Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Šmarno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.

Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.

Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.

Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.

Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.

Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.

O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.

Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.

Neka žena ulazi u centar za socijalnu skrb, a prati je ravno petnaestero djece.

“Au,” jekne socijana radnica. “Nisu valjda svi vaši?!”

“Ma, jesu” odgovori mama tonom koji je odavao kako je već bezbroj puta odgovarala na to pitanje.

“Dobro onda. Moram i vas i njih upisati u knjigu. Recite mi njihova imena!”

“Ovo je moj najstariji sin; zove se Saša”, krene žena nabrajati. “A ovo je najstarija kći, Saša. Sljedeća se kći zove Saša, a onda se rodio sin, Saša …”

“Zar se i svi ostali zovu Saša?” upita, sve ne vjerujući, socijalna radnica.

“Pa, da; zapravo je to vrlo praktično. Primjerice, kad ih zovem na ručak, samo viknem Saša i svi dotrče. Kad želim zaustaviti nekog tko hoće jurnuti na cestu, viknem Saša i tkogod da je, odmah stane. To mi je valjda bila najpametnija odluka - sve ih isto nazvati.”

Socijalna radnica malo razmisli o tim argumentima, a onda oprezno upita: “To razumijem, ali što ako hoćete da dođe samo jedno, određeno, dijete a ne cijela gomila njih?”

“A, onda ih zovem prezimenom!”

Še dobro, da sem edinka, kajne?

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKŠNIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” - poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Šopek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Šopek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.¹ Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala² a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta !

Poslovneži, učite se!

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala !

1. malo pretiravam, saj veste, kajne
2. morte misl’t

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika - kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?!¹, me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Šopek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Šopek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice.

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

1. za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Kaj se to pravi, da nam ti sivi oblaki in občasno deževje kvarijo te težko pričakovane in presneto zaslužene prvomajske počitnice?! In kaj za vraga je s to trumo Slovencev, ki se istočasno zapodi proti morju in se mora tudi vračati hkrati v zadnjih nedeljskih urah?!
Bojda smo v recesiji? Hmja!
No, mi smo bili tokrat na Lošinju. Pa ne, da bi bila naša denarnica prazna ali da bi se že naveličali Lignana ali potepanja po Provansi ali Toskani, a Jaka daje prednost tenisu in njegovi ekipi, ki je letos odšla na priprave na ta konec sveta … pa sva se temu prilagodila tudi midva.

ponedeljek, 3. maj 2009

Sestanek z našimi zaposlenimi je na sporedu takoj zjutraj. Kar nekaj zadev je treba urediti pred junijskim dogodkom. Obisk na naših seminarjih rahlo pada. Recesija? Oh, ja, le čemu so padec obiska pripisovali leta 2004?! Pa 2005?! Pripravam na recesijo?
Računovodstvu moram opomniti za plačilo regresa …. ah, pa letne preglede dela bo potrebno še opraviti!

nedelja, 2.maj 2013

Kot naročeno, po dolgem deževnem aprilu, nas je na prvi dan prvomajskih počitnic pričakalo sonce! Pravijo, da naj bi se danes tudi uradno končalo obdobje recesije. Naša včerajšnja pot iz Azurne obale je potekala prijetno in umirjeno. Pametno smo se odločili, da bomo letos malce drugačni od večine Slovencev in to zadnjo počitniško nedeljo raje preživeli na Šmarni in popoldanskem sprehodu po Ljubljani, kot pa v stoječi koloni vozil na naših zastaranih kaoavtocestah.

ponedeljek, 3.maj 2013

Ma, ja, saj vem, da sem spet do prvomjaskih odlašala s sestanki z vsakim od zaposlenih na temo letnih pregledov dela! Te počitnice mi pridejo prav, da malce razmislim in se v delo podam z novim zagonom, novimi idejami ter malce manj kislim obrazom.
Obisk na naših seminarjih raste. Raste že več kot 2 leti, a zadnjih nekaj mesecev je noro in nujno je sklicati sestanek ter se za junijski dogodek dogovoriti za ’selitev’ v večjo dvorano.

Za nami je baje obdobje recesije, občasnih napadov prašičje, kokošje in puranje in kajvemkakšneše gripe. Množice so očitno in hvalabogu dovolj dobro mirili in ustavljali zdrahe na ulicah, prtički preko ust še vedno niso postali zadnji modni krik mode in jih videvamo le občasno na obrazih tistih bolj eksotičnih turistov, meso pa je vse manj zaželena vrsta živil. Še McDonalds je uvedel vegiburger.

Jaz pa …. jaz pa …. ah ja, še vedno si, kot že toliko let prej, konec decembra svoj planer dodobra napolnim s točkami, ki jih je nujno potrebno dokončati še pred marcem, a jih vsaj dve tretjini počaka na obdobje po prvomajskih počitnicah, ko se polna energije in novih načrtov resno vržem v delo.

Še vedno pa se vztrajno otepam skomin po zapravljanju denarja, ki ga še nisem zaslužila in bi ga zlahka zapravila še hitreje, kot bi izpolnila formular za najem kredita.

Nekaj za sproti, nekaj pa za prihodnost, sta me učila že ata in mama, mož pa je poleg podobnih besed uporabljal še kakšne bolj drastične ukrepe in občasne poglede in morda celo posege v mojo ‘denarnico’ in me v obdobju mojih najbolj široko odprtih oči, največje delavne vneme, prvih opaznejših zaslužkov ter hkratnega močnega hlastanja za potovanji, večerjami, lepimi oblekami in čevlji, vodil na sprehode po mestnih ulicah, ko so trgovine zaprte, med prazniki pa peljal na izlet do sosednje gostilne na porcijo palačink ali sadno kupo.

Kredit je beseda, ki jo poleg kletvic v našem domu uporabljamo zgolj izjemoma. Kreditna kartica me spremlja zgolj za ‘vsak slučaj’, kredit pa sem mukoma vzela prvič in upam, da tudi zadnjič pri svojih več kot 40-ih letih, ko sem naletela na rabljen avto svojih sanj, ves naš zatežkečaseprišparan denar pa je bil vezan v nekih bogvekakšnih delnicah.

Sem spet videla enega mikavnega lepega na štirih kolesih …. še sreča, da je konec recesije in če nič drugega imajo ljudje spet nasmeh na obrazu in tudi naš je končno nehal težiti z zgodbami o ‘težkih časih’, ki še prihajajo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno”¹ oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo.

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanaj, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

In čeprav se s tem ne ukvarjam in opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo, idejo razumem in vedno znova in bolj občudujem

1. eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle¹ malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.

1. kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj

Ob nedeljah sicer ne hodim k maši, a tudi med policami ali obešalniki v nakupovalnih centrih me boste težko srečali.

A bila sem ena tistih, ki je na referendumu glasovala ZA odprtje trgovin ob nedeljah. Glasno glasovala ZA, kajti na referendume ne hodim in ta je bil eden redkih, ki sem se ga v zadnjih 10 letih udeležila. Sami pa prav dobro veste koliko takšnih pasjih procesij, kjer odgovornost za odločitve prenese na pleča plebejcev,  je naša vlada že sprovedla v zadnjih letih.

ZA takšen odpiralni čas trgovin nisem glasovala zaradi svoje ne vem kako vroče želje po nedeljskih nakupih. Čez to obdobje življenja smo šli že pred 10 leti, ko je bila takšna možnost preživljanja deževnih, brozgastih in mrzlih dni odlična alternativa, ko si lahko svoje majhno stanovanjce zapustil, se v centru dobil s klapo prijateljev, opravil nakupe, za katere je med tednom tako ali tako zmanjkovalo časa, pil kavico, klepetal, medtem, ko so se otroci pred našimi skrbnimi očmi, plazili eden čez drugega in se igrali na (čeprav) skromnem in majhnem namenskem igrišču.

Sedaj takšna igrišča niso več aktualna, saj našega Jako ob nedeljah puščamo doma. Z debelo ketno ga privežemo ob radiator, v radij dostopnosti pa mu postavimo le kozarec vode ter kup učbenikov in zvezkov iz matematike, fizike in kemije¹

Midva s Tomažem pa si že leto za letom ob sobotnih ali nedeljskih jutrih privoščiva klepet ob kavici, zraven listava časopise in revije in če ga ne lomi vreme, jo usekava še na Šmarno goro. A na kavo ne hodiba v nakupovalne centre, saj ne potrebujeva igrišč, še manj pa gužve in kravala takšnih masovnih shajališč. Odkar pa nama gre na roke še protikadilski zakon, lahko izbirava med mnogo takšnimi ali drugačnimi lokali.

To nedeljo je bilo drugače. Jaka je težil …. ja, res težil … s svojo željo po nakupu knjige. Knjig imamo doma na tone, valjajo se po stopnicah, policah in Jaka vseh zagotovo še ni prebral. A ne, on si je zamislil, da želi knjigo Donalda Trumpa. Mogoče pride v poštev tudi knjiga Baracka Obame, a za začetek …. ravno včeraj … je hotel kakšno v slovenščino prevedeno knjigo Donalda Trumpa.

In ker mi lokacija za pitje jutranje kavice ni ravno blazno pomembna, sva se napotila v nakupovalni center City park. razmišljala sem, da imajo tan tudi knjigarno in v njej bi lahko povprašala za Jakovo želeno čtivo.

Jojprejoj! Recesija?

Po drenu in vozičkih sodeč nas ta še ni dosegla.

1. no, tako grobi spet nismo …. saj mu damo sok namesto vode

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati¹ (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

1. ja, ja, tako je rekel

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil¹, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe². Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo
2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec