Saša Gerčar

To bi bilo pravo vprašanje ob začetku pisanja, vendar takrat se mi o razlogih ni prav veliko sanjalo.Takrat niti dobro nisem vedela, kaj je blog …blogg …no, saj še zdaj ne vem prav gotovo iz kje izvira ime …pa me niti ne zanima.

Pojdimo v leto 2006. O blogu sem morda takrat samo bežno slišala …kao mularija se s tem ukvarja in sploh nisi “in”, če nimaš svojega bloga. To torej sploh ni zame, prestara!

In tega leta tudi spoznam zanimivega fanta, s katerim sva danes lahko rečem dobra prijatelja. Nič, pohujšljivih misli, prosim! Fant ima svoje resno dekle, ki je zelo, zelo simpatično, poleg tega pa bi mu jaz lahko bila mama ….no, če bi zelo, zelo pohitela Ime mu je Žiga in navdušil me je s svojo energijo, pozitivnim razmišljanjem in voljo do ukvarjanja z milijon in eno stvarjo.

Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti imela priložnost videti, kam pripeljejo majhne zamere. Dva poslovna partnerja, nekoč prijatelja, danes sovražnika. Zakaj? Oni je njemu rekel to, drugi pa je to povedal še drugim, pa potem se je razmišljalo in ugotovilo, da itak vedno to, in da nikoli ono ….Poznate? Kdo je kriv, kdo ni kriv …saj sploh ni važno. Podobnih izkušenj imam tudi sama nešteto, ene malenkostne, druge večje, boleče. Zamera grize in razjeda. Pa ne tistega, ki jo je povzročil, ampak onega, ki jo čuva in hrani.
A, če jaz odmerim? Sem sicer precej potrpežljive vrste …gre tudi v uno smer trmoglavosti, ja, priznam …to gre vkup: potrpežljivost, vztajnost, trma … zato me malo stvari (ljudi) spravi iz tira. So pa trenutki, ko pridem do roba …..in takrat je huuuuuudo, res, takrat znam povedati veliko in preveč. Vem, beseda boli še bolj od udarca. In potem mi je žal. Vedno! In odmerim! Pravzaprav gre v drugem vrstnem redu: najprej odmerim in potem mi je žal za mojo reakcijo. Oprostim, se opravičim, razložim ….zamere ne nosim s seboj.

Evo vam link!

Ljudje smo ena smešna bitja. S prijateljico sva se nekega zimskega dne na sedežnici krohotali do solz, ko sva si predstavljali, da obstaja neko višje bitje, ki nas opazuje in razmišlja, kaj za vraga ti majhni (predstavljali sva si, da je bitje pač večje) človečki počnejo na tej beli planoti. Stalno se vozikajo gor in dol in to brez kakšnega vidnega smisla, na nogah pa imajo neke čudne dile, v rokah pa neke palčke. In to nadbitje sedaj razmišlja (ali karkoli že delajo nadbitja) in ugotavlja smiselnost tega.
In če to nadbitje opazuje ljudi tudi na daljši rok, mu (le zakaj ga označujem z moškim?) …torej JI je najbrž še manj jasno. Vsak dan se sicer ne spuščamo po hribu dol in se potegujemo gor s čudnimi koli v rokah, pa vendar je naš vsakdanjik le malce bolj raznobarven vzorec istega tipa.
Moje smučanje po vsakdanjiku izgleda takole:
Vstanem ob 6h, prižgem računalnik ..ja, ja vem :), grem pod tuš, najprej topla, nato ledeno mrzla, si pripravim zajtrk, postavim pred računalnik in pregledam došle maile ter zraven nosim v usta mueslije s sojinim mlekom. Vsak dan isti postopek, ista hrana! Res, prisežem! Zbudim Jakata, težim Jakatu, spet težim …vmes se oblačim, namažem …šibamo. V šolo ga vozim. Vedno poslušava Hitovo budilko! In vedno sva v avtu, ko je na vrsti Aktualno. Zakaj bi poslušala karkoli drugega, ko pa so oni najboljši! Če dovolj močno težim ….Jaka bi rekel, če on meni teži dovolj močno, potem nama uspe, da prideva v Nove Jarše pol ure prej in zato se ustaviva na jutranji kavici. Jaz kratko brez, kozarec vode, on kakav …pa v šalici mora biti, ne v kakšnem kozarcu :). On v šolo, jaz proti službi. V bližini službe grem še na eno kavo (ali pa prvo). Isti lokal, isti ljudje …že leta. Mi je pač všeč, da mi brez odvečnih besed prinesejo ravno to, kar pijem. Čas za razmišljanje, pripravo na delavni dan. Včasih s pisalom v roki, včasih s kakšnimi daljšimi teksti, ki sem jih natisnila za pozornejše branje, včasih pa le z zamišljenim pogledom. Potem pa v pisarno. Maili, telefoni, sestanki …na kosilo ne hodim, kar v pisarni imam že vnarej kupljeno kakšno pločevinko tune, solato, včasih si doma popečem piščanca … Ob 12h je čas za hrano. Čas za interne sestanke imam vsak dan ob 1h. 2x si pripravim večjo dozo čaja, vrč z vodo je stalno na mizi. Domov hodim glede na obveznosti “mama-taxi” službe. Včasih ob 4h, drugič ob 8h, vendar isti dnevi, vedno z enakim koncem. Doma je treba še kaj pospraviti, pripravti večerjo, vsak drug dan na sobno kolo … tuš, spanje naj bi se začelo ob 11h zvečer …vebdar je pred tem še bloganje, ki pa me včasih drži pred računalnikom tudi do pol noči. Isti po-sto-pki, ob ena-kih ter-mi-nih, ni čudno, da se ne premaknem z iste točke!!!!
A shujšala bi rada? Očitno s temi postopki in s takšnim načinom prehranjevanja le do tukaj! Bo treba kaj spremeniti! Ampak, ko pa je najtežje spreminjati navade

To je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Še hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

Pa ne za ožent! Če že pišem blog in če ga sploh kdo bere ….to niti ne vem natančno ….potem sem sklenila, da to prednost danes izkoristim in mogoče tako tudi preverim, kdo te vrstice sploh bere.

Torej: pri nas v službi iščemo nove ljudi. Kakšne šola ipd.? Pomemben je predvsem attitude! Status študenta, pripravništvo, redna zaposlitev, neredna zopslitev od doma, iz pisarne, aviona, faksa … vse to se bomo dogovorili, le če je želja in volja.

Kje? Na Koprski 106/b v Ljubljani. Delamo od 8h pa do polnoči. Joke! Imamo redni delovni čas - 40 ur na teden. Trenutno smo ekipa 10-ih mladih ljudi ….no, dokaj mladih, če štejem Tomaža, Mirkota in sebe, ki smo najstarejši še v ekipo mladih in povsod po malem malce škripa od prevelike količine dela, zato težko rečem, da potrebujem nekoga, ki bo delal ravno to in to. Pred kratkim sem izvedela, da se mi obeta nova pordniška (1 dekle je že nekje na prvi tretjini svojega porodniškega dopusta) in to obdobje bo treba prebroditi. Najraje bi koga, ki ga ni strah dela, novih izzivov in si želi predvsem pridobiti veliko znanja. Tega je pri nas vedno na kupe

Še sreča, da ne kadim, ker po vsej verjetnosti bi naš Jaka že počasi izbiral med nekaj najbolj fancy znamkami cigaret in razmišljal, da mogoče pa le zgledaš glavni frajer, če med pogovorom ob kavi ali soku s prijateljem predse takoj po pozdravu, razstaviš kup igračk …. najprej ključ od avta, mobitel, do nenazadnje škatlice cigaret in krasnega vžigalnika, ki si ga dobil za svoj zadnji rojstni dan. Ja, Jaka je sedaj definitivno v obdobju, ko se mu (še) zdi strašansko kul, da naju s Tomažem oponaša na vse možne načine. Celo kavo je moral poskusiti …… pa ne govorim o okusu kave, ampak o občutku, ko v lokalu predte postavijo šalico dišeče (meni) temne tekočine. Najbrž si je mislil, da nekaj pa že mora biti na tem, če pa se ves svet odraslih nenehno vrti okrog te kavice: “Se dobimo pred kinom, na kavi?”, “Tol’k rab’m šal’co kave!” …. še za čvek se dogovarjamo takole “A greva na eno kavico?”
Še sreča, da je kmalu ugotovil, da ne doživiš nič evforičnega in katarzičnega ob tem in da je okus bolj ali manj grenak in prav nič podoben jagodnemu soku.

Tokrat kino brez Jakata. Vsa sreča, ker As v rokavu ni ravno tisto, kar bi pričakovala od filma, kjer pri oznaki zvrsti piše komična kriminalka. Očitno ne razumem takšnega humorja, saj se mi usta niti enkrat niso zavihala v nasmeh. Ustvarjalci so skupaj strpali nekaj zvenečih imen in najbrž želeli pripraviti malce drugačen in kvaliteten triler z zanimivim razpletom, vendar jim to ni niti približno uspelo.
Meni je vse skupaj je izgledalo kot Teksaški pokol z motorko . Sicer tega filma nisem nikoli videla, vendar močno dvomim, da je bilo lahko tam prelite več krvi ter prikazanega kaj več brutalnega ubijanja, kot v Asu v rokavu.

Zgodba govori o depresivnem in egocentričnem mafijozotu (Al Pacino), ki ga hoče “pospraviti” …ma ne vem 5 ali celo 7 različnih kriminalcev, debilov in odbitih morilcev ….in to počnejo vsi skupaj, v skorajda isti minuti, na istem mestu …skoraj istem mestu - v istem hotelu.