Saša Gerčar

Ko je razsajala evforija o raznih verigah z 5 naj predmetov, 7 naključnih dejstev, 5 uresničljivih sanj, sem razmišljala o tem, kaj bi me glede podobnih tematik zanimalo o drugih blogerjih in ugotovila, da me zanimajo smešne in prikupne zgodbe. In ker ponavadi vedno izhajam iz sebe, bi bilo prav, da o tem najprej kakšno zapišem kar sama.

In ker to ne bo tipična veriga in vanjo ne nameravam potunkati nikogar, tudi ne bom vnaprej določila števila zgodbic, ki jih nameravam zapisati. Mogoče bo zgodba le ena, morda dve, morda pa se mi v spomin utrne več deset zgodb vrednih deliti jih z vami.

Tokrat bom začela s tisto, ki mi ob spominih še danes požene kri v glavo.

Mega film! Temu ne morem sicer reči film za mojo dušo, saj tako rečem le takšnim, kjer se raznežim in mi zaigra romantična duša, je pa vsekakor vreden ogleda. Izdajalec je označen kot vohunski triler in v skoraj dveh urah z zanimivim pristopom, skozi zgodbo mladega agenta, prikaže zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih ob največji izdaji v zgodovini FBI-ja.

Film sva si ogledala s Tomažem in našim ameriškim gostom Johnom, ki je vse skupaj še potrdil s komentarji, da je zgodba o vohunu Hanssenu med američani dobro poznana. Pravi, da so vsa imena, ki so uporabljena v filmu, prava, povzeta iz resničnega življenja in prav nič spremenjena.

Tomaž je ob koncu filma povpraševal Johna o tem in onem in med drugim razmišljal, če je Hanssenova močno verna žena kdaj izvedela, da je mož snemal njune spolne odnose. No, dilema je razrešena …. če ne prej, sedaj po filmu to gotovo ve.

Blaž je obiskal Santorini in nam zelo slikovito skozi opis lepot Santorinija prenesel tudi nekaj dobrih podjetniških nasvetov.

Ob tem sem se ob točki, kjer navaja kako gostilničar privabi stranke, spomnila na izkušnjo iz našega zadnjega popotovanja po Italiji in Franciji.

Monaco in Monte Carlo imata posebno mesto v srcu našega Jake, zato se moramo na poti v Francijo ali naprej v Španijo, tam obvezno ustaviti. Ponavadi smo izbrali za prenočevanje lokacijo izven Nice ali Cannes-a, tokrat pa smo se odločili, da spoznamo Menton. Menton-krasno mestece tik za italijansko-francosko mejo. Najbrž spada pod Azurno obalo, saj je od Monte Carla in Monaca oddaljen le nekaj minut vožnje po precej zaviti in vzpenjajoči se cesti.

Prijetno mestece, ki je sicer francosko, vendar v sebi nosi še veliko italijanskega melosa. Prijetna tržnica, stare ulice, polne ljudi, trgovinic in prijetnih lokalov iz katerih diši po sveže pečenih rogljičih.

Ali naj napišem kaj v stilu “Podarjenemu konju se ne gleda v zobe”?

Kje naj začnem? Pri tem, da podpiram vsako akcijo, ki spodbuja bloganje? Čisto vseeno mi je, če je ta akcija, kakor so jo opredelili nekateri blogerji, bolana in nudi premalo …. saj pri darilu nikoli ne gre za vrednost, gre za pozornost in Kolosej se je spomnil blogerjev in nam ponudil brezplačen ogled filma Transformerji.

V življenju nisem “download-ala” niti enega samega filma in ker si pri nas vsi trije zelo radi pogledamo marsikateri film, smo v Koloseju pustili že veliko denarja. 2 karti zastonj? Phh, pa kaj! Si bom kupila pa še ti dve karti, če sem jih v zadnjem letu že kakšnih 50 ali morda celo 100! In ob tem bom lahko celo izbirala termin ogleda.

Ste že slišali za Network 21? Kaj pa Amway? Pa Top-shop? Smiljan Mori? In kaj pomislite ob tem?

O tem sprašujem zato, ker sem se pred dnevi z nekom pogovarjala o podjetju Lisac&Lisac. Podjetje, ki ga jaz osebno zelo cenim. Že nekaj let odlično sodelujemo in o njihovem poslovnem obnašanju in vsem kar sodi zraven nimam pripomb. Pa je oseba ob omembi tega imena zafrknila nos, kot da kaj smrdi. A??!

“Ja, saj verjamem, da so OK, ampak a veš ….oni so tisti, ki ful težijo in posiljujejo folk …..”, mi je oseba razložila.

Danes smo Tomaž, Jaka in jaz tavali po mestu. Vroče je bilo in zato smo izkoristili vsako senco za majhen postanek in kratek klepet …..oz. tako moram zapisati, da sva s Tomažem bolj poslušala, kajti Jaka se je vrnil s Krka, kjer je teden dni preživel pri družini Tomaževega brata. Se ustavimo v senci tam ob Modni hiši, kjer Jaka razlaga o družini, s katero so se na Krku družili, ki prihaja iz Ajdovščine. In Jaka reče Ajdovščina, dvigne pogled in se zasmeji. Naključje! Nad nami je napis “Ajdovščina”, stali smo namreč na ploščadi, ki so jo poimenovali po tem primorskem mestu.

In ravno danes nekaj minut pred tem smo v avtu zaslišali glas radijskega komentatorja, ki je povedal, da sta se …. ne vem kje, ne vem kdaj, najbrž danes in možno, da kje v Ameriki, zaletela dva helikopterja. Baje sta oba sledila in snemala nekega pobeglega kriminalca ali nekaj podobnega. Oba sta najbrž razmišljala, da je v zraku malo možnosti, da srečata še koga ravno na tisti višini …… pa sta srečala ravno drug drugega. Bum! Umrli so vsi v obeh helikopterjih. Grdo naključje?

Na našem zadnjem popotovanju smo tudi nakupovali. Odkrili smo outlet shopping center. V ravno takšnem nakupovalnem centru … ampak res, ravno tako strukturiranem, velikem, z enakim konceptom in celo nekaj podobnimi trgovinami, sem eno leto nazaj nakupovala v Ameriki. Nekje na deželi ob Atlanti, so nas naši šefi odloložili in nas pustili v raju za nakupe, kjer so se bohotile trgovine, kjer so razprodaje preko celega leta.

Baje so takšne celoletne razprodaje v prav tako urejenih stavbah, nov trend pri nakupovalnih centrih. Namesto zaprtih dvoran, sedaj gradijo zgradbe, kjer parkiraš nekje na začetku naselja, nato pa se sprehajaš po nekakšnih ulicah, ki ti omogočajo nakupovanje in sprehod po zraku, nad tabo je ponekod sicer tudi streha, da te ne preseneti dež ali prevelika sončna pripeka, na levo in desno pa trgovine ena ob drugi, vse lepo urejene in vse nudijo outlet blago, ki je seveda možno kupiti po nižji ceni, kot to isto blagovno znamko v normalnih trgovinah.

Ne čisto dobesedno, ampak zdaj so dohtarji res najbolj aktualni v mojih sanjah, saj o njih berem v časopisih, gledam po televiziji, nato pa jih še v živo srečujem v bolnicah.

Že v prejšnjem sporočilu sem zapisala svoje izkušnje z Urgenco, danes pa ni Urgenca ta, ki jo imam na tapeti, ampak travmatološki oddelek Kliničnega centra.

Naj grem s tole zgodbico malce nazaj v preteklost. Moj oče je bil vedno športen in fit in do svojega 60-tega leta ni imel kakšnih večjih težav razen gripe ali prehlada. Potem pa kar naenkrat …. predvidevamo, da ima vse skupaj opraviti s stresom, kajti njegove težave so se začele, ko je podjetje, kjer je delal od svojega prvega dne zaposlitve, odšlo pa-pa. Zgodil se je stečaj in oče je bil včeraj še VD direktor, naslednji dan pa še ena brezposelna oseba.

Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Še v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.

O našem tokratnem dopustu še nisem povedala vsega.

Francija v takšni ali drugačni obliki nas spremlja skoraj vsako leto in tudi Provanso smo že obiskali, vendar predlani iz Azurne obale hiteli proti Barceloni, še leto poprej pa tudi iz Azurne proti Parizu. In tako nikoli imeli dovolj časa ali energije za opazovanje širnih polj žita in sivke, ki se raztezajo poProvansi.

Tiste prve poti proti Parizu smo se poti lotili s šotorom v prtljažniku. Priznam, šotor ima svoj čar, še najbolj, ko ga vsak drug dan postavljaš v popoldanski sopari, ko ti po riti teče znoj, ti pa pritiskaš na tisto pumpo, ki naj bi pomagala pri napihovanju blazine, ki itak drugi dan potovanja ponavadi poči. Da ne govorim o navdušenju, ko lahko takoj za tem odidemo po nakupih in nakupimo vsaj 4 nove pene za na plažo, ki jih itak uporabljamo le za spanje. Kljub 4 penam pa začuda še vedno čutimo vsak kamenček, vendar več jih res ne moremo nakupiti, saj smo z njimi zapolnili še zadnji prostorček v prtljažniku.