Saša Gerčar

Včeraj sva s Tomažem spet sopihala na Šmarno goro. Še sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Šmarna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Šmarne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Šmarno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Šmarne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Mr. Beana sem gledala že pred nekaj dnevi …bolj natančno v petek. A zakaj še nisem nič napisala? Ker sva film gledala skupaj z Jakom in ker mu je bil film zelo všeč. Vam je jasno? Konec koncev je Jaka še vedno otrok in prav je, da so mu všeč tudi takšni filmi.

2 tedna za tem, ko sem jaz začela večere preživljati za računalnikom in pisariti poste, se je za to navdušil še Jaka. Ma, ja, bo enajstletnik pisal blog! Kljub temu, da nisem verjela v sončno prihodnost tega projekta, sem kot dobra mama, pokazala veliko mero dobre volje in postavila sva njegov blog. In sedaj piše. Vsak dan. Ma, je isti, kot njegova mamica In o čem piše? Kr neki. Najlažje je opisati kakšen film, ali kraj …knjigo. Ker filmov pač ne gleda vsak dan, tudi knjige ne bere več tako pridno, kot nekoč, potujemo tudi ne tako pogosto …torej je treba najti kakšno drugo tematiko. In zadnjič prebiram njegov post o zdravnikih. Prisežem, mi o tem nismo doma spregovorili niti besede, po WCjih pa se pri nas valja le Lady in Nova, tam pa takšnih informacij ni mogoče najti. Jaka piše o nekih 25%, pa 3 zdravnike, pa do leta 2015 itd, skratka stvar izgleda hudo resna. Kje je dobil te podatke? Nikjer, izmislil si jih je. Pisal je kar nekaj ….. predvsem pa v to vpletel Azijo, pa Irak, zdravnike in nekaj lepih številk. In na ta post je padlo celo nekaj resnih komentarjev!

To bi bilo pravo vprašanje ob začetku pisanja, vendar takrat se mi o razlogih ni prav veliko sanjalo.Takrat niti dobro nisem vedela, kaj je blog …blogg …no, saj še zdaj ne vem prav gotovo iz kje izvira ime …pa me niti ne zanima.

Pojdimo v leto 2006. O blogu sem morda takrat samo bežno slišala …kao mularija se s tem ukvarja in sploh nisi “in”, če nimaš svojega bloga. To torej sploh ni zame, prestara!

In tega leta tudi spoznam zanimivega fanta, s katerim sva danes lahko rečem dobra prijatelja. Nič, pohujšljivih misli, prosim! Fant ima svoje resno dekle, ki je zelo, zelo simpatično, poleg tega pa bi mu jaz lahko bila mama ….no, če bi zelo, zelo pohitela Ime mu je Žiga in navdušil me je s svojo energijo, pozitivnim razmišljanjem in voljo do ukvarjanja z milijon in eno stvarjo.

Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti imela priložnost videti, kam pripeljejo majhne zamere. Dva poslovna partnerja, nekoč prijatelja, danes sovražnika. Zakaj? Oni je njemu rekel to, drugi pa je to povedal še drugim, pa potem se je razmišljalo in ugotovilo, da itak vedno to, in da nikoli ono ….Poznate? Kdo je kriv, kdo ni kriv …saj sploh ni važno. Podobnih izkušenj imam tudi sama nešteto, ene malenkostne, druge večje, boleče. Zamera grize in razjeda. Pa ne tistega, ki jo je povzročil, ampak onega, ki jo čuva in hrani.
A, če jaz odmerim? Sem sicer precej potrpežljive vrste …gre tudi v uno smer trmoglavosti, ja, priznam …to gre vkup: potrpežljivost, vztajnost, trma … zato me malo stvari (ljudi) spravi iz tira. So pa trenutki, ko pridem do roba …..in takrat je huuuuuudo, res, takrat znam povedati veliko in preveč. Vem, beseda boli še bolj od udarca. In potem mi je žal. Vedno! In odmerim! Pravzaprav gre v drugem vrstnem redu: najprej odmerim in potem mi je žal za mojo reakcijo. Oprostim, se opravičim, razložim ….zamere ne nosim s seboj.

Evo vam link!

Ljudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade

To je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Še hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino: