Saša Gerčar

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih¹, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših² in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
2. da ne bom rekla škrtih [↩]

Za manj kot en euro danes res ne dobiš skoraj ničesar več …. še kave že skoraj ne najdeš, a plačevanje za vročo dišečo tekočino, ki jo dobim servirano na mizo je povsem nekaj drugega, kot plačati za to, da namesto za prvim grmovjem, svojih minus nekaj deci izpustim v eno od mnogo kabin javnega WC-ja.

Hrane v samopostrežnih restavracijah ne maram. Z mojim se pred Intersparovo ali Mercatorjevo restavracijo vedno znova spričkava in na koncu moj vedno znova svoj obrok zoba sam, jaz pa ob njem žulim kakšen čaj ali kavo. Z Marche-jem je rahlo¹ drugače. Res je, da sredi avtoceste nimam ravno veliko izbire in po neusahljivem navdušenju mojih moških, da se na poti na morje vedno znova ustavljamo tudi na Marche-ju, sem tudi sama počasi že našla jedi, ki nimajo okusa po eneministemkarkoližeju.

1. ne čisto drugače …. ampak vsaj cepetam ne pred lokalom [↩]

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva - spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!

A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.

Odkar sem objavila nekaj zapisov … pa še nekaj, pa še tole,  … aja, pa še naš tamal je zapisal tole …o mestu, ki v naših srcih zaseda prav posebno mesto, sem dobila že precej e-mailov s prošnjami naj posredujem kakšne konkretnejše informacije o Lignanu, aktivnostih, namestitvah, restavracijah, zabavi …. skratka postala sem mala ambasadorka mesta Lignana. Upam, da se župan tega mesta zaveda tega in bo kdaj v prihodnosti vsaj nazdravil v mojem imenu.

Lignano Sabbiadoro je očitno mesto, ki je preblizu našim krajem in tako našim turističnim agencijam povsem nezanimiv, saj o možnostih počitnikovanja v teh krajih, ne najdeš prav nikakršnih informacij.

Pot iz Ljubljane vse do centra Lignana traja slabi dve uri (ob upoštevanju vseh novih hitrostno zaviralnih predpisov ) in je še do nedavnega ob turističnih konicah zaradi neprekinjene avtocestne povezave med Ljubljano in Latisano, omogočalo skorajda najhitrejši dostop do morja.

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat¹ povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat² meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj³, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]

Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu - tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

Simpatična in neobremenjujoča komedija. Čeprav mi je Steve Carell v filmu Vsemogočni Evan pustil vtis igralca, ki igra v bebavih komedijah, je ta vtis tokrat popravil.

Saj priznam, da padam na lažen prikaz idilične, razumevajoče ameriške družine, ki se ob praznikih zbira okrog kamina, si deli darila in na sploh nima umazanih krožnikov, kupa mravelj v kuhinjskem vogalu, zamašenih odtokov, skreganih bratov in tečnih pubertetnikov…. Pa kaj!!!

Poleg tega imajo tukaj še krasno leseno hiško, ki bi jo jaz takoj vzela za svojo.