In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del »krivde« gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.

Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.

Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj … po pravici povedano večino …potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).

Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.

Taksiji v Lizboni …. Đabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja … a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.

S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.

Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.

Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .

Lizbona pa: …. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.

Štirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.

Odkar imamo Poljanca, se pri nas pogovarjamo na višjem nivoju (sarkazem). Saj veste literalno filozofsko s pridihom frojdovske psihoanalize. In od kar se nam tako godi, tudi cerkveni, še manj pa kapitalistično potrošniško ter ameriško obarvani prazniki, niso ravno tema za večerno debato. Z možem morava skoraj šepetati, da nama mulc pred nos ne porine kakšnega Komunističnega manifesta in nama nato kakšno uro ne razlaga o manipuliranju z nevednimi in naivnimi ljudmi.

A jaz se kljub vsemu še nisem popolnoma vdala. Ja, saj se mi res vse manj da komplicirati, kolovratiti in urejati 100 in eno stvar, da bi bilo stanovanje pospravljeno, da bi nabavili smrekico, da bi zmetala v smeti vse lučke, ki so lani nesrečno pomrle in nabavila nove, si zamislila novo zanimivo dekoracijo in seveda nabavila malo morje izredno kreativnih in zanimivih daril za vse moje bližnje in daljnje. Mogoče pa letos vse to preskočim in počakam, da našega mulca mine komunistična evforija.

Prejšnja leta je bil prav navdušen nad idejo o adventnem obdarovanju. Ne, ni da bi bili pri nas prav mahnjeni na te zadeve, ali da bi hodili k maš … še k polnočnici se nam ne da … a leta in leta sta moj in moj mali (zdaj že večji) s trgovine prinašala tisti kič od kiča, kjer se v kartonasti z božičkom in jelenčki poslikani škatlici, gnete 25 čokoladic. Bljak! A moj mali komunajzer (takrat to še ni bil), je prav z veseljem vsako jutro odprl eno okence in pomljackal ustrezno čokoladico.

Da bi preprečila še nadaljnje skrunjenje našega dobrega okusa, sem nekaj let nazaj, nabavila 25 majhnih vrečkic in vanje vtaknila majhne kartončke. Navesila sem jih nad posteljo našega mulca, vanje pa potem sproti nekaj pisarila. Ja, ja, prvotni načrt je bil sicer tak, da se že v novembru spiše vsa sporočilca, a kaj ko mi novembra možgančki še ne delujejo probožično. In tako sem v decembru pohajkovala po trgovinah, razmišljala ob kavici in vsak dan prišla z novim darilcem. Na listek sem včasih napisala le lepo misel, včasih pa napisala napotke kje se skriva pravo darilce (knjige, posnetki z glasbo, male sladkosti za katere vem, da jih naš mladi mož obožuje).

No, res ne vem, če se mu bo morda še kolcalo po krščansko dišečih decembrskih dneh

In če že krancljali ne bomo, bom vsaj na blog nanizala par idej adventnega dekoriranja.

Tale bo najbrž aktualna takoj, ko pride iz faze Marx&Engels …. ali pa je morda že … za vsak dan nov pir namesto čokoladice.

Ideja z malce manj kompliciranja.

Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ali pa razlaga mojega prijatelja, ki pravi, da bi vsak, ki vsaj malce predihava psihologijo, najprej pomislil na samokaznovanje. Samokaznovanje? Jaz sebe? Zakaj le? Sem bila poredna zadnje dni? Ok, ok, takole bom vprašala: sem bila kaj BOLJ poredna zadnje dni? Ej, saj sem pojedla vse s svojega krožnika. Ja, spet! ??? #$%!!!? Hmja, ja, ja, razumem point … mo go čeee pa res ima to kaj opraviti s samokaznovanjem.

Mogoče gre pa za zbujanje pozornosti? Ja, ta je še bolj verjetna, kajti ne boste verjeli, kaj vse se dogaja, ko v roke primeš par bergel. Ste že poskusili? Ali pa sprehajanje po mestu z na debelo povito roko? In potem nakup špecerije v trgovini?!

Brez povoja si stara debela in počasna krava, ki spet ne zna dovolj hitro zlagati zadev na tekoči trak, s povojem pa postaneš prijetna priletna (mogoče celo dokaj mlada oz. vsaj mladostnega videza) gospa, ki ji je treba pomagati, z njo malce poklepetati, se ji morda le nasmehniti … Poskusite! Pa ni treba, da v ta namen, tako kot jaz, podstavite roko pod kovinska vrata. Samo zavijte si roko … tako kot malce avantgardni modni dodatek in pojdite na špancir v mesto.

No, ampak tokrat so moj modni dodatek bergle.

Če jih ne uporabljate le kot modni dodatek in vas resnično boli noga, zna biti zadevica malce neprijetna, priznam, a vseeno je učinek na mimoidoče vreden parih auč in ohh.
Npr. meni se je tokrat “zadeva” zgodila ravno v času razprodaj. Si lahko predstavljate težavo, ki jo imam v povezavi s tem?! Si predstavljate, da ravno te dni najdem huuuudo dobre in seveda skontirane hlače? V trgovino moraš iti, drugače ti jih bo kakšna druga babnica speljala izpred nosa, zato pač greš in s seboj vzameš tiste svoje bergle. Vam povem, da je to še “huje” kot ono s povojem … mislim, glede prijaznosti in uslužnosti vseh sovaščanov in ostalega mrčesa … najbrž bi mi kakšna gospa s katero bi se morda cufali za isti kos blaga, celo pustila, da jaz uboga para z berglami, le te odnesem v svojo omaro in si tako najdem vsaj kakšno življenjsko uteho.

No, a pojdimo nazaj na razprodajo in k tistim huuudim hlačam. Seveda jih ne morem kar kupiti, potrebno jih je pomeriti. Obešalnik zagrabiš z zobmi … a itak v naslednji sekundi nekdo prileti in ti pomaga, hodi za tabo, nabira obešalnike in ti jih lepo prinese v garderobo. A potem moraš (hočeš nočeš, a se spodobi) svojega pomočnika odsloviti. Zapreš vrata in … potem nekaj časa stojiš in razmišljaš … jah, v rokah držiš bergle in z muko nekako zvlečeš tiste hlače iz obešalnika. Nato tisto razbolelo nogo še nekako stlačiš v hlačnico. A, pozor, hlače naj ne bodo slim fit! Ta opcija zame to sezono zagotovo odpade … no, najbrž ne le zaradi razbolele noge . in potem se prava težava začne, ko želiš še drugo hlačnico zapolniti s svojim čvrstim telescem (japajade) in vtakniti v rorček še tisto zdravo nogo.
OK, če se zelo potrudiš, imaš občutek za ravnotežje, trdno držiš obe bergli, nastaviš obe hlačnici hkrati in naenkrat skočiš z obema nogama; hop!
No, to bi morda šlo, a jaz še nisem tam … morda z malo prakse!

Čisto res pa je, da se bergle resnično splača prenašati naokrog! Prisežem! Bi jih kupila kot modni dodatek … potem, ko me ne bo več nič bolelo. In potem grem v garderobo … seveda s pomočjo nekoga, ki nosi obešalnike za mano, zagrnem zaveso, enostavno in hitro pomerim vse … skačem v ene ali druge hlače brez težav, odgrnem zaveso, si nadanem mučeniški obraz, poskušam z zobmi zagrabiti obešalnike … ni vrag, da se spet ne najde kdo, ki bi mi pomagal. Morda mi še kaj primakne pri blagajni, revi ubogi?!

Vam povem, še moj Tomaž je nerazpoznaven. Nosi mi torbico, prinese čaj, stol, odpira mi …. Res je, O D P I R A mi vrata pri avtu (!), celo kosilo mi je plačal danes …ej, pa če to niso nebesa! Se mi je zdelo, da sem par zvezdic videla takrat, ko sem padla in letela proti …. nebesom, seveda.

Se res ne bi čudila, če mi tole ne bi zlezlo malce v glavo … še bolj odpornim bi, pa ne bi meni! In potem ti takšna miselnost mimogrede zaide v podzavest (ali kamorkoli že gre iz moje vedno razmišljujoče nafrizirane glavice). In ko kasneje človeka udari tadeprasta, se mal po tleh vrže (podzavest dela, saj veste! ), mal zvezdic vidi, boli, ampak to hitro mine! Glavno, da je potem svet spet lepši!

Komentar avtorice: hudo sarkastičen spis

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog… hmmmm … le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje … saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna »lepa«, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«.

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 ) časa, da to pogruntam.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa … ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Pred nekaj meseci (predvidevam, da se mi je zgodilo to takrat), se je kolegica v službi, odločila, da gre novim življenjskim izzivom naproti. Najprej šok, stres, morda malce razočaranja in pa panika, ker nas je malo in odhod vsakega sodelavca pomeni precejšno razliko v delu vseh ostalih. Da bi se vsaj malo pomirila, sem uporabila svojega dragega stalnega prijatelja, ki je vedno pripravljenega poslušati brez prekinjanj in blebetanja neumnosti – moj blog. Besede so kar vrele iz mene in zapisala sem nekaj, kar se mi je v naslednjem trenutku zazdelo neumno … ah, kdo bi le to bral, kup traparij, ki sem jih imela na duši … pa celo časa za lektoriranje in popravljanje je zmanjkalo, pa dodati je treba kakšne linke in tage, kakšno lepo slikico ter povezave na kakšen pretekli zapis, zato sem zadevo zaprla in ji dodala datum objave daleč v prihodnost. Zagotovo bom kmalu našla čas za dodelavo tega zapisa in iz njega naredila nekaj povsem drugega, kaj smešnega in zabavnega, sem si najbrž mislila.

Naka, na zapis sem popolnoma pozabila in ko se mi je v preteklem tednu zgodilo, da nas zapušča še ena kolegica, sem v navalu dela, najbrž pa določen del krivde leti na mojo že precej odebeljeno kožo (hmmm, ali pa je to morda špeh, ki se mi je nabral v vseh teh letih), zadeve tokrat reševala brez mojega zvestega in tihega prijatelja. Tokrat sem računovodkinjo začela iskati preko vez, prijateljev, agencije, celo FBja in Twitterja, blogu pa sem se popolnoma izneverila.

A Big Brother me očitno spremlja in namesto mene je v soboto objavil moj stari zapis. Hmmmm, ko sem ga vsa začudena in rahlo zgrožena (češ kaj se dogaja) brala, sem ugotovila, da je objavil točno to, kar mi tudi tokrat bega po glavi, le časa …no, jajc, nisem imela, da bi to zapisala.

Ne verjamete, da me Big Brother spremlja? Pa me, pa me!

Zadnjič sem se potila na fitnesu in med mojim globokim dihanjem preganjala čas s pogovorom z mojim fitnes trenerjem. Ja, saj vem, on pač najde temo za katero ve, da me lahko zamoti in jaz takrat preneham zavijati z očmi in gledati na uro, češ kdaj bo že minilo teh mučnih 10 minut. In tako je pametni fant načel temo o prihodnosti našega mulca. Kaj bi bilo bolj ustreznega kot pogovor o otrocih. Zadnjič ga je spoznal in ker je opazil, da je mulo precej visoke rasti in (najbrž) prijetnega videza (pišem najbrž, ker za starše je itak vsak otrok najlepši), me je začel spraševati, če ga ne bi porinila v kakšen modni cirkus. Bi lahko bil maneken ali model, me je začel nagovarjati. Uf, uf, sem se potila in dihala kot konj, medtem pa mu oporekala, da je šola na prvem mestu. Ja, ja, ampak saj lahko mimogrede zasluži kakšen denar in se malce nastavlja fotoaparatu, me je še naprej nagovarjal. Ok, ok, saj ni nič napačnega s tem, ampak tega dela mu jaz zagotovo ne bom iskala, saj je šola na prvem mestu … če pa si takšno delo najde sam, ga bom seveda pri tem podprla.

Zvečer naš mulo privleče domov vizitko znanega modnega fotografa, ki ga je ta isti dan v mestu ogovoril ter mu rekel naj se oglasi, če ga zanima tovrstno delo. Halo?! Pa recite, če me nekdo res ne gleda z neba?!

Od tistega dne naprej res pazim kaj govorim in sedaj ne pozabim vsakodnevno glasno in jasno ponavljati, da bi mi letos res pasale dolge in poceni počitnice v kakšnem eksotičnem kraju

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Obožujem potnike, ki sploh ne čakajo na povabilo na avtobus. Tiste, ki kar sami pomahajo mimo vozečemu in tako pokažejo, da si na ravno na tvoj avtobus. Ja, ja, jasno, da so istočasno pomahali še stotim drugim in vsakemu natvezili, da je ravno tvoj avtobus tisti, na katerega čakajo že celo življenje, pa vendar … občutek ob poslušanju žgolenja hvalnic tvojemu prevoznemu sredstvu, se zgane srce še takšnim s srčnim spodbujevalnikom.

V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred 20 leti (ok, ok, saj nisem tako stara … takrat sem jih imela kakšnih 14, 15 ), smo nekega lepega dne dobili »ponudbo« mladega in nadebudnega dekleta, ki se je v pismu predstavilo kot ohinsploh … itak … , priložilo svoj CV, kar pa je bilo pri tem najbolj zanimivo, prošnjo je poslalo brez, da bi mi sploh iskali nov kader. A njena predstavitev je bila tako zanimiva, da smo jo poklicali na razgovor, bila nam je všeč in punca je dobila službo.
Ja, tako je to, če vozeči avtobus s polno zasedenimi sedeži na poti sreča iskrivega potnika, ki ga nikakor ne želi prepustiti za sabo vozečemu. Dober šofer presneto dobro ve, da bo slej ko prej prišla postaja, ko bo nekdo izmed že vozečih se potnikov želel izstopiti. In tako šofer naroči tistim tam zadaj … saj veste … tistim na tistih 5 skupnih sedežih …, naj se malce podrenjajo, stisnejo riti in medse vzamejo še enega.

Tudi v mojem trenutnem podjetju smo imeli podoben primer. Mlado dekle (le zakaj takšne stvari vedno počnejo le mlada dekleta?) je sredi noči brodilo po netu, naletelo na moj blog, kjer sem nekoč pisarila o tem, da iščem ljudi … stvar je bila očitno že povsem zastarela in to je dekle vedelo, a je kljub temu poslalo mail, se prijazno predstavilo in povprašalo za delo. Ker sem radovedne narave in ker so mi takšni pristopi nadvse všeč, smo jo povabili na razgovor, prepričala nas je in tako so se tisti na zadnjih sedežih zritali, pomrdali in zrinili smo jo medse. Pa se ni dolgo drenjala na zadnjih sedežih. Že kakšen teden kasneje je kolegica oznanila, da že zadnji 2 postaji ve, da bo z nami še največ 7 postaj nato pa mora v “Rim” in svoj sedež bi za 12 »krogov« prepustila nekomu drugemu.

A velikokrat stvari ne gredo tako po maslu. Avtobus, ki je napol prazen in ima na kupe prostih sedežev mora popolnoma ustaviti, šofer potegne ročno, se pokončno postavi in na ves glas razkliče prosta mesta. Najprej se seveda oglašajo tisti iz zadnjih sedežev, naenkrat bi vsi najraje sedeli čim bolj spredaj. Težko razumejo, da njihova karta velja le za zadnje vrste ali da razgled spredaj sploh ni tako lep, kot si mislijo. Medtem se pred vhodna vrata nagnete vse kar leze in gre in šofer mora potrošiti čas, energijo in tudi nekaj denarja, da najde tisto najbolj ustrezno rit, ki bo pasala na že rahlo pogreti stol.

Pred vrata se nagnetejo tisti, ki sploh ne znajo vstopati, pa tisti, ki sploh ne gredo v tvojo smer, a si mislijo, da se je vseeno bolje peljati, kot stati na postaji, pa tisti, ki jim gre avtobus na žice že po defaultu … oni bi se vozili z vlakom ali z avtom z lastnim šoferjem, a kaj … dokler ni boljšega na vidiku, je tudi ta malce sopihajoči avtobus v redu, pa tisti, ki vzporedno furajo še svoj avto … a so tja namestili svojo ženo ali ljubico in bi ji vsake toliko časa pretankali malce našega bencina. In med temi na široko nasmejanimi obrazi, je treba izbrati tistega, katerega nasmeh je pristen, izmed te četice je potrebno izbrati tistega, ki bo avtobusu pomagal, da še leta leze navkreber, ki ne bo stopal sopotnikom na prste, ki se bo veselil vsake nove postaje na poti proti skupnemu cilju in ki konec koncev ne bo hitro potegnil ročne zavore.

Počela neštetokrat in … ja, hmmm, mislim, da mi je dokaj dobro uspevalo. Vsi se pred vstopom v avtobus tako napudrajo in nališpajo, da ne veš kje začeti, da bi prišel do bistva stvari. Nekateri pozabijo »namazati roke«, drugi pozabijo »našobiti ustnice«, tretji jih šobijo preveč in tako lahko počasi in analitično obdeluješ face in trike, za katere si takrat prvič slišal. Ko se nimaš na kaj konkretnega nasloniti, ti pomaga tudi takšna malenkost, kot je reakcijski čas odgovora na rahlo neprijetno vprašanje, iskanje slovničnih napak v prošnji za zaposlitev, ali (ne)oprani lasje, prešvicana srajca, zapisovanje podatkov med razgovorom ali pa pomoč strokovnjaka, ki zna iz pisave izluščiti osnovne karakterne lastnosti človeka.

In kako gre pri izstopanju?

Večinoma potniki izstopajo prostovoljno. In ob tem največkrat ne čakajo na končno postajo, ne, večina ne morejo zdržati niti do naslednje postaje … večina potegne zasilno zavoro in energično zavpije, da želi dol TAKOJ. In šofer? Lahko je le srečen, če mu potnik med izstopanjem ne pokaže srednjega prsta ter ob tem ne zabrusi kakšne sočne in pikre o njegovi bojda neuravnovešeni vožnji, neumnem polaganju ovinkov in nespretnem odpiranju vrat na postajah.
Obstajajo pravila, ki pravijo, da naj bi se potnik po tem, ko je končno izstisnil, da želi dol, s tem istim avtobusom peljal še najmanj 3 postaje, a vsak šofer dobro ve, da je takšnega vreščečega in namrgodenega potnika najbolje izpustiti čim prej, saj v preostanku vožnje lahko pobruha tistih nekaj še vedno zadovoljnih potnikov ali jim v najboljšem primeru vsaj parkrat nemarno stopi na prste.

In če je avtobus prepoln? Ko mašina ne zmore vožnje navkreber in je tovor potrebno zmanjšati? Včasih je res dovolj, da iz avtobusa pomečemo vso nepotrebno kramo, ki jo nevede tovorimo že nekaj zadnjih let, a ko tudi to ne pomaga, je potrebno začeti z odslavljavljanjem dolgoletnih potnikov.

Odpuščanje kadrov je izkušnja, ki jo res ne privoščim nikomur, a konec koncev, če gledamo na to nepristransko in neosebno, je to le projekt, ki se ga je potrebno lotiti analitično in zanj uporabiti veliko mero subtilnosti. Na odslavljanje se pripraviš, nikakor ne potegneš ročne, a konec koncev je ta smer lažja (če odšteješ čustva in relacije), saj svoje ‘potnike’ – kadre poznaš …v roke vzameš pisalo, zapišeš imena vseh potnikov, vseh sedežev, vse razporediš v tabelo in točkuješ. Odločitev je stvar matematike. Izi-pizi. Najhuje pride za tem, ko je treba odločitev izpeljati, ko je potrebno potnikom to razložiti in jih spraviti iz avtobusa.

Četudi bi si kdaj želel potegniti ročno, ta v to smer ne deluje. Tako pravijo tisti, ki pišejo zakone. Strogo prepovedano. Šofer ne sme/more potegniti »ročne« niti v primeru, ko (če) se z avtobusom vozi par težakov, ki že leta smetijo po njem. Tudi takšnih ni mogoče prijeti za ovratnik in jih na prvem travniku zbrcati ven.
Seveda ni mogoče potegniti ročne tudi za tistih nekaj sicer prijetnih potnikov, ki pa so enostavno pretežki za star in zmajan avtobus. Ni mogoče rahlo jih potrepljati po ramenu, jim lepo ustaviti na prvem izogibališču, pomahati v slovo ter jih brez solz in travm pustiti tam, da počakajo svoj naslednji prevoz.

Ne, ko je odločitev že sprejeta, jo je potrebno napudrati in okrancljati, vsakega potnika trepljati po ramenih, mu kimati, poslušati nato pa ga voziti še 3 do 6 postaj in mu na koncu plačati, da sploh izstopi. In v tem času je seveda iluzorno pričakovati, da na 2. postaji z odhajajočim potnikom vred, jokajo tudi vsi ostali, nekateri ob tem tudi preklinjajo in nemalo se jih ozira za kakšnimi drugimi lepšimi prevoznimi sredstvi.
Vse lepo in prav, treba je z ljudmi po človeško, a nikakor ne razumem, zakaj se postopki pri izstopanju po želji dotičnega potnika tako močno razlikujejo od tistih, ko potnika želijo izločiti drugi?!

Kar nekaj sem jih že opazovala pri izstopanju in povem vam, da po miganju njihovih riti, ko korakajo skozi izhod, spoznaš še tiste njihove zadnje lastnosti. Naj gre za tiste, ki bi jih držali za ovratnik in z nogo brcali v tazadnjo (pravim BI, ker tiste prave resnice itak nikoli ne upaš povedati, saj se njih in naše vrle delavne inšpekcije celo stoletje ne rešiš s pukla), tiste, ki si jih pred izstopanjem iskreno in odkritosrčno trepljal po rami ali pa tiste, ki izstopajo po lastni želji, se za nikogar od njih ne ve, kdaj bo spet osamljen stal in čakal na postaji, taisti šofer pa bo peljal taisti ali drug avtobus v potnikovo smer …. pa še proste sedeže bo imel …
Zato je zelo priporočljivo ne brcati v avtobusna vrata … tudi potem ne, ko se le ta že zaprejo za tabo … tudi srednjega prsta ne gre kazati, čeprav je avtobus že davno izginil iz tvojega vidnega polja, saj nikoli ne veš kdo te opazuje.

Pa veselo avtobusno vožnjo vam želim!

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice … pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja … ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Ali veste, da sem do začetkov obiskovanja ribarnice vsem rozastim oklepastim zadevam rekla škampi? Saj obstajajo le testenine s škampi … pa pizza s škampi, škampi na buzaru … je kdo mogoče kdaj slišal za testenine s kozicami pa pizza s kozicami ?! Kakšne majhne koze neki?!

No, v ribarnici so imeli pred nekimi lepimi rozastimi zadevicami, ki so že uspele izlesti iz svojega oklepa napis »kozice« in od tistega dne dalje sem bila prepričana, da so kozice tisti škampi, ki jih je nekdo že slekel do golega. A glej ga vraga, nekega dne, ko sem zasanjano opazovala veliko hobotnico in ugotavljala ali je to velika stara teta od sipe ali pa je hobotnica le njihovo zelo zelo oddaljeno morsko sorodstvo in razmišljala ali bi se moja malenkost upala kaj takšnega postaviti v naš lonec in medtem nepozorno naročila pol kile »kozic« misleč, da bom doma iz vrečke stresla lepe rozaste … se ve da popolnoma gole … zavihane meske. Hmja, ne, doma sem nesrečno zrla v škampaste kozice, za katere uživanje je bilo pred tem potrebno še pošteno in dobesedno zavihati rokave. Naslednjo soboto sem seveda dodobra pregledala vse stojnice in ugotovila, da obstajajo tako neočiščeni (oblečeni) škampi kot tudi neočiščene (oblečene) kozice, kot tudi povsem goli eni in drugi. Jap, pri oblečenih še nekako najdem sled dveh različnih modnih stilistov, a pri golih prav težko razlikujem v kakšen razred so bili uvrščeni še preden so jim odstranili obleko. In če se vmes znajde še Argentinsko poreklo, ki taisti kos morskega mesa poveča za nekaj centimetrov, je moja zmeda popolna. Ima to s škampi in kozicami kaj opraviti s količino estrogena in testosterona? In kam v to skupino potem pašejo še »repki«?!

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina … in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Tri najboljše sem zaprosila naj mi izpolnijo obrazec, ki ga ima v ta namen pripravljenega Nena. Preprosto na brezčrtni list papirja, ki ga mora kandidat popisati v celoti, je vsak kandidat odgovori na tri vprašanja povezana z njegovimi predstavami o službi. Neni sicer ti odgovori ne povedo veliko, ona potrebuje predvsem čim več na roke zapisanega teksta, jaz pa lahko tudi na osnovi odgovorov sklepam, kakšne misli se skrivajo v glavah potencialnih kandidatov.

Ko sem rokopise odnesla do nje, se mi je od srca odvalil velik kamen. V tistem trenutku mi je bilo vseeno katerega mi izbere oz. opiše z najlepšimi pridevniki, pomembno je bilo le to, da me bo njena analiza razbremenila bremena odločanja. Odločala sem se namreč o potniku, ki bo od tam naprej vplival na skupno pot našega avtobusa.

Nena je zapise pregledala in mi svetovala: prvi je bil glede na lastnosti neustrezen, ostala dva pa precej podobna, a njune pozitivne lastnosti niso bile ravno tisto, kar sem iskala. Iskala sem hitrost, natančnost, organizacijske sposobnosti, nekonfliktnost, spoštovanje avtoritete ter dobre komunikacijske in diplomatske sposobnosti, zato mi varčnost, natančnost, vendar močna analitičnost in počasnost, občutek za ritem, oblastnost in voditeljske sposobnosti, niso kaj dosti pomenile.

Naši sosedje bi rekli, da so mi v tistem trenutku potonule sve lađe. Hmmm, le kaj narediti, če imaš na izbiro le dva kandidata za katere ti grafološka analiza pravi, da nimata ustreznih kvalitet?

Pa je na pomoč ponovno priskočila Nena in mi svetovala, da bova stvar ponovili in tokrat zadevo izpeljali tako, kot je prav … tako kot se to praviloma počne. »Avtobus« naj bi še vedno stal na postaji in »šofer« bi ponovno »vpil«, da išče nove potnike, a tokrat naj bi kandidati svoje prošnje pošiljali najprej k Neni. Nena bi rokopise najprej prerešetala in izpostavila le tiste, kjer se bi se iz pisave opazilo tistih nekaj lastnosti, ki jih je naš kandidat potreboval. In le tiste sem povabila na razgovor in med njimi izbirala svojega kandidata.

Prispelo je kakšnih 20 prošenj in kandidati so morali odgovarjati na tri preprosta vprašanja in jih zapisati v rokopisu.

Kar nekaj zapisov je prišlo zapisanih s popravki … saj veste, ko zapišeš besedo, ki je napačna, jo prečrtaš in ob tem napišeš novo – pravilno. Halo?! V prošnji za službo, kjer pišeš odgovore na vprašanja v domačem okolju in pišeš odgovore, ki ti bodo pomagali pri pridobivanju službe boš ja parkrat vrgel packarijo v koš za smeti in napisal nekaj kar te bo pokazalo v lepi luči?!! Tega preprosto ne razumem!

Eden od kandidatov je na vprašanje o delavnem okolju, ki si ga želi zasanjal o svoji lastni pisarni, svetlobi, ki pada pod pravim kotom itd. Še dobro, da si ni zaželel (no, morda si je, a je vsaj to zadržal zase) osebnega asistenta in šoferja. Saj ne rečem, da so naši pogoji v nasprotju s tem, a žal ravno lastne pisarne naš novi član ekipe ne bo imel, pa tudi na kot svetlobe, ki pada na mizo, ki je na voljo, ne morem ravno vplivati. Temu, ki pa sanja o takšnih pogojih pa svetujem, da kar ostane doma in še naprej prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tam ima gotovo idealne pogoje !

No, kljub temu, da me je pri nekaterih prošnjah močno bolela glava, sem vse odnesla k Neni. Moram povedati, da razen rokopisov, prečrtanih popravkov in nekaterih strašanskih veleumnih idej o tem kaj naj jim bodoča služba nudi, Nena ni videla. CVji so ostali pri meni tako v prvem, kot drugem primeru. Ni vedela ali oseba prihaja k nam preko mojih prijateljskih navez, ali jo poznam, ali ne ali je k nam napotena preko zavoda za zaposlovanje in je že nekaj let brez službe, ali pa je le željna novih izzivov in želi menjati službo. Na hitro je izločila vse tiste, ki na prvo oko izgledajo neustrezni in kar bi bilo nekompatibilno z mojo osebnostjo ter mi predočila 5 najbolj ustreznih. V naslednjih dneh mi je zanje naredila podrobnejšo analizo in mi za vsakega od njih poslala ustrezen opis njegovih osebnih lastnosti.

Takole približno je izgledalo;

Kandidat št. 1;

-          Izraža potrebo po dokazovanju

-          Varčen

-          Vztrajen,

-          Komunikativen, diplomatski,

-          Iskren,

-          Ima organizacijske sposobnosti

-          Uravnotežene energije – zelo cool (ja, takole mi je napisala J)

-          Lojalen

-          sam o sebi piše, da je perfekcionist, pisava pa pravi, da ni, vendar je vseeno natančen

-          konflikten, vendar bo zadržal zase, ker ima rad ljudi in jih ne želi prizadeti

-

Kandidat št.2;

-          analitičen

-          Zelo varčen (to jaz pri svojem možu imenujem škrt J)

-          Sposoben organizacije

-          Ne prenese kritike

-          Vztrajen,

-          Komunikativen

-          Hiter

-          Razdražljiv

-          Literarno sposoben

-          Diplomatski

-          Ima močno voljo

-          Skromen

-          Uklonljiv

Tem zapisom je sledil še primerjalni graf, kjer sem lahko primerjala lastnosti vseh najustreznejših kandidatov.

Razgovorov sem se lotila sistematsko od najustreznejšega navzdol. Zadovoljna sem bila že pri prvem, a le zaradi želje po izbiri opravila pogovor še z naslednjima dvema. Vsi ustrezni, vsi krasni in zanimivi in o pravem kandidatu so odločale le še podrobnosti glede ostalih pogojev, ki naj bi zadovoljevali tako nas, kot kandidata.

Pogovorili smo se z vsemi tremi, našli ustrezen dogovor s kandidatko, ki že veselo dela v naši ekipi.

Naslednjič izbiram kandidate le še preko grafološke anlize!