Saša Gerčar

Če že tak marketinški guru, kot je Aleš Lisac po WCjih slika reklame, potem je skrajni čas, da mu sledim tudi jaz.
Ne, nisva bila na istem WCju, le slučaj je nanesel, da skoraj ob istem času obdelujeva podobno polulano tematiko. Sicer pa Aleš, res se mi zdi, da te zadnje čase tile WCji nekako obsedajo

Sem čudna, vem …. po eni strani ne maram takšnih stvari, ki jih imajo vsi drugi ..npr. avto, ki ga kupujemo je vedno stvar težkega pregovarjanja znotraj naše družine …. Tomaž hoče nekaj, kar je price performance, torej kjer največ dobiš za svojo ceno in to so ponavadi avtomobili, ki so v svojem rangu najbolj množični, jaz pa hočem vedno nekaj takšnega, kar se bolj poredko vidi in seveda redkost vedno plačaš.
No, tokrat imamo pri nas Mini cooperja in Nissan Pathfinderja, tako da lahko sklepate, čigava je tokrat zmagala Podobno je pri oblekah, čevljih, hrani, moških …
Tudi moje razmišljanje je podobno svojeglavo. Vsekakor menim, da ni kuhanje prioriteta in državljanska dolžnost ženskih osebkov, da moški ne pomivajo meni …ampak sebi ali nam in kdor pozna naju s Tomažem ve celo to, da uspešno funkcionirava celo v zelo netipičnem poslovnem odnosu, kjer delava v istem podjetju in sem jaz šef njemu. Groza, strašno, kajne?! Živa možača in totalna copata skupaj, a? Pa vendar sva oba zelo samostojna in vsak po svoje koleričen in trmast in sposoben na svojem področju, le da ne podlegava normativom in stereotipom večinskega sveta.
Iz vsega tega bi lahko sklepali, da sem totalno otkačena, ne maram normativov, pravil, enostavnih “običajnih” stvari in da hodim po svetu z obrito glavo in mi je vseeno za ves svet okrog mene?
Pa vendar mi največ v življenju pomeni družina, dober pogovor z meni ljubo osebo in sem v mnogočem prav zastarelo konzervativna.
S Tomažem sva skupaj že od mojega 18ega leta, res da sva rabila kar nekaj časa za testiranje in preverjanje, vendar po 7-ih letih koruzništva, sva sklenila, da vse skupaj zapečativa še z uradnim postopkom, dokumentom, fešto … In sva se poročila. Še cerkveno, da bo bolj držalo.
In danes se velikokrat prav ujezim, ko poslušam komentarje v stilu “poroka je predraga, zastarela, ne rabim dokumenta …”
In če že ni to neke vrste zaveza in morda “ovira” pri hitrem in dokončnem loputanju vhodnih vrat, potem je to vsaj dogodek in lep običaj, ki se ga res večina rada spominja.

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

• mlad par s steklenico alkohola in jointom,
• starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
• ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica.
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

Medtem, ko se je našemu vremenu popolnoma zmešalo in smo po izredno topli zimi in začetnem cvetenju češenj, že pospravili bunde in ostalo zimsko nepotrebno šaro in je tokrat proti koncu marca, končno začelo snežiti, sva bila midva s Tomažem na severu naše Evrope, kjer bila zadevica še malce bolj brrrr mrzla … tam je v nedeljo zvečer snežilo le za vzorec in v ponedeljek sploh ne, vendar je med stenami hiš pihal strašansko mrzel veter in je bilo zaradi tega izredno mrzlo. Še sreča, da sem v avto vrgla še plašč, čeprav sem kar malce kolebala. Aja, nisem povedala, da sva s Tomažem bila v Hannovru na sejmu CEBIT. Sejem, kot sejem …. ogromno obiskovalcev, obupna kava, ogromno prehojenih kilometrov, draga vstopnina …. o par zanimivostih se bom še razpisala, tokrat pa bi rada pokazala fotografijo meni nadvse smešne zadeve, na katero sem naletela ob parkiranju v garažni hiši pod našim hotelom.

Ogromnokrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala kakšno prijetno osebo, načela komunikacijo, se več ur zelo prijetno pogovarjala, ko pa sem povedala, da sem zaposlena v N21, je oseba v trenutku “mrknila”. Ne duha ne sluha o njej. Ljudi na tem svetu je res veliko, zato se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem preveč, vendar se mi je podobna zadevica pred dnevi ponovno zgodila, zato sem si rekla, da je morda čas, da o tem tudi nekaj zapišem.

Lani sem dala na hiši zamenjati stara lesena okna z novimi PVC okvirji. Okna so super, prišparamo na gretju,… in vse bi bilo super, če me ne bi pred nekaj dnevi poklical lastnik firme, ki mi je ta nova okna vstavil, in me opomnil, da okna po letu dni še vedno nisem plačala.

Bila sem zelo presenečena nad njegovo izjavo, zato sem ga opomnila na to, kaj so mi takrat, ko sem kupovala okna, rekli njegovi prodajalci: “Ta okna so tako dobra in varčna, da se že po letu dni sama poplačajo.”
Halooooooooooooo !!!!!!!!!!!! Poteklo je leto dni !!!!!!!
Čeprav sem blond, še ne pomeni da sem glupa!
Na drugi strani slušalke je nastal molk, pa sem poklopila slušalko. Tip je odložil, saj se je sigurno počutil kot prava budala.

Tudi tako se da razumeti kakšno reklamo Vsaka podobnost z avtorjem tega bloga je zgolj naključna

Tekmujem v državnem … pazi: prvem državnem prvenstvu v direktnem marketingu! Super stvar, res! Prijavila sem se bolj za hec, kot ne, saj o direktnem marketingu nisem imela blage veze, nagrada za zmagovalca pa me itak ni prepričala. Zmagovalec ima namreč 6 mesecev možnost prevažanja z mazdo MX5 …to je una cabrio. Saj je super veter v laseh in majhen, luškan in okreten avto, nič ne rečem, ampak jaz vozim svoj sanjski avto Mini Cooper. Toliko časa sem si ga želela, da je moj dragi mož končno popustil in mi pustil si ga kupiti ;). Torej, če (ko) zmagam bi morala mojega minija za 6 mesecev zapostaviti, to pa ne gre!

No, če dobim mazdo MX5 na uporabo, jo bom pa dala na uporabo Tomažu, saj bo na njej itak pisalo “V tem avtu se vozi prvak….” Prvak, ne prvakinja! Ne vem kaj je Aleš Lisac, ki je organizator tega tekmovanja mislil, ko je tako sigurno in mačistično zapisal tak stavek na ta avto ?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.