Saša Gerčar

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Dragi Jaka,

To pismo ti pišem, da bi vedel, da ti pišem. Če dobiš to pismo pomeni, da je dobro prispelo. Če ga ne dobiš, mi javi, da ti ga ponovno pošljem.
Počasi pišem, ker vem, da počasi bereš.

…

Zadnjič je tvoj oče v časopisu prebral, da se, statistično gledano, največ prometnih nesreč zgodi 1 km od doma. Zato smo se preselili nekaj ulic naprej.

…

Vreme je tukaj kar dobro. Prejšnji teden je samo dvakrat deževalo. Prvič je padalo 3, naslednjič pa 4 dni.

…

V zvezi z jakno, ki si jo tako želiš, je stric Peter povedal, da naj odrežemo vse gumbe, preden ti jo pošljemo, saj so gumbi zelo težki in bi bila draga poštnina. Gumbe sem odrezala in če jih boš potreboval, jih lahko najdeš v žepu, kamor sem jih spravila.

…

Več o Jaki si lahko vsak prebere kar na kakšnem od njegovih blogov : Reči blogu blog,  Prince129 ali Jaka o športu.

Jaz pa; Kot osemnajstletnica sem si predstavljala svojo idealno prihodnost, kot srečen zakon s prelepim in nadvse pozornim moškim, ki zasluži bajne vsote denarja, imamo večjo hišo na obrobju Ljubljane, ob njej bazen (čeprav ne takrat, ne danes ne maram plavanja), pred hišo lep in velik avto, ter štiri otroke. Štiri, ja. Ker sem edinka in sem si rekla, da svojim otrokom ne bom povzročila te osamljenosti. In tega zarečenega kruha sem se preobjedla , kajti imam le enega sina. Še vedno upamo na še kakšnega bratca ali sestrico, vendar se mi pri mojih skoraj 42ih tisti štirje, brez ciganke in še česa, skorajda ne morejo uresničiti.

Končno me je poleg vse sreče, ki sem jo itak deležna v življenju doletela še tista izžrebana sreča. Namreč prijavila sem se na Univerzo za življenje in tam kot ena izmed tistih prvih uporabnikov, ki smo se prijavili do nekega roka, bila izžrebana in prejela nagrado. Nagrada je šola Retorike, kar me je več kot razveselilo.
In sedaj sem ponovno v šoli. Čeprav sem od osmih srečanj sedaj imela šele 2, moram komentirati, da je stvar izredno zanimiva. V šolo hodim ob ponedeljkih od 17:00 do 21:00 …uf, naporno se sliši kajne? Pa ni niti najmanj. Te štiri ure minejo, kot bi mignil. Prejšnjič Zdravko Zupančič, ki me je s svojo celotno pojavo popolnoma impresioniral, tokrat pa Barbara Žefran, ki nas je v popolni pripravljenosti učila sproščanja in govornih vaj s popolnoma drugačnim pristopom, kot Zdravko.
Najbolj pa uživam v celotni ekipi učencev.  Naša šola ima tako kot vsaka druga šola, odmor. Ta je najlepši del šolanja :).  Pravzaprav se med odmorom razvijejo najboljše debate in danes sem z zanimanjem debatirala s “sošolcem” Igorjem, ki zagovarja tezo, da je službo dobro menjati vsake 2 do 3 leta. Igor je mlad (pod 30 let) in nadebuden (skoraj) ekonomist in do sedaj je na tak ali drugačen način delal že v petih podjetjih. Pravi, da ga novi izzivi vedno najdejo in da se mu službe kar ponujajo. In on jih zamenja.
Jaz sem drugačnega mnenja, saj sem v svojih več kot 17 letih službovanja zamenjala 3 službe in še to prvo res bolj zato, ker je bila bolj poskus kaj pomeni delati, kot moja konkretna sanjska služba, drugo pa zato ker sem vzpenjanje po lestvici v majhnem podjetju prekinila s precej dolgo odsotnostjo (bolniška + porodniška) in sem ugotovila, da je trenutek menjave, če sploh kdaj, napočil ravno takrat.
Priznam pa, da sem tudi v podjetju Network 21, kjer sem zaposlena sedaj, že imela nekaj prebliskov in želja po menjavi. Pridejo težki trenutki, pridejo dvomi, pa tudi želja po novih izzivih, novem znanju ….skratka razmišljala sem o menjavi. Celo več, nekega dne, sem na letalu na poti iz Anglije, kjer smo imeli srečanje vseh evropskih managerjev naših pisarn, ko sem bila polna energije in navdušenja in to očitno tudi izžarevala, srečala podjetnika, s katerim sem poslovno sodelovala v prejšnjem podjetju. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic in ponudbo, da se kot manager zaposlim v njegovem novem podjetju, ki bi ga odprl z mojo pomočjo. Ponudba je bila dovolj mamljiva, da sem jo sklenila preizkusiti. Po nekaj tedenskih dogovarjanjih sem odšla ponovno v Anglijo, kjer je takrat delal moj nadrejeni in mu osebno sporočila, da odhajam.
To je bilo kakšnih 6 let nazaj. In jaz sem še vedno v Networku 21?

Pri nas v službi že od nekdaj velja, da ne cepidlačimo za zamujanja. Bistvo je, da ljudje dobro in odgovorno naredijo delo ….tako si vsaj vsakič dopovedujem, ko me grabi tazoprna, ker ob 8h, ko se začenja delo spet vsaj polovico ljudi zamuja. Nekateri zamudijo le kakšnih 5 minut, drugi pa tudi po pol ure ali več. Ah, kaj bi težila zaradi principa, se prepričujem, ampak nekje v podzavesti pa me žuli črv težačenja.

V bistvu sovražim zamujanje. Z zamujanjem pokažeš (ne)spoštovanje do tistih, ki čakajo. Razumem, da se zgodi kdaj pa kdaj in tudi nikoli me ne jezi, če je govora o prijateljskem klepetu ob kavi, pa nekdo zamudi za 5 ali 10 minut, tudi takrat, ko nekdo zamuja in uporabi sodobne tehnološke možnosti ter zamudo javi …vnaprej, ne nazaj, se mi zdi dovolj dobro, ko pa ljudje zamujajo brez komentarja vnaprej in ko se to pri določenih pojavlja non-stop in to tako pri sestankih, kot tudi pri zaključevanjih nalog, potem  se mi ježi koža.

Včeraj je bil lep sonček, kot nalašč za izlet na morje. Tomaž, Jaka, njegov najboljši prijatelj Lenart in jaz smo preizkusili naš novi avto in se odpeljali v sicer vetrovni, vendar pa sončni Portorož. Nastavljanje prvim močnejšim sončnim žarkom, sprehod, pogovori, tako je izgledalo naše sobotno popoldne. Čisto na koncu našega izleta smo na Jakatovo močno prigovarjanje odšli še na zadnjo kavico v Granhotel Bernardin. Jaka obožuje razgled, ki se razkrije na njihovi terasi. Sicer smo bili tam že večkrat in prav dobro vem, da so njihove cene odpuljene, ampak tokrat pa to vseeno moram komentirati. Ponavadi sem se v njihovo kavarnico ali kar koli že je lokal ob recepciji, umaknila v tišino in hlad ter tam popila kavico ne glede na njeno ceno. Mir in tišina pač staneta. Včeraj pa tega pač nismo iskali, saj Portorož res ni bil tako natrpan, kot ob vročih avgustovskih dneh. Včeraj sem očitno imela svoje kritično oko na preži in medtem, ko smo čakali, da nam postrežejo dva sveže stisnjena sokova, sem opazovala okolico. Terasa, ki se mi je še pred pol leta zdela prefinjena in lepa, je bila tokrat v mojih očeh kičasta …malce rumenega, modrega in belega mozaika, potem nekakšen rdeč marmor za ozadje kot nekakšnemu vodometu oz. umetnik bi temu poetsko rekel “Poplavljena stena”, stoli v popolni belini, na njih nekakšne rdeče blazine. Mize ..nekatere bele, že malce ofucane …naša je imela luknjo na sredini, druge iz nekakšnega marmorja, spodaj neko čudno široko zeleno nogo. Na stropu tisti ventilatorji za hlajenje zraka v zlati ?? barvi, nekje ob strani pa neke baročno okrašene lučke ….Le zakaj mi je bilo to nekoč všeč?

Poznala sem obe svoji babici in oba svoja dedka, vendar mi je od vseh bila najbolj draga babi iz Ljubljane. Tončka. Umrla je že precej let nazaj …kaj vem kdaj natančno, ker datumi niso moja močnejša stran. Vem, da je bil avgust in to enkrat med leti 1987 in 1989. Umrla je dan pred svojim rojstnim dnem in skoraj dočakala svojih 82 ali 83 let. Vse do zadnjega je bila zelo bistrega duha in vedno pripravljena na pogovor. Skorajda lahko rečem, da je bila moja babi edina, ki me je res znala POSLUŠATI. Nobena tema ni bila nikoli pretrapasta, nikoli ni bilo premalo časa za poslušanje, nikoli ni sodila o zadevah in imela me je neizmerno rada. Vzel jo je rak.

Še danes se s Tomažem spomniva nanjo in jo kdaj pa kdaj omeniva, češ kako bi bilo njej všeč to in to. Tudi Tomaž jo je poznal ..ravno dovolj časa je bila še z nami, da je spoznala tudi njega in bila vesela ob mojem veselju in zaljubljenosti.

Moj mož in hkrati moj najboljši prijatelj. Sicer sva hodila na isto gimnazijo, vendar ker je bil on eno leto starejši, se tam ravno nisva družila, niti poznala bolj, kot le na videz. Več besed sva izmenjala na ekonomskem faksu, kjer sva kot bruca obiskovala vaje v isti skupini. Še isto leto sva postala par. Bila je ljubezen na 100-ti pogled. Danes vem, da sva oba osebi, ki stojita trdno na tleh in ne podlegava trenutnim čustvenim zanosom. Bila sva najprej prijatelja in hitro zatem spoznala, da sva sicer karakterno precej drugačna (jaz sangvinična, on melanholičen), vendar naju druži 1674 podobnih razmišljanj. Spomnim se dogodka, ko sva bila s Tomažem par šele kakšen mesec, s prijateljicami sem odšla v disco (ja, to je bilo takrat in) in za šankom mi je utrujal nek tip. Jaz noro zaljubljena, on pa utruja! Pa mu zabrusim, da me ne zanima, saj imam resnega tipa in ko me on vpraša koliko časa že in mu jaz resno odvrnem, da že 1 mesec, se on ni mogel prenehati smejati.

Pri nas smo zamenjali avto in iz Audija prešli na Nissan. Vsi veseli skačemo in ugotavljamo koliko stvari je boljših ali bolje urejenih, kot pri našem prejšnjem avtu, ampak zanimivo je, da četudi imamo 56 izboljšav, nam bo tista ena samcata, ki je od prejšnje inačice nazadovala, močno grenila občutek popolnega zadovoljstva. Mene npr. izredno moti piskanje, kadar nisem pripeta. Ne v mojem Mini Cooperju, niti v prejšnjem Audiju nas na pripenjanje ni nikoli opozarjal zvočni singnal. Sicer sem pred leti trmasto vztrajala pri nepripenjanju, ker me je zakon o tem strašansko motil. Iz principa, ker se mi je zdelo, da je to le en lep način, ki so ga vlade iznašle za polnjenje svojega proračuna in da je to absolutno poseganje v mojo osebno svobodo. S tem, ko se nisem pripenjala, nisem ogrožala nikogar razen sebe, zato sem trmasto vozila naokrog brez da bi se kdajkoli pripela. Ko pa se je državni proračun na moj račun konstantno debelil (v enem obdobju so me policisti kaznovali 3 dni zaporedoma na popolnoma istem ovinku), moj pa tanjšal, sem sprejela odločitev, da pljuvati proti vetru nima nobenega smisla in od takrat se redno pripenjam. Brez travm sem prešla v ta trend. Vendar pa jaz, ki ne maram izgubljati časa, vedno uletim v avto, ga zaženem, že vozim kakšne 10 metrov in medtem z eno roko zapenjam varnostni pas. In enako počnem pri zaključevanju vožnje …že 20 m pred parkiranjem si pas odpnem, da ja ne bi izgubila kakšno minuto svojega dragocenega časa. In zadeva štima.