Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom - 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni¹ šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem.

1. po hierarhični lestvici navzgor

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Tukaj je trend v odpiranju outlet nakupovalnih centrov. Na vsakem vogalu najdeš enega, vsak je zgrajen podobno, vsak se razprostira preko ogromnih površin, v vsakem imajo Nike in Gap trgovino in še 100 drugih, trgovine so si podobne, kot jajce jajcu, cene niti niso tako znižane, le da tam res ni najnovejših zadev, ampak tudi prav starih tudi ne in povem vam, da ti po tem, ko vidiš 3, gredo kocine pokonci, ko samo vidiš znak na cesti, ki usmerja k novemu centru.

Palmanova outlet village, mislim da me ne boš več videla!

Danes smo v Pigeon Forge-u, mestu zabave v državi Tennessee, jutri pa krenemo naprej proti Washington DC-ju.

Američani se obnašajo popolnoma drugače. Morda že malce prepovršno, saj hvalijo vse povprek. Skorajda se mi še ni zgodilo, da ne bi prodajalka v trgovini tako mimogrede ob blokiranju nabranih zadevic pohvalila še moje barve las, očal ali pa preprosto fenomenalne izbire knjig, ki sem jih naložila na njen pult.

Eto, jutri si gremo ponovno polnit ego baterije. Itak, saj bo to moj dopust, poleg tega bom tam ugotovila, da se s kilami obremenjujem po nepotrebnem, saj sem sanjsko vitka in fit :), poleg tega pa bom dobila zagotovo toliko komplimentov, da bom vsa zadovoljna in samozavestna hodila po svetu še vsaj nekaj mesecev.

A te teme sem se lotila, ker sem pred nekaj dnevi dobila tako hud kompliment, da ga bodo težko presegli tudi najšarmantnejši ameriški prodajalci parfumov in knjig.

Svakinja, posluh, našpiči ušesa!

Namreč pred nekaj dnevi …no, morda so od takrat minili že tedni … sem na moji stalni jutranji lokaciji za uravnavanje kofeina v moji krvi, naletela na svojega moža v družbi njegovega brata. Čeprav sta imela strogo moške pogovore, se je moja ženska malenkost nemarno vrinila med njiju in začela pogovor peljati v rahlo ženske vode. Dopust in podobne stvari so mi šle po glavi in takrat je moj dragi svak priznal, da sem k njegovi zelo pametni odločitvi, da svojo družino končno popelje na spodobne počitnice, pripomogla tudi prav jaz.

Ob nedavnem razpravljanju o željah njegove žene, sem baje nezavedno pokazala “thepogled”, ki je jasno izražal sočustvovanje s svakinjo in je govoril: “Draga moja, nehaj sanjati ….. tale tvoj prihaja pač iz Gorenjskega konca² in s tvojimi željami pač spet ne bo nič!” Le kaj lahko prepriča bolj, kot iskren pogled izkušene svakinje!?

In Človek se je zamislil in vplačal počitnice …. no, pardon: dovolil vplačati za počitnice

A kje je tukaj kompliment? Kaj ne uvidite?! Če samo moj pogled povzroči tako velike spremembe, kaj bi šele naredila konkretna beseda?! Svakinja, obljubim, da ga bom še kdaj uporabila!

Ampak ne, najslajše šele pride!

Takoj zatem se je svak še bolj raznežil (najbrž pod vplivom razmišljanja o prihajajočih počitnicah) in izrekel hudo lepe besede o tem, kako sva obe njuni ženski izredno dobri ženi in prijateljici. Ja, ja, prisežem! In moj je zraven vneto kimal! In ne, pred sabo sta imela le izpraznjeni šalici kave, res, prisežem!

No, sedaj pa čisto zares: pohvala je bila namenjena temu, da sva v težkem obdobju, ko sta se spopadala s težavo ob bolezni očeta, nesebično pomagali kot se le da. Itak, saj je njun oče tudi del naše družine. A pohvala vseeno godi. Zelo.

1. ali pa kar non-stop
2. ja, tudi iz Dolenjskega, ampak ta konec pri tem nima nič opraviti

Po precej depresivnem obdobju, je bilo ta teden na vrsti stresno obdobje in sedaj prihaja umiritveno, v četrtek pa polno olajšanje in let v Ameriko …. Poooooočitnice!

Sicer pa se mi je ta vikend nagrmadilo vse in še več.

Imeli smo nadvse pomemben, nujen in oh in sploh dogodek, ki ga naše podjetje organizira trikrat letno (ostale pač bolj pogosto, a ta, ki traja 3 dni skupaj nas “razveseljuje” le trikrat na leto). Od petka do nedelje sem bila bolj ali manj pribita v zaodrju in skakala naokrog s fotoaparatom v rokah¹

Dogajal se je Blogres, ki sem se ga želela udeležiti že od lani dalje. Rada obiskujem takšne stvari, rada se srečam z ljudmi, s katerimi delim podobne interese in jih preko leta nimam priložnosti srečevati, predvsem pa rada prisluhnem kakšni pametni besedi izkušenejših ljudi.

Naš Jaka je imel turnir tenisa. Sicer Jaka ne mara, da ga gledava med tekmo, vendar vikendi so vedno samo naši in jih ne dajemo nikomur (razen 3x na leto, ko imamo prej omenjene dogodke ), zato sva ob turnirjih midva rada vsaj v istem območju, kot sine.

Povabljena sem bila tudi na srečanje Rotaryjancev, ki se je dogajalo v soboto popoldne v Ljubljani.

In kako vse to spraviti v en lonec in kakšno juho naj bi skuhala?

Jah! Rotaryju sem se odpovedala, Jako je na turnir peljal dedi, naš seminar in Blogres pa sem prepletala in kombinirala kolikor močno se je le dalo. Sem in tja, gor in dol pa levo in desno, hop v avto, po stopnicah sem in tja, kakšna malica manj, ….. malce sem “prešpricala” tam, malce drugje, ….. sreča, da imam marljive in sposobne sodelavce …. pa se je vse dalo.

Aja, le da se mi s parkiranjem v mestu res ni dalo izgubljati časa in sem za parking hudo grdo naplatila. Ne morem verjeti kako kradejo uboge meščane! V petek sem za nekaj ur plačala 14 in nekaj ojrov, v soboto pa sem zaradi dopoldanske zamude, skozi prišla še dokaj poceni, za borih 10 evrov.

1. ja, kaj pamentejšega mi že ne dajo več v roke

In ravno na ta vikend je ogromno zadev, ki me zanimajo in jih ne želim zamuditi.

Vse ostalo sem že odpisala, a tale

mi ne da miru in vsekakor se ga bom udeležila.

Sem se prijavila in poskušala bom skočiti tudi nanj. Obvezno, moram pogledati kaj bo dogajalo, obvezno spoznati kakšne nove face …. in se naučiti kaj novega.

Na srečo bo naš dogodek v sosedstvu. Malo bom v Cankarju, malo v Hali Tivoli, vmes pa skočila še v Mons. Kaj hoč’mo, tak’le mamo!

Sicer pa sem ta teden pod stresom, dogaja toliko stvari, da sem morala zmanjšati vnos kofeina, kajti napetost, ki jo čutim v telesu, je enostavno prevelika že brez dodanih kavic.

A ta slikica me je prepričala, da obstaja tudi boljša rešitev od popolne kofeinske abstinence. Kava + masaža … mmmmm!

Zato sem ob odločitvi, da pišem blog, sklenila še nekaj zadev, ki jih v veliki meri upoštevam. Ena od teh je, da po osnovni ideji enostavno sedem za računalnik in kflofam, klofam, klofam. Sproti se trudim, da delam čim manj napak in ko pred objavo preberem še enkrat, popravljam le očitne velike napake ter dodajam linke. In v takšnem primeru so moji stavki še vedno predolgi, ponekod prekinjeni s preveliko vejic, včasih nesmiselno povezani in imajo nespeven (ali morda celo napačen) vrstni red. Če bi se potrudila in brala še 2x, 3x … celo večkrat bi tekst obrnila na glavo, ga osmislila, morda celo pobrisala … a za to bi enostavno porabila preveč časa in luč sveta bi ugledalo bore malo prispevkov.

Tako … to in nič drugega tokrat. Baše me čas, imam milijon idej o čem pisati, a nikakor se nič pametnega ne zlije na tipkovnico.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic¹ in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega² in povem vam, bilo je težko, res težko.

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev - Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Še dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” - prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel³, nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah.

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa⁴. Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve⁵, mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo⁶ za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

1. še toliko bolje, če bo v igri naša Kata
2. pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo
3. tako kot to ponavadi redno počne
4. ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem
5. ja, vem, da to ni lepa slovenščina
6. ok, so, ker meni dol visijo

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnađise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

In tako smo preizkusili že kar nekaj počitnikovanj za otroke.

Pred leti smo ga priključili taborniški skupini iz Grosuplja, ki je šotorila nekje v Beli Krajini.

Potem smo ga dali v nekakšne jezikovne počitnice¹ v Dolenjskih toplicah.

Pa kolonijo v Zambratiji.

Potem je začel jamrati, da noče biti nikjer več, kjer je treba spati in jesti drugje. Neeee, ni razvajen, moj sin že ne, naka!

In smo ga prijavili v Verbino poletno šolo. Krasno se je imel in to vajo ponovil tudi drugo leto. Potem pa je “zelo pametno” ugotovil, da je mlajšo skupino prerasel, starejša pa se mu je zdela preadrenalinska in mama Saša je spet ostala pred izzivom kam strpati mulca med doooooooolgimi poletnimi počitnicami.

Še sreča, da ga je pred dvemi leti začel zanimati tenis. Trenerja Alenka in Grega, ki sta Jako že preko leta trenirala (takrat bolj učila in privajala), sta kopico razigranih otrok mirila in zabavala tudi na takšnih poletnih počitnicah.

Stvar podobna, kot na Verbi, le da se tukaj namesto jezikov otroci učijo veščin tenisa, tuje jezike pa spoznavajo bolj v praksi, kot teoriji, saj se skupini vsako leto pridruži tudi nekaj tuje govorečih otrok, s katerimi se pogovarjajo tudi v jeziku rok.

Letos gre spet, obvezno, pravi, čeprav mu bo pri urah tenisa morda celo malce dolgčas, kajti večina jih bo lopar prvič držala v roki, on pa itak misli, da je že pravi car.

In ker se zdaj že pol ure mučim in imam že res tega polno kapo, vam word dokumenta ne bom dala v link, ker ga pač ne znam naložiti na ta način.

Kar tukaj spodaj si preberite, če vas zanima

Kam pa gremo letos med počitnicami… ja seveda, sej že komaj čakamo!!!

ORGANIZIRALI BOMO TRI - PRVI S PRIČETKOM V PONEDELJEK 30.6., DRUGI 7.7., TRETJI PA 14. 7.

• Center druženja bo TC Šentvid od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00

· Kamp je namenjen predvsem otrokom do 14 leta

• CILJ DRUŽENJA JE AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V PRIJETNI DRUŽBI TER SPOZNAVANJE NOVIH AKTIVNOSTI - ŠPORTNIH IN UMETNIŠKIH

• Tud letos bo ta glavna Alenka, vsi ostali jo bomo pač moral ubogat

• Dopoldan bomo predvsem igrali tenis, sicer pa nas čaka še:
• Jahanje v Gameljnah
• Skakanje na trampolinu & gimnastika v športnem centru GIB
• Ustvarjalne delavnice; poslikava tekstila & predmetov
• Kopanje v bazenu Laguna (v primeru slabega vremena gremo v Atlantis)
• Izlet na Šmarno goro po zasluženo presto, ali v Tivoli na sladoled
• Rolanje, igranje hokeja, nogometa, košarke in še, in še…

Vsekakor se bomo prilagajali vremenu in sproti prilagajali aktivnosti.

CENA 5 – DNEVNEGA DRUŽENJA ZNAŠA 120€, za drugega otroka in člane kluba 110€

(v ceno so vključene vse aktivnosti, vstopnice, prevozi, malice in kosila, pa mogoče še kaj)

VSE KAR MORAŠ PRINESTI S SEBOJ JE DOBRA VOLJA…

Če te zanima še kaj, pokliči Alenko na 041 60 60 15

SICER PA KAR IZPOLNI PRIJAVNICO NA HRBTNI STRANI IN JO POŠLJI PO FAXU 01 518 50 59,

ALI PA PODATKE NATIPKAŠ NA EKRAN IN JIH POŠLJEŠ PO E – MAILU TKOLIMPIJA@SIOL.NET

VIDIMO SE KMALU

1. naj bi se kao učili angleščine, a za tako majhne je bila to pač navadna kolonija

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo¹ , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična², knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram³ Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE ŠTEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe⁴, ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet
2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana
3. to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec
4. ja, ja, saj vem, da so mojih let

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej¹. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti², rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

Usedel se je za mizo nedaleč stran od mene in v roke vzel Žurnal24. Žurnal24?! Sem vedela, da je blefer! Takrat³ me je ogovarjal v angleščini in se “delal” tujca, sedaj pa bere slovenske časopise??!! Mu bom dala jaz Danca in dajanje komplimentov! Je imel moj le prav, ko se mi je režal in zatrjeval, da prijaznih tipov ni, so le prijazni “prodajalci” .(no, ja, očitno si je moj mislil, da si kaj drugega od mene ne bi mogel želeti, kot preizkušati svojo prodajalsko taktiko )

In tako tale moj Danec naroči sadni čaj v hudo polomljeni slovenščini, vtis pa še popravi, ko se z gospodom, ki prisede, pogovarja v angleščini. No, morda pa me le ni potegnil in je res Danec.

Ni me spoznal. Očitno mi leta škodijo in nekaj gub več naredi bistveno spremembo.

Ko je pristopil šanku, da bi plačal, sem ga ogovorila. Tokrat sem bila za deljenje komplimentov na vrsti jaz:

“I remember you!” sem začela … ne on se me še vedno ni spomnil. Očitno bo treba zamenjati vsaj pričesko

Pred pol leta⁴ ste stopili do moje mize in mi dali kompliment. Polepšali ste mi dan. Ne le dan, polepšali ste mi mesec …. leto. Pogosto se spomnim na vas, ker česa podobnega še nisem doživela in dvomim, da bom še kdaj. Njegov kolega se je smejal in dodal dovtip, on pa se je le nasmehnil, mi podal roko ter odšel.

Nič mi ni prodajal, niti vizitke mi ni pustil! Še je upanje na tem svetu, še obstajajo prijazni ljudje, ki jim je v užitek, ko nekomu polepšajo dan!

In ne, ni res, da česa podobnega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje. Pred kakšnim mesecem sem Jako peljala na jutranji sendvič v Playo. Ob plačevanju računa, je mimo mene privihralo dekle, ki je tam streglo. Ni stragla naju … niti videla je nisem pred tem. Ustavila se je ob meni in nekako zarotniško namignila: “Lahko nekaj povem?!” “Jaaa?” “Hudo dobro ste oblečena!” in je odvihrala naprej.

Kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan! Od takrat je nisem več videla in zagotovo se jo bom spomnila tudi, če jo srečam čez 2 leti.

1. med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki
2. vsi pod 180 so meni manjše rasti
3. prepričana sem bila, da je od dogodka minilo največ pol leta
4. ok, sedaj, ko pišem blog in sem lahko preverila kdaj sem o tem pisala, vidim, da sem zafrknila