Kdo bi vedel kaj je res in kaj ne, jaz teh kemijskih formul ne razumem in če povem po pravici me v uživanje česarkoli prepričajo predvsem brbončice v mojih ustih in te mi pravijo, da korenje ni ravno moj omiljeni plod narave. Korenja pač ne maram in je poleg rdeče pese ena tistih naravnih stvaritev, brez katerih bi zlahka živela. Resda zadnja leta nosim očala, a pri mojem konstantnem buljenju v računalniške ekrane, to res ne more biti dokazilo, da je ravno neuživanje korenja krivec za tistih “blaznih” -0,75 dioptrije.

A če ima korenje vpliv na izboljšanje vida, bi glede na rezultate sodeč, znalo neuživanje tega oranžastega plodu, vplivati na ostrino jezika in sarkastično izražanje. Tega mi gotovo ne manjka … ne, sarkazem je tako pogost v mojem izražanju, da včasih celo moj lastni sin preverja iskrenost oz. sarkastičnost mojih izjav.

In tako sem nekega dne zapisala prijazen (ja, ja, pri določenih besedah bi morala dodajati zvezdice, ki bi označevale moj pikro sarkastičen ton) … torej prijazen* prispevek o učinkovitem* in kratkem* malicanju naših zaposlenih. Prebrala ga je lastnica enega izmed tam omenjenih lokalov, ga očitno pokazala tudi možu (ki je seveda tudi lastnik lokala in hkrati glavni kuhar), ki si ga je zapisal za uho, zmanjšal vnos korenja v svoje sicer zelo okusno pripravljene jedi in se potrudil, da vsaj jaz ne trpim več za posledicami stresa*, ko zagledam korenje v svoji juhi ali na solati, predvsem pa so se potrudili pri izbiri strežnega osebja.

Verjamem, da je pridobiti, izuriti in obdržati dobrega natakarja, skoraj enako kot kuro naučiti plesati valček, a v Harfi jim je uspelo tudi to. No, morda so tudi kuro naučili plesati, vsekakor pa so med četico še vedno rahlo zmedenih natakarjev, umestili natakarja vrednega vrhunske restavracije. Natakar, ki si zapomni kako zapečen zrezek je gost jedel teden dni nazaj (in to pri svojem do takrat prvem in edinem obisku), kakšno vino je pil, kakšno kavo pijem jaz, kakšno vino imamo najraje, kdo je nagnjen bolj k ribjim, kdo k mesnim jedem, celo to, da moj mož komplicira pri sladicah in se kljub želji po sladkem, v primeru smetanastih in kremastih desertnih umetnin, temu raje odpove, pogreši kolegico (ki jo že nekaj mesecev ni v naši sredini) in ve, da je naročala solato brez kisa, olja in soli, natakar, ki kljub polnim rokam dela, opazi stalne goste, ki bi le na hitro prigriznili, jih prijazno pozdravi in odpelje k mizi, ki je načeloma rezervirana za večja poslovna kosila, tak natakar je nujno potreben in pika na i odlični kuhinji in prvovrstno pripravljenim in dekoriranim jedem.

Odličen kuhar in prijazen ter uren natakar sta praktično vse kar potrebuje dobra restavracija in to Harfa ima, četudi jim še vedno kdaj pa kdaj uide kakšna merica korenja preveč.

Za občutek, da ne hvalim kar tako pa še nekaj slik iz naše novoletne večerje.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Vse lepo in prav, a realnost je takšna, da po torbici še vedno valjam tisti super majceni blokec, ki sem ga kupila v prvi knjigarni na našem poletnem popotovanju po Franciji. Popisan je z vtisi it tistega našega potepanja … to je bilo poleti 2009 (!), a iz blokca ideje kar ne prilezejo do tipkovnice. Še bolj me moti to, da sem na naši zadnji službeni novoletni večerji navdušeno poslikala vse za oči tako lepe in umetelno postavljene in še bolj okusne jedi in si prisegla, da med prazniki, ki so sledili, kuharju in gostilni posvetim en cel prispevek na tem blogu, a tudi tukaj me peče vest, in najbrž se tukaj skriva razlog za mojo pekočo zgago, saj zadeva še vedno ostaja nepopisana in neobjavljena.

Ravno danes sem prebrala zapis, na katerega me je ponovno spomnil Peter Babarovič, ki pravi, da “nimam časa” ne obstaja, obstaja le to, da nekaj ni na našem prioritetnem seznamu. Ja, res je, čeprav obožujem pisanje in je moj blog neke vrste psihoterapija (zame seveda, na vas bralce morda vpliva ravno obratno ), ga na listi svojih prioritet vse bolj pomikam na konec seznama.

Jap, tako je, da je pač visoko na vrhu ustoličena moja družina. Če se le da svoj čas posvečam “nam”, dejavnostim, ki jih lahko počnemo skupaj pa čeprav je ta dejavnost zame morda le sedenje ob teniškem igrišču ali sedenje ob kozarcu navadne vode in prijetnem klepetu z našim Jakom.

Potem se je ob koncu lanskega leta na tej lestvici prav pod vrh prikradla skrb zame, skrb za moje telo in skrb za moje zdravje. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, le moje kosti so počasi začele škripati, majhen alarm me je spodbudil k obiskom zdravnikov, ki se jih sicer izogibam, kot vampir česna (ali križa … ah, kdo bi vedel), k določenim zdravniškim pregledom, ki so mi šibila kolena, vse skupaj pa je peljalo v nakup letne fitnes karte … no, ne le karte, odločitve in pridnega in doslednega trikrat tedenskega jutranjega obiskovanja fitnes centra. Tudi tenis je vpleten v skrb za moje zdravje in počutje, a tukaj je čar še večji, saj ta posega tudi na najvišjo točko mojih prioritet. Sklenila, sem, da ne bom popustila moškemu delu naše družine in jima dovolila, da se sama podita po igrišču, medtem ko mama kuha kosilo in se vpisala v teniško šolo za mame

Tretja stvar, ki me okupira pa je naš Veter. Neumnost bi morda rekel nekdo, ki bi pogledal celotno finančno sliko našega podjetja in jo primerjal s tem malim drobcenim “dojenčkom”. Res je, v letih mojega dela pri našem podjetju, smo prodali že preko 1.000.000 različnih vstopnic za različne (popolnoma neVetrovne) prireditve. Vse so bile (in so še) seveda strogo usmerjene v osnovni posel, ki ga opravlja naše podjetje in zato strogo nišne in nepotrebne kakršnegakoli oglaševanja. Dela je pri nas vedno dovolj, težav še več kot dovolj in zato novega Vetra res nismo potrebovali. A zazdelo se mi je, da po 14 letih morda le potrebujem kakšen nov izziv, ki mi bo razmršil lase in pognal kri po žilah. In tako je nastal Veter. Majhna neprofitna druženja, ki mi dajejo energijo in zalet tudi tam kjer bi me drugače morali že z buldožerjem pririniti.

Veter ni nič posebnega … saj veste, le zrak, ki se giblje malo hitreje … a meni razkuštrani lasje prijajo, prija mi sapica, ki me boža po licih in veter, ki me buta v hrbet in poriva naprej. Veter je (le) še en v nizu dogodkov, ki jih je že tako ali tako ogromno. Fakultete organizirajo takšna in drugačna brezplačna srečanja, V našem Rotary združenju imamo predavanj kolikor ti srce poželi, na raznih podjetniških zajtrkih, kosilih ali večerjah se družijo se uspešneži,  drugje reveži, spet nekje tisti sivolasi, pa tisti s pobritimi glavami, tisti s košatimi, debelušni, suhljati, ljubitelji krompirja, psov, celo človeško ribico so uporabili za vabo podobno mislečih in po mojem obstaja že klub blondink in levičarjev. No, pa smo se še mi obrnili z vetrom in začeli … ja, kar začeli smo z nekakšnimi srečanji.

Baje … no, tudi sama vem, da je to priporočljivo, naj bi naredila poslovni načrt in razmislila kam vse to vodi, a nočem. Nočem pa zato, ker me tokrat ne zanima “višji” cilj. Tudi blog je bil … in je še … preprosto moj hobi, moje veselje … izguba časa, če že hočete. Nobenega poslovnega načrta ni bilo nikoli zadaj, a se je preko njega odprlo vseeno nešteto novih poti, poznanstev in tudi poslovnih priložnosti.

Tudi Veter naj ostane tak, otroško naiven, prijateljski, zabaven, brez višjih ciljev in želja po kakršnih koli zaslužkih! Preko Vetra želim preprosto zadovoljiti svoje potrebe po novem znanju, se ob tem zabavati in spoznavati nove ljudi. In čeprav malokdo verjame (vsaj na prvi kontakt, preden stvar preizkusi, jo potipa in pusti, da Veter zapiha tudi v njegovo dušo), da lahko na Veter pride brez skrbi, da v ozadju ni kart, ki se bodo razkrile šele, ko pade mrak in bodo vrata Glažute (vsaj trenutno nam prostor in izredno dobro pogostitev nudi ta lokal) zaklenjena in on ne bo mogel nikamor uiti, ostaja moja osnovna ideja pri Vetru še vedno ista – družiti se, spoznavati se in se naučiti vsakič nekaj novega … brez višjega cilja, brez manipulacije in držanja vsakega obiskovalca za vrat in vsiljevanja podpisa pogodbe, naročilnice ali vsaj vstopnice za naslednje srečanje. Konec koncev je to zame, ki čustva kažem že na 100 km, edini način, da vsakomur, ki ga uspem privabiti na Veter, lahko mirno pogledam v oči!

In Veter je nekaj, kar mi zadnjih nekaj mesecev krade noči. Lani sem ob poznih nočnih urah tipkala po straneh svojega bloga, sedaj pa pišem po facebooku, pišem vabila na Veter … takšna in drugačna, znancem , prijateljem in celo neznancem, iščem predavatelje, razmišljam o temah, ki bi jih obdelali, obdelujem fotografije posnete na Vetru in brskam po možganih za novimi prebliski in idejami, ki bi Veter naredile tako poseben, da bi se krog prijateljev dobival frekventno, skupina pa iz meseca v mesec še povečevala.

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Jaka je že v septembru začel izbirati kraj za izlet v času »krompirjevih počitnic«.  Stockholm je bil njegov absolutni favorit.
Brrrrr, pa ja ne mislite, da sem ga jaz zmrzljivka resno vzela? Vedela sem, da naš pater famiglia itak ne bo za stvar, saj je splošno znano, da Švedska ravno ne slovi po nizkih cenah ((vam je jasno iz katerega predela Slovenije prihaja, kajne?)) … in tako sva starejša člana naše družine že začela iskati opcije za obisk Istanbula, ki se je nekako ujel z mojo zmrzljivo in Tomaževo varčno naravo.

Ko pa je napočil dan družinske debate, … hmja …. se je mahalo, jokalo, usklajevalo in iz Istanbula, Madrida, Barcelone … pa spet Stockholma, smo se obrnili na Portugalsko in ko je naš najvarčnejši član družine demonstrativno odkorakal s prizorišča debate, sva midva bolj potovalno navdahnjena člana le ugotovila, da bo na ta način v tej bitki zmagal on in mirno varčeval doma, če hitro ne najdeva cenovno sprejemljivega in marketinško dodelanega pristopa.

Marketinškega pristopa vam tu ne bi razlagala, a povem vam, da ima tudi moj mož nekaj pri tem, da sem v tem vse boljša in boljša , cenovnega pa bom opisala tukaj. Če ne vam, bo pa meni zagotovo še koristil kdaj v prihodnosti.

Najprej sem se zadevice lotila preko FB in na vprašanje o najcenejšem letu dobila namig za Ryanair, a vseeno preverila še vse ostale možnosti.

Letalski prevozi:

• Adria leti direktno iz Brnika, a njeni leti so bili v trenutni situaciji, najdražji. V terminu, ki je zanimal nas so se cene povratne vozovnice vrtele okrog 250€/osebo Kljub vsemu se kdaj pa kdaj splača leteti z njimi, saj v primeru težje prtljage, manj časa in kakšnih povezanih letov, ni slabo računati na nekaj bolj  … hmmm … saj ne vem kako naj se izrazim …. mogoče manj kompliciranega in zamudnega glede prijav. Nekoč je bila Adria kljub višji ceni zanimiva zaradi pristanka na londonskem letališču Heathrow, ki je takorekoč že v mestu in povezano s podzemno, odkar pa je njihov cilj Gatwick in se je do mesta tako ali tako potrebno prekladati iz avtobusa na vlak itd, mi je naš nacionalni prevoznik postal veliko manj zanimiv, čeprav so njihove ure odhoda iz Ljubljane in Londona veliko lepše, kot pri ostalih prevoznikih.

• Iz Ljubljane leti tudi Easyjet , kjer se lahko povratno vozovnico dobi že za kakšnih 50€ pa tja do 100€ (odvisno kako fleksibilni ste lahko pri datumih). Vsak kos prijavljene prtljage (dovoljeno do 20kg) vas bo stal še dodatnih 22€. V Angliji je mesto pristanka tega prevoznika, od samega Londona še bolj oddaljeno, kot v primeru Gatwicka, a ker Stanstead postaja vedno večje (in lepše)letališče nizkoproračunskih letalskih prevoznikov, je povezava z Londonom postala tako urejena, da je občutek ob vožnji z vlakom, precej podoben ali še boljši, kot pri vožnji s podzemno železnico.
  Pri najnižjih cenah letov so temu ustrezni tudi neugodni časovni termini (tja priletiš dokaj pozno zvečer, odhodi pa so seveda zgodnejši). Mene je od tega leta odvrnila predvsem izredno zgodnja ura odhoda (ob 7:40 zjutraj) iz letališča Stanstead, kar bi pomenilo, da moramo iz hotela oditi že pred peto uro zjutraj …. In ker vseeno govorimo o DOPUSTU, sem na koncu izbrskala Ryanair-ovo varianto.

• Malo mi je le smrdelo, da se je namesto do Brnika potrebno peljati čez tisti zoprni hrib, kjer smo svoje čase ure in ure stali v koloni, da smo prišli do svoje kilce dišeče kavice … ki smo jo potem itak kmalu dali sestri za »posebne« čakalne usluge pri zdravniku, a pri tej cenovni razliki, smo tudi to prežvečili.
  Torej Ryanair iz Celovca (Klagenfurt) v Stansted (kljub varki na njihovi spletni strani, da so cene kart nižje, kot se kasneje izkaže, da v resnici so (ker davek prištejejo šele v drugem koraku), vas lahko takšna povratna karta pride od 60€ pa tja do 150€. Tudi tukaj se vsak kos prtljage plača dodatno, njihova spletna stran in način prijave pa je tako odvratno mučna in vam zraven za muke preživete ob računalniku še dodatno računa 15€ stroškov za prijavo preko web-a ((jah, kako pa, če se ne da drugače???!)) , da bi se med postopkom skoraj premislila in raje vzela morilsko zgodnjo opcijo leta z Easyjetom.
  Torej pri Ryanairu vas prijava dodatne prtljage, katere omejitev  je tukaj še za 5kg nižja, kot pri Easyjetu stane še dodatnih 30€  ….. čudo, čudno za manj kg, moraš tukaj plačati več … ampak ah, tista jutranja ura …

Ker je naš mulo pri Ryanairu (pa tudi pri Easyjetu-u, ne pa pri Adrii) do 16-ega leta še vedno tretiran za otroka, smo malce prihranili še tu in za naše tri karte z dvema prijavljenima kufroma in nekim trapastim zavarovanjem (ker se mi je zdelo, da se bi brez tega lahko ekstra potrudili, da našo prtljago izgubijo), plačali 275€

Ko sem preklikala vseh miljaužnt podstrani obupno kičaste in nametane strani spletnega bookiranja pri Ryanairu in vse skupaj plačala, sem mislila, da je že vseh muk konec. A ne, ne! Pri Ryanairu se ne dajo!

Nekaj dni kasneje ti pošljejo obvestilo, da si se totalno nateg***, če si mislil, da boš prijavil le dva kufra, med osebno prtljago pa vlekel za sabo polno šajtrgo krame, ki ti je le nebi uspelo stlačiti v tista dva majhna 15kg kuferčka. Povedo ti, da na letalo lahko vsaka oseba odnese le še EN kos prtljage. Pod EN kos pa štejejo vse, kar ne moreš navesiti nase … torej večji fotoaparat v posebni torbici je že “pobral” opcijo za prenos dodatnega dežnika ali osebne torbice. Kar pa je še huje, otrok (in naš je juhuhu do 16-ega štet za otroka) nima dovoljenja niti  za ta 1 ubogi kos prtljage. In da ne bi mi Balkanci potem vse marele, torbice, laptope in fotoaparate, strpali v veliko vrečo za smeti in jo prijavilo, kot en kos osebne prtljage, so napisali dimenzije največje možne taške in seveda njeno največjo možno kilažo.

Oh, ja, ja, smo doma kombinirali in vagali, a nam je na koncu le uspelo!

Ste mislili, da je že konec?
Ne, ne, potem sem dobila še en mail. V njem je pisalo, da se moram sedaj s tisto svojo kodo še enkrat prijaviti, da bomo na letalo, res, res prišli. Kaj, a bi naše karte še komu prodali, če nas ne bi bilo?!

Bomo o samem letu kaj več rekli naslednjič, pojdimo sedaj še na

pot do Londona.

Že vnaprej sem na tej strani rezervirala in plačala karte za vlak do Londona.
Postaja se drži letališča, vlak pelje vsakih 15 minut, ustavi pa se praktično v samem centru mesta – Liverpool street.  Hitro in enostavno! Povratne karte za nas tri so nas prišle 67£ (74€) ((tu ima otrok 50% popusta in za otroka so tukaj smatrani tisti do 15 let)).

Po plačilu dobiš kodo, ki jo vpišeš na avtomat pri izhodu iz letališča (nobene čakalne vrste) in v parih minutah ti avtomat iztiska karte.

Karte za podzemno železnico smo kupili na postaji Liverpool street (podzemna železnica se nahaja v istem poslopju, kot končna železniška postaja), pot pa nam je bila poznana že pred tem. Našla sem namreč spletno stran , ki ti na podlagi začetne in končne postaje, predlaga več možnih poti, z natančnimi opisi pešačenja in trajanja vsakega delčka poti.
Tukaj pa še zemljevid podzemne železnice

Hotel

Naš hotel se je žal nahajal še nadaljnjih 45 minut vožnje, hoje in prestopanja, stran, a je bil vsaj vreden svoje cene (glede na vse moje sedanje izkušnje je bilo to najboljše razmerje cena-kvaliteta).
Tudi hotel sem rezervirala po netu. Poskušala sem najti nekaj v bližini Liverpool streeta, saj sem predvidevala (pravilno ), da bomo ob pozni uri prihoda, kar težko prestavljali kuferčke in bi se nam čim hitreje prilegla topla posteljica.

Hotelov sem se lotila dokaj pozno in tako 4 dni pred našim odhodom, nikakor nisem uspela najti nekaj v predelu City of London (kjer je tudi Liverpool street), in po nekajurnem mučnem klikanju in spoznavanju vseh predelov Londona, sem končno naletela na krasno spletno stran , ki ima najboljše brokerske cene hotelov v Veliki Britaniji. Kljub relativni oddaljenosti, sem se na koncu odločila za Accorjev hotel Novotel v londonskem predelu Excel. Navadno se takole pri takšnih izletih poslužujemo Ibisa (tudi Accorjev hotel, ki je za stopnjo nižji), vendar pa je bila tokratna ponudba za ta hotel cenovno primerljiva z Ibisom, da smo se odločili rezervirati kar to.  Celotna vrednost 4 nočitev za vse tri je bila 386£

Morda še parking …. za 5 dni spanca našega avta v Celovcu smo odšteli 32€

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Švici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Zadnji del pa tu….Ker je glavna igralka te limonade zahtevala višji honorar, jo bomo žal morali ubiti …. ah, ne, poslali jo bomo na dopust, nadaljevanko pa nekako elegantno začasno zaključili.

Torej takole je bilo; Tomaž je držal vse šope ključev v rokah … no, skorajda naročju, jaz pa sem začela. Prvi šop sem obdelala neuspešno in še preden sem pograbila naslednjega, vtaknila “obdelanega” v žep svojih hlač. Prvi ključ na naslednjem šopu je elegantno zdrknil v ključavnico, se zavrtel in …… haleluja, bili smo v garaži!!

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla, da vsaj za vstopanje v naslednjo (drugo) garažo, ključa ne bom potrebovala. Vrata med prvo in drugo garažo, so bila, ne le odklenjena, ampak tudi na široko odprta.

V drugi garaži je moj oče, tako kot povsod drugje, namestil odslužene prastare omare. Tukaj so bile tiste stare, lesene, uradniške …. na rolo, kjer se zgornji in spodnji del stikata v sredini, kjer se vanju seveda vtika ključ. Kaj bi drugega!

Omare štiri, vse trde in težko odpirajoče, ključek seveda le eden, ki pa lepo paše v vsako od omar. V čem je že fora teh ključev? No, ključek sem pridno vtikala v vsako ključavnico posebej in z močnim rukanjem le odpirala eno po eno.

V omarah so bili lepo razporejeni stari čeveljci na katere sem že popolnoma pozabila. 3 leta, 5 let, morda celo 10 let stara obuvala, čista, urejena, postavljena v vrsto, kot v trgovini ….. človek bi jih kar opazoval, a počasi sta moja dva postajala nestrpna, zato sem začela omare počasi zapirati nazaj. Mojih superg namreč tam ni bilo. No, ja, je pa moj našel ene svoje, ki mu pred nekaj leti niso bile več všeč, zdaj pa so ga ponovno navdušile in lepo je staro kramo spet vlekel nazaj k nam domov.

Jaz sem skrbno zaprla vse omare, zaklenila prvo garažo, odnesla ključe v hišo, jih obesila na kaveljčke, zaklenila hišna vrata, šop ključev odnesla na tisto posebno mesto v tretji garaži, zaklenila tretjo garažo, obesila ključ na poseben okrasek, skočila čez ograjo in se precej utrujena ((res, tole je bilo doživetje)) usedla v avto.

Opa! Nekaj mi je zažvenketalo v žepu. Uf, šop ključev, …. tistih nepravih na prvem šopu, … ki sem jih pomotoma vtaknila v svoj žep in jih pozabila nato vrniti na kaveljček v stanovanju, je ostal zunaj labirinta.

Ne, ne, niti v najbolj morastih sanjah ne grem ponavljati postopka in tudi tebi dragi ropar svetujem, da si omisliš obisk kakšnega doma, ki ti ne bo povzročal takšnega stresa na delovnem mestu.

Baje so tisti ključi odpirali četrto garažo, neke predale v njej in pa (!) tisto drugo tapraaaavo garažo, kamor sta moja dva takoj po vrnitvi domov morala parkirati svojo staro Corso.

Naša babi je vztrajala na tem, da morata imeti vse ključe na mestu, ko se vrneta domov, zato sem postopek ponovila (ga vi še znate ) še pred njuno vrnitvijo domov …… in povem vam sedaj res potrebujem dopust.

Do druge garaže se ponovno pride pomoču trikova. Torej v predsobi njunega stanovanja na steni visijo 4 šopi ključev. Na enih nekaj piše, na drugih so preko nalepk tako velike packe, da se zapisa sploh ne vidi, tretji napisov sploh nimajo itd. Ahja, pa še ta malenkost, ki mi jo je vame zaupajoča mama mimogrede zaupala; v drugo garažo naj ne vstopam direktno, kajti te garaže jaz baje ne bi znala zakleniti za sabo,….. to bojda obvlada le moj oče. Vanjo lahko vstopim le preko prve garaže, ki ima nato znotraj nje manjša vrata, ki vodijo v drugo.

Najprej sva se s Tomažem postopka lotila tako, da sva pregledovala šope ključev in poskušala razbrati njihove zapise. Nato sva s po enim in enim šopom (od najbolj verjetnega navzdol) racala do garaže in poskušala vtikati enega po enega v garažno (prvo garažno) ključavnico. Bogsigavedi od kje je naš fotr nabral toliko ključev! Pa človek ima na teh šopih zagotovo ključe sefov vseh prebivalcev njihove ulice! Najmanj!

Po polurnem racanju sem in tja ter brezupnim poskusom odklepanja ter predvsem ugotavljanja katerega od ključev sva že vtaknila in kateri je še nestestiran, sva ponovno klicala mojo mamo. “Kako izgleda? Kakšen plastičen krogec ima na sebi … če sploh …v katerem šopu oz. podšopu (saj veste kako to gre, en krog kjer je navešenih 10 ključev plus en novi krog, kjer je spet navešenih enih 5 ključev itd.) je tisti, ki ga iščeva?!”

Razen nekaj spodbudnih besed v stilu “You can do it! Go, go, go!” nama ni znala kaj prida pomagati, oče pa je v ozadju itak le nekaj mrmrajoče komentiral o “mladini” (hvalabogu, vsaj eden me še šteje tja), ki itak danes vse izgublja in ne pozna nobenega reda.

Moj je že cepetal, češ pojdimo raje nove superge kupit … (ja, ja, kljub faksu in bojda višjemu IQ-ju), jaz pa trma, sem stisnila zobe, prestavila v prvo, hkrati pograbila prav vse ključe, ki so viseli na vratih in tokrat s polnim naročjem železja ponovno odracala do garažnih vrat.

“Pa če to počnem do polnoči, a vtikala bom res enega po enega, dokler mi resnično ne bi tudi uspelo,” sem sikala med zaprtimi zobmi.

No, tukaj smo ponovno prišli do napetosti, ko se epizoda brazilske nadaljevanke konča …. bojda … tako pravijo strokovnjaki za te stvari …. tako, da: se pišemo/beremo spet jutri!

Pa zatem. In še malce kasneje.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega ((čeprav na to ne bi stavila)) “Kje so ti trapasti ključi?!”

Od kje jih je Tomaž potegnil, vam zdaj ne bom povedala, saj nikoli ne veš kdo vse bere te vrstice.

Sploh pa, če tole bere Božiček, mu privoščim, da se tudi on vsaj pol toliko namuči preden v dnevne prostore mojih staršev dostavi vse darile ((ja, ja, vem da so končnice drugačne)).

Predvsem pa ne želim, da bi moja dva izvedela za to objavo in potem spremenila to, sedaj končno najdeno skrivališče…..  in jaz bi ponovno rabila naslednjih 5 let za dojemanje in odkrivanje vseh mišjih lukenj.

In tako sem s šopom ključev končno prišla do vhodnih vrat naše hiše in po treh neuspelih poskusih le v ključavnico vtaknila tisti pravi ključ, ki mi je dovolil narediti korak naprej.

Ohja, v tem stanovanju sem preživela 24 let svojega življenja, a povem vam, da se v njem še vedno ne znajdem povsem …. no, vsaj logike svojih staršev ne razumem. Iskala sem svoje superge po vseh vogalih 70 kvadratov velikega (majhnega) stanovanja, a brez uspeha. In tako sklenila poklicati mamo na morje.

“Saša, ja, včasih kakšna obuvala, ki mi jih prineseš ((ker ima moj oče enako veliko nogo, kot Tomaž, moja mama pa tako, kot jaz, tja dostavljamo vsa naša odslužena obuvala)) odnesem v garažo in jih zaprem v eno od tam stoječih omar.”

“Mami, kateeeero garažo?! Kateeeeero omaro?!”

Druga garaža in pač ena od omar tam … bom že našla, mami vedno verjame vame in mojo iznajdljivost.

A, veste kaj ….. najprej je potrebno VSTOPITI v garažo. O tem pa kaj več jutri.

Ampak prisežem, zgodba je povsem resnična! In če jo moram pisati v toliko delih, potem si lahko predstavljate, kako mukotrpno je šele bilo vse to preživljati

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Še malce boste morali potrpeti …. se pišemo/beremo spet jutri.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja ((ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja)).

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

Ograja, ki omejuje dvorišče omogoča lep razgled na celotno dvorišče, na vhod v spodnji del hiše, kjer domujeta moja dva, na stopnišče in vhod v zgornji del hiše, ki je popolnoma zapuščen že več kot 15 let, odkar je umrla moja stara mama in je le še skladišče kramarije, ki še ni posortirana v eni od 4 garaž, ki jih je moj oče gradbenik uredil na precej veliki parceli. Želim povedati, da ograja nepovabljenim vizualno ne zakriva ničesar pa tudi kakšen konkreten izziv za kakršen koli fizičen vstop ni, saj dvoriščna vrata omogočajo preskok brez kakšnih večjih težav vsakemu, ki ima vsaj 150cm in se mu od starosti noge še ne tresejo prav močno.

A moja dva vztrajata, da je dvoriščna vrata potrebno zaklepati, ključ (btw ključ je tak, kot ga ima večina notranjih sobnih vrat v stanovanjih) pa skriti na mesto, ki ga najdeš le pomoču trikova.

Da bo zadeva še bolj trdna in zaščitena pred lopovi, je na stebru pred dvoriščnim vhodom nameščen znak “pozor hud pes”. Pes? Hmja, ne, tudi mačke nimata, niti čivave, še manj pa zobatega pitbula …. a baje tak znak deluje ustrahovalno …. Najbrž je babi kaj takšnega prebrala v kakšnem Cosmopolitanu.

Tako smo tistega dne vsi trije eden po eden preskočili ograjo in začeli turo po našem dvorišču. Ne, nihče nas ni pri tem zmotil ali vprašal kaj za vraga počnemo na dvorišču, na katerega nas domači očitno niso gostoljubno povabili.

Nadaljevanje jutri.