Saša Gerčar

Ste že kdaj opazili, kako ljudje reagiramo verižno? Včasih poslušam Hitovo odprto linijo. Zabavna stvar …ob sobotah dopoldne …seveda na HITu. Tja kličejo ljudje in hvalijo ali kritizirajo. Na pohvale ne dam veliko, kajti verjamem, da se med pohvalami vedno najde precej zvitežev, ki si znajo na tak način narediti reklamo. Veliko, bolj verjamem kritikam.

Ne glede na pozitivno ali negativno smer razmišljanja, mi je zanimiv fenomen verižne reakcije. Spomnim se, da so nekoč kritizirali nekega zdravnika in na prvo kritiko se je nato vsul plaz podobnih razmišljanj ….. in naenkrat so vsi povprek pljuvali po istem zdravniku. Drugič je nekdo pohvalil poštarja in njegovo delo v božičnem obdobju. Posledica? Plaz pohval za poštarje.

Podobna stvar se dogaja na blogih. Ne vem, kdo bere koga, kje je izvorna ideja, ampak v zadnjem času opažam precejšen trend hvaljenja.

Vnaprej sem vedela, da bom gledala uro in pol neumnosti. Torej sem si kriva sama! Ali pa je kriva materinska ljubezen Danes je bilo v zraku veliko ljubezni, kajti isto neumnost smo si ogledali vsi trije.

Sicer pa sem si film morala ogledati, da razrešim dilemo. Že odkar sem videla plakate s fotografijo štirih bedastih motoristov, se sprašujem na katerem delu filma, umreta dva od njih, da so se odločili film poimenovati Divjaka.

Po ogledu filma pa ugotavljam, da je prevajalka najbrž še pred kratkim opravljala diplomo na temo uporabe dvojine pri prevodih iz angleščine in se do danes, te more še ni uspela rešiti. Drugega razloga ne uspem najti, saj vsi štirje motoristi z očitnim in jasnim napisom Divjaki na hrbtu svojih motorističnih jaken, tiščijo skupaj vse od začetka filma ter ostanejo živi vse do konca. Celo jakne ostanejo cele ….torej?

Vsak dan prebiram spletne dnevnike svojih spletnih sosedov… včasih komentiram, pogosto ne.
Komentiram pri tistih mojih stalnih spletnih znancih. Ne vem zakaj le tam …najbrž se tam počutim domače, sproščeno …. ali pa so morda prav ti avtorji pisani meni na kožo in imam konkretno mnenje le na prispevke, ki izhajajo iz razmišljanja istih avtorjev.

Danes sem pri Hirkani naletela na zanimivo razmišljanje o komentarjih. Pri njej še nisem pustila svojega komentarja pa vendar je današnji prispevek tak, kot bi zapisano prišlo izpod mojih prstov. In kaj naj zapišem k temu? Ti si carica!? Bravo? Smeškota? Kot vedno doslej - nič od tega …bom še vedno raje ostala le tihi in zvesti bralec.

Tudi jaz se včasih otroško veselim novih komentarjev in sem mnogokrat že zasvojena od klikanja in upanja, da se bo nekje le našla usmiljena duša, ki bo zapisala nekaj moji duši prijetnega in prijaznega in bi bom najbrž močno depresivna, ko bom prvič naletela na krut in grobo žaljiv komentar.

Danes je bil čas za akcijo. Kljub velikemu številu mrtvih v Strelcu, mi srce ni krvavelo. Ti Američani pač znajo in ko je potrebno razstreliti kupe vojakov, jih v film postaviš bolj za “kurji futr” ….pridejo v kader, bum, jih razstreliš in ni jih več. Sam zaplet pač ni izum stoletja; lepega, nabildanega, pridnega in močno patriotskega fanta potunkajo v nastavljeno past. Strašanski zaplet, malce ljubezni, veliko mrtvih, na koncu zmaga dobro in seveda ljubezen.

Kljub temu, da morda po zgoraj zapisanem, ne kaže, kot da sem v filmu uživala, vas moram razočarati - film je bil dovoj napet, da sem tudi jaz stiskala pesti in navijala za Marka. Ja, všečna akcija.

V rumenem časopisju sem prebrala, da se je poročil Cime iz prve Sanjske ženske. Bravo, končno spet eden, ki se mu poroka ne zdi nepotreben papir in zapravljanje časa in (ali) denarja! Sem se pa kar nasmehnila ob podatku, da sta in ženin in nevesta svojemu prvotnemu priimku, dodala še priimek drugega zakonskega partnerja. Po tem sistemu jaz danes ne bi bila Saša Gerčar, ampak Saša Ermenc Gerčar in Tomaž bi bil Tomaž Gerčar Ermenc. Super, sem za enakopravnost! Točka za napredno misleče moške in emancipirane ženske! Le zakaj bi morale vedno ženske spreminjati svoje priimke?

A tu nastane dilema okrog priimkov otrok. Le kako bi se potemtakem pisal najin Jaka? Jaka Ermenc Gerčar? Ali Jaka Gerčar Ermenc? Vrstni red je tudi pomemben, kajne?

Vsi hvalijo, jaz bom pljuvala. Ne vem kaj ljudje vidijo tako strašnega na predstavi 5žensk.com? Mene je pustila hladno.

Morda so bila pričakovanja prevelika, morda takšna predstava ne gre v Cankarja. Preveč ljudi in manj možnosti za komunikacijo s publiko, kot v manjšem teatru.

Mogoče je pa kriv le lep sončen dan, ki smo ga v nedeljo preživeli športno aktivno in bili ob 8h zvečer, ko se je predstava začela, že pošteno utrujeni. Najbolj verjetno pa mi predstava ni sedla zaradi slabega …ma, kaj slabega …res obupnega zvoka. Tam, kjer smo sedeli mi, vsaj 1/4 štosov nismo razumeli.

Sicer pa je predstava natrpana s seksulanimi štosi, ki se jim je nekaj obiskovalcev, prešerno in silovito smejalo. Se res ne znamo smejat ničemur drugemu, kot kako mi pride, zakaj mi pride, kako me moj zna in kako me moj ne zna??!! Z večino štosov se kratko malo nisem mogla poistovetiti, kar očitno dokazuje, da mi le nismo povprečno prdeča in smrčeča družina.

Totalna dilema. Rabim pomoč!

Dejstvo je, da gremo nekam. Dejstvo je, da smo trije: Tomaž, Jaka in jaz. Dejstvo je, da gremo z avtom …ali pa morda ne …ampak najraje. Morda pa z letalom …ampak kaj na kratko, s kakšnim nizkoproračuncem ….itak pa je to finta v levo
In dejstvo je, da si ob prvomajskih praznikih želimo toplote in ne mraza. Aja, pa še to je dejstvo, da smo časovno omejeni s 5-imi dnevi, je treba delat, pač.

Vse ostalo je stvar razprave in stvar pogajalskih veščin vsakega od udeležencev tega izleta. Takole izgleda situacija do sedaj:

Radi imamo Italijo v vseh oblikah in smereh, vendar smo jo zato tudi že precej videli. Toskana v celoti, severni del vzhodne obale, zahodne obale tudi, Rim, Gardsko jezero, Ravena, Verona, Milano, Bologna, Vicenca, Dolomiti predvsem pozimi in nekaj malega tudi poleti, Benetke itak, Lignano nedvomno, Grado in Jesolo tudi…to je že vse videno. Dalje na jug Tomaž ne želi. Je pač ziheraš in vedno razmišlja o krajah avtomobilov in komplikacijah povezanih s tem.

Ohcet bo in pika! je …(po mojem mnenju) butast prevod za film z naslovom Because I said so. Res, da film govori o napol odpuljeni in malce depresivni samohranilski mami s tremi že odraslimi hčerami, ki na vsak način želi, da se njena najmlajša poroči. Vendar pa mi nikakor in nikoli ni všeč, kadar prevajalec išče bolj smiselne naslove, kot so v originalu.

Because I said so - je lahko prevedljiv stavek in poleg tega je tak naslov bistveno bolj smiseln in stavek se skozi film nemalokrat ponavlja. Sori, ampak stavka “Ohcet bo in pika” nisem opazila niti enkrat.

Ja, spet v kinu …Jaka in moja malenkost ….in ja, Tomažu ni za romantiko, zato ga ne silimo. In kakšen je film? Ma, ne vem ….ja in ne. Sem že videla boljše. Kar se duhovitih dialogov tiče …ma, no …me je pustilo z bolj grenkim nasmeškom na ustih, je pa zgodba prijetno lahka in ….. zaljubljena, seveda.

Na blogu Londona, sem naletela na tako luštkan post, da ga moram posredovati še komu, ki na to stran mogoče še ni zašel. Otroci so vedno tako iskreni in prisrčni in tukaj razpredajo o ljubezni.

Danes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo!

Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.

“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.

Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok