Saša Gerčar

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Pri nas smo zamenjali avto in iz Audija prešli na Nissan. Vsi veseli skačemo in ugotavljamo koliko stvari je boljših ali bolje urejenih, kot pri našem prejšnjem avtu, ampak zanimivo je, da četudi imamo 56 izboljšav, nam bo tista ena samcata, ki je od prejšnje inačice nazadovala, močno grenila občutek popolnega zadovoljstva. Mene npr. izredno moti piskanje, kadar nisem pripeta. Ne v mojem Mini Cooperju, niti v prejšnjem Audiju nas na pripenjanje ni nikoli opozarjal zvočni singnal. Sicer sem pred leti trmasto vztrajala pri nepripenjanju, ker me je zakon o tem strašansko motil. Iz principa, ker se mi je zdelo, da je to le en lep način, ki so ga vlade iznašle za polnjenje svojega proračuna in da je to absolutno poseganje v mojo osebno svobodo. S tem, ko se nisem pripenjala, nisem ogrožala nikogar razen sebe, zato sem trmasto vozila naokrog brez da bi se kdajkoli pripela. Ko pa se je državni proračun na moj račun konstantno debelil (v enem obdobju so me policisti kaznovali 3 dni zaporedoma na popolnoma istem ovinku), moj pa tanjšal, sem sprejela odločitev, da pljuvati proti vetru nima nobenega smisla in od takrat se redno pripenjam. Brez travm sem prešla v ta trend. Vendar pa jaz, ki ne maram izgubljati časa, vedno uletim v avto, ga zaženem, že vozim kakšne 10 metrov in medtem z eno roko zapenjam varnostni pas. In enako počnem pri zaključevanju vožnje …že 20 m pred parkiranjem si pas odpnem, da ja ne bi izgubila kakšno minuto svojega dragocenega časa. In zadeva štima.

Stalno si izmišljujem nove pristope k hujšanju.

Enkrat sem si na vrata hladilnika prilepila svojo sliko v najbolj grozni izvedbi. Nekaj časa me je držalo stran od njega.

Drugič sem si na hladilnik (spet tja, kot da bi bile vse sladkobe sveta skrite ravno tam, pa čokolade in piškotov ponavadi ne shranjujemo tam) nalepila 21 listkov in vsak dan, ko sem se uspela upreti skušnjavi, sem enega odtrgala …in tako vseh 21, kajti po 21-ih dneh bi naj stvar postala navada …pajade!

Tretjič sem si vsak mesec za dosego planiranega cilja zapisala tudi nagrado. Npr. nakup CD-ja, ali novega spodnjega perila itd. Ah, ko pa itak preživim brez nagrad in sem si nove gate morala kupiti že če sem se redila