta. A moja glava bolj redko. Naše počitnice so vedno izgledale kot kup nepovezanih dogodkov, potovanje iz kraja v kraj, iskanje novih zanimivosti, hotelov, restavracij. Še vikendi so morali biti nabiti z dogajanjem in čas za brezdelje in smrdenje pred televizorjem se mi je zdel kot najhujši smrtni greh.

Še danes ne vem natančno v katerem grmu je tičal taglavni zajec. A ga bomo že ujeli, ne želim, da nekontrolirano teka okrog moje hiše in se čez nekaj let spet skrije v kakšen velik in močno razvejan grm.

Kaj le pametujem, če se sama tega ne uspem držati?! A jaz imam opravičilo. Res ga imam. Celo zdravnik mi ga lahko podpiše. Ja, mogoče pregovorim celo psihiatra, ki me je potrpežljivo poslušal nekaj minut, nato pa v diagnozo zapisal, da je z mano vse v redu. Itak, samo smo šli za vsak slučaj preverit, ko pa se moja zdravnica nikakor ni dala odgnati z mojimi (očitno precej zmedenimi) komentarji, da ne potrebujem tovrstne pomoči. Konec koncev pa sem poskusila, če bi mi morda na recept dali kakšnega psa. Baje pomaga, če si depresiven in anksiozen. Pes namreč. Nisem pa prepričana, saj ga nisem dobila. Očitno sem res zdrava.

Danes je dan, ko se končno počutim odlično in zaslužim si pozdrav v nov dan svojega novega življenja, kajne?! Danes sem šla preštet vse dni »pokore«, ki sem si jo naložila in naštela okroglih 160 dni. 160 dni od katerih so bili kakšni kolikortoliko v redu, kakšni lepši, drugi manj, nekateri pa popoln polom.

Še sama ne vem natančno kje in kdaj se je začelo … hmmm, mogoče že v puberteti, ko sem si želela, da je vse opravljeno čim hitreje, ko sem vedno, res vedno tekla na avtobusno postajo, saj je hoja kradla dragoceni čas, ki bi se ga dalo porabiti za kaj bolj koristnega in produktivnega in poskušala v enem dnevu narediti 1000 in 200 različnih zadev.

Ja, tako se ponavadi začne in potem noriš skozi življenje, uspevaš, padaš, se pobiraš, počasi upočasnjuješ …. Ja, to se pravzaprav spodobi tam po 40-em, kajne? A želja po hitrem tempu še ostaja in tako tam pri 45-em, ko bi moral človek že plesti šale in ustvarjati gobeline, vstopijo v tvoje življenje mladi vitalni ljudje, polni energije, stara baba bi rada tekala vštric z njimi in sopiha ter se muči, srce utripa z vso močjo, zvija v križu, boli to in ono, a človek ostaja slep in gluh za vsa opozorila.

Ja, tako nekako se je dogajalo pri meni, potem pa težave v službi, odpuščanja, zamere, zatrta čustva, na zunaj hladen obraz, znotraj vihar, strah, ki se zajeda v kosti tudi tistih najbolj odpornih. In tako niti ne opaziš, da se v telesu in umu nekaj kopiči, nekaj kar lahko izbruhne in pokosi tudi … ja, tudi mene.

Začelo se je lepega avgustovskega dne. V nekem trenutku uživaš v sproščenosti petkovega večera, v naslednjem pa že tipaš po ustih in ugotavljaš kateri zob je tisti, ki nagaja in me ponovno priganja k obisku meni sicer zelo ljubega (seveda v obliki brez svedra v rokah) gospoda. Ahhh, pa ne spet?! Šestica levo zgoraj … ja, to bo to! Bomo lepo pridni in takoj v ponedeljek odšli na stol in rekli AAAAA.

A se ni izšlo po načrtih. Moj zobar se je spet (!) odločil, da je avgust mesec, ko zapre ambulanto, skoči v kopalke in to ne le za teden ali dva, ne, gospod se je odločil, da na morju preživi ves mesec in tako meni ni preostalo drugega, kot da se oglasim pri stričku socialcu – tistemu, ki mi je v zdravstvenem domu že pred nekaj meseci ruval bolečo osmico.

Jaz ekspert za zobozdravstvene posege (sicer mišljeno sarkastično … pa vendar po toliko obiskih skorajda že resnično), sem se pred obiskom pustila slikati v zobovje in se samozavestno (no, ni čisto res) usedla na stol socialnega dežurnega zobozdravnika. Slikica baje ni pokazala ničesar in stric me je odpravil z diagnozo malce vnetih dlesni. Malce??!! Pa nek trakec mi je položil na dlesni ter rekel naj po dveh urah izpljunem. A kaj, ko po dveh dneh teta bolečina še vedno ni odšla. Ne samo, da je ostala na obisku, obiskali so me tudi vsi njeni otroci pa mož in kaj vem kdo še vse … ja, bolelo je vsepovsod, jaz pa sem izčrpala moj seznam idej h komu naj se še napotim. Mazala in izpirala sem z vsemi žavbami sveta, a svojih nadležnih obiskovalcev nisem mogla spoditi.

Po tednu dni mučenja, me je rešil prijatelj, ki ima teto (zdaj pa res tisto pravo sorodstveno), ki zna vrtati po zobeh. Pogledala je sliko, pogledala moje zobe, pogledala dlesni in se zgrozila. Ja, res, nekaj časa je ugibala in se posvetovala nato pa mi predpisala konjsko dozo antibiotikov.

Danes sem prepričana, da bi vse skupaj strumno in hitro preživela, če ne bi bilo mojega že precej upehanega in malce strtega srčka, bolečega križa in zaradi stresa rahlo povišanega holesterola, tako pa me je usekalo po dolgem in počez. Prva dva dni je bilo krasno, zaživela sem, oddirjala na fitnes pa v službo in želela nadoknaditi ves izpad dela prejšnjega tedna, nato pa driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice (še zdaj težko verjamem, da naj bi bili to napadi panike), padec kalija, povišanje holesterola, bolečine v ledvicah, jetrih, zgaga, boleč želodec, pekoče grlo, kepa v grlu, zamašeni sinusi, glavobol in na koncu popolna nespečnost.

5 tednov neprekinjenih neprespanih dni (no, ja, predvsem noči!), vmes pa štirje obiski urgence … pa 7kg minusa v telescu, ki ga prenašam naokoli… ok, to je bil edini dober stranski učinek …. Res, ko sem prišla malce k sebi in izgubila podočnjake ter dvignila ramena in izprsila prsi , so me ljudje spraševali, kaj da počnem, saj izgledam odlično. Ah, ja, no zdaj veste, da ni treba veliko, če želiš v parih dneh izgubiti 7 kg, samo malce preveč dela si naložiš, počakaš, da zobobol preraste v major problem, popapaš vsa zdravila, ki ti jih naložijo zdravniki in mirno čakaš, da te useka.

Eko, sedaj sem zdrava, poleg tega pa pametnejša za življenjsko izkušnjo. In ta mi pravi, da ne gre pretiravati … nikjer in nikoli. Zato bom za danes zaključila.

Nadaljevanje sledi … ali pa ne … kakor se mi bo že zdelo.

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel: ((kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam)) “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev ((ki imajo stalna “fehtarska” mesta))vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša ((pa ne naša-naša … ta iz zgodbe)) mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Škodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Šentpeter ((al karkoli že je)) a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Škode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Škodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu ((ja, ja, spet))

Še enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Širokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!

Je res?

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah ((ja, ja, pa bratcih tudi)) tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

A še sreča, da je vsaj on bil pripravljen kaj povedati. V primeru tasta in kapi pač ni vpleten noben KIRURG in zdravnike moramo dobesedno loviti po hodnikih. Ah, saj so prijazni (oz. naj se izrazim pravilneje: niso neprijazni), a povedo pa tudi ne kaj prida.

Pa še zgodba z druge strani te velike stavbe, ki se ji reče Klinični center:

Z Jakom sva bila v pol leta že dvakrat na urgenci zaradi poškodbe roke. Prvič zlom, drugič (le) zvin. A obakrat, saj veste, sva bila med tistimi srečneži, ki po cel dan visijo na hodnikih in čakajo na klic svojega imena. Še toliko huje je, če je ta dan ((bila )) ena lepa smučarska sobota ali nedelja!

Po kakšnih treh urah čakanja je Jaka že potožil, zakaj ne poberejo podatkov na kakšen drug način, nas pustijo, da “visimo” doma in se šele po kakšnih 3-4-ih urah primajamo v bolnico. V dobi vseh mobitelov bi to bilo možno, a? Ali, da imajo vsaj nekje v bližini soliden lokal, kjer takšni, ki jim ravno ne lije kri, lahko v miru popijejo kakšen sok ali celo pojejo kakšen obrok tople hrane. Ko vstopi v sobo pacient, ki je na vrsti pred mano pa bi mi sestra spustila SMS, da naj se primajam?

No, in razen strašanske gužve in nenormalnih pogojev tako za delo, kot za čakanje, je tam osebje izredno prijazno … z rahlimi izjemami, … ok, a kje jih ni?! Obakrat je v sobo za pregled sprejemala neka okroglična sestra, ki ji očitno ne zmanjka energije, nasmeh pa ji nikoli ne izgine iz obraza. Pacienti tečni … res, večinoma tečni, a ona z nasmehom, mirno, prijazno … Kapo dol!

In sestre, ki na oddelku iz dneva v dan obračajo takšne in drugačne paciente, jim menjajo plenice, umivajo riti! Po mojem ob vpisu v srednjo šolo niso ravno sanjale o takšnem poslanstvu!

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

Fancy dom za ostarele? Ja, nedvomno obstaja tržna niša za tiste, ki bi se želijo tržno ukvarjati s “starostjo”! Zgraditi dom, kjer bi ljudje po 65. letu starosti našli svoje idealno zatočišče. Dom, kjer za njim žubori potoček, z urejenimi sprehajalnimi potmi, kjer je na razpolago telovadnica, bazen, zdravstveni dom, celo kakšno manjše gledališče ali priročna kinodvorana, kjer bi se vrteli filmi iz zlate dobe, restavracija, kjer se dobi odlična goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir in pečenka(( hmja, za mojo generacijo bo najbrž treba tole zamenjati s kakšnimi testeninami )), kjer avtobus ustavlja takoj pred vrati doma, kjer se na kavici srečujejo enako stari in podobno misleči …

Pa saj to najbrž že obstaja! A ne vem koliko je ljudi, ki si tak luksuz lahko privoščijo?

Realnost je povsem drugačna. O domu pogosto razmišljajo šele svojci, ko za nekoga od svojih ne morejo več skrbeti. Ko kakšen od staršev zboli, postane nepokreten in potrebuje 24 urno prisotnost druge zdrave osebe! In takšen ne potrebuje Kitajk za masažo, ne potrebuje jacuzzija ali filmov iz zlate dobe. Potrebuje le svežo posteljnino na svojem ležišču, nekoga, ki mu menja plenice in ga morda hrani po žlički (če ne celo po cevkah). Ni mu mar za ptičke in potoček za domom, mar mu je le za čist in urejen prostor, prijazno besedo, pomoč pri najnujnejših življenjskih opravilih, kakšen radio, televizija …. pa čim več obiskov ljudi, ki jih pozna, ki mu stisnejo roko in ga pobožajo po licu.

Takšnih domov pa po Sloveniji ni! No, morda se še najde kakšna postelja v vasi, ki je oddaljeno čez tri gore in tri doline, kjer se vaščani pogosto znajdejo drugače in sosed pomaga sosedu, a Ljubljana, ne, Ljubljana ima domove, kjer se čaka po 5 let in več!

A to je razumljivo, saj si najbrž ne predstavljate naslednjega kandidata za župana, ki bi obljubljal, da bo v Ljubljani zgradil dovolj domov za ostarele?! Le zakaj?! Točke se nabirajo z obljubami o stadionu!

Stadion si vsak želi, a noben ne potrebuje, a dom za ostarele potrebujemo, a želi si ga žal pač nihče!

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Še leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

• Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

• podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

• Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 0 ((ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi)) in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Šlajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Strokovnjaki bodo kri ustrezno selekcionirali in testirali.
Omeniš lahko, da gre za bolnika Uroša Potočnika, ker se svojci s tem strinjajo.

Pomagaš lahko tudi takole:
Pošlji to pismo naprej čim večjemu številu naslovnikov. Morda bo med njimi kateri pripravljen pomagati! Tudi čas je pomemben.

Uporabi elektronsko pošto in pošljite to sporočilo na čim več naslovov.
Vsak, ki bere to pismo, naj za hip pomisli, kako bi se počutil na Uroševem mestu.
Zato ne bomo izgubljali besed z opisovanjem okoliščin.
Prosimo, ukrepaj in naredi plemenito dejanje!

Uroševi prijatelji

Moram pa na koncu dodati tudi jaz svoje zrno. In sicer nikakor mi ni jasno zakaj je naša krvna skupina takšna skrivnost. Jaz npr. svoje krvne skupine ne poznam. 12 let nazaj, ko sem bila noseča, so me sicer prešpikali po dolgem in počez in od takrat vem, da sem Rh negativna … ne vem pa kakšen A, B ali 0 paše pred tem.

Ko smo imeli še tiste knjižice, sem listek svoji krvni skupini ((ki sem ga dobila ob tistem špikanju)) zataknila vanjo, a danes imam kartico, ki meni ne pove prav nič. Bi lahko, prosim kdo od odgovornih kaj ukrepal glede tega??!! Pa saj vraga res ni težko takšen podatek morda zapisati celo na osebno kartico.

Ja, pa še davčno lahko dodate, ki jo tudi vedno iščem po vseh koncih in krajih !