Saša Gerčar

Stalno si izmišljujem nove pristope k hujšanju.

Enkrat sem si na vrata hladilnika prilepila svojo sliko v najbolj grozni izvedbi. Nekaj časa me je držalo stran od njega.

Drugič sem si na hladilnik (spet tja, kot da bi bile vse sladkobe sveta skrite ravno tam, pa čokolade in piškotov ponavadi ne shranjujemo tam) nalepila 21 listkov in vsak dan, ko sem se uspela upreti skušnjavi, sem enega odtrgala …in tako vseh 21, kajti po 21-ih dneh bi naj stvar postala navada …pajade!

Tretjič sem si vsak mesec za dosego planiranega cilja zapisala tudi nagrado. Npr. nakup CD-ja, ali novega spodnjega perila itd. Ah, ko pa itak preživim brez nagrad in sem si nove gate morala kupiti že če sem se redila

ZADNJI ŠKOTSKI KRALJ - The Last King of Scotland

priporočam

Čisto nasprotje mojemu zadnjemu filmu, ki sem ga gledala - Velik film

To je dober film, kjer se prepleta ravno prav vsega, da je všečen in gledljiv. Stvar je vredna ogleda že zato, da se izve nekaj o zgodovini Afrike in dogajanjih pod vladavino predsednika Amina. Pristop k zgodbi je zanimiv, saj izhaja iz pogleda mladega evropejca. Zgodba pa je ravno prav močno prepletena s seksom, nasiljem in določenimi človeškimi odnosi. Priznam, tik pred koncem sem mižala, ker prav krutih prizorov ne prenesem, vendar je film kljub temu vreden vse pozornosti. Forest Whitaker ni zaman dobil oskarja.

Blondinka drži dojenčka nad velikim loncem vrele vode in za vsak slučaj še enkrat bere navodilo v knjigi o dojenčkih: “Če otrok noče piti kravjega mleka, ga prekuhamo.”

Se tudi vam dogaja, da želite povedati nekaj povsem drugega, kot je na koncu razumljeno. V službi velikokrat komuniciram preko maila . Zadnja podobna stvar, ki se mi je zgodila je ta, da sem naše stranke informirala o dogodku, ki se bo realiziral šele čez 3 mesece. Tam bi vsem tistim, ki nekaj naredijo do določenega datuma ponudili določen bonus - nagrado …nekaj. Pomembno je bilo stvar objaviti že danes, vendar jaz zaenkrat nisem razpolagal s podatkom kaj konkretno naj bi bila nagrada. Zamislila sem si, da bi do takrat naredili nek artikel - CD (za katerega niti slučajno še nisem vedela ne avtorja, ne naslova), ki bi ga ti ljudje lahko dobili z močnim popustom. In sem napisala, da bo na voljo en CD po takšnem popustu. V angleščini bi to zapisala z “the” in ne za “a”, s čimer bi točno določila, da mislim en konkreten CD, vendar še ne vem naslova. Večina ljudi je to razumela, da bomo takrat pravzaprav prodajali razne CD-je (kar je običaj) in vsak od njih bo lahko izbral kateregakoli od teh in ga dobil s takšnim popustom. Sreča, da nismo v poslu s kravjim mlekom

Močno odsvetujem
Predvajanje takšnih filmov bi morali z zakonom prepovedati! Sobota ob 8h - Jaka naju s Tomažem prepriča, da je ta film vreden ogleda. Itak ne maram parodij, vendar ker res ob tisti uri ni bilo pametnejšega, sva rekla, naj bo … Pol ure gledanja bedarij na kvadrat ….ajde, jasno mi je, da za parodijo moraš poznati filme…jaz sem jih po mojem v veliki večini, pa vendar to še ni razlog, da se režiš bedastim fintam. Po pol ure sem zaspala. Prisežem!

Na kavico v OLIVO

Oliva se nahaja na robu Štepanjskega naselja. Pravzaprav me na to lokacijo ne veže prav nič, tja je začel zahajati Tomaž na poti v službo. Tomaž vstaja zelo zgodaj in se zna že ob 6h odraviti od doma. Pa ne zaradi službe, ta se mu začne šele ob 8h. Tomaž rad jutro začne s prebiranjem dnevnega časopisja, ki ga kupi na bencinski postaji in potem se mu ob tem prileže šalica esspresa. Midva doma kave ne pripravljava, skoraj nikoli. Že nekoč sva sklenila, da je pitje kave “dogodek”, zato sva to vedno izkoristila za klepet in pogovor, ki pa ponavadi doma ne steče tako, kot v lokalu. Doma se ponavadi vsak ukvarja s 1000 in eno stvarjo in se malokdaj ukvarjamo drug z drugim. Torej Tomaž, časopisi in kava so bili kombinacija, ki je obstajala najprej. Potrebno je bilo najti le lokal, ki je ob poti, ki nudi možnost sedenja in ki je odprt že tako zgodaj. No, in Tomaž je našel Olivo. Če sem iskrena je lokal prava luknja …no, ni ravno zanemarjen, vendar del namenjen kofetkanju je majhen in opremljen v stilu socialbaroka …tako jaz namreč pravim stilu, ki je bil precej razširjen med tistimi prvimi lokali, ki so nastajali večinoma z denarjem fuzbalerjev in podobnih nastopačev v dobi socializma …lokali polni medeninastih okraskov in izrezljanega lakiranega lesa. No, tak je ta lokal! Nekoč najbrž super, danes popolen zgrešek. Povrh vsega je v zimskih dneh tako zakajen, da komaj vidiš soseda …hvala vam za protikadilski zakon! …In kaj naju vleče tja?

ŠMARNA GORA za rekreacijo in kislo mleko

Ravno prav visoka, ravno prav strma, ravno prav dolgo pot ima, ravno prav težka. Skratka veliko je razlogov, ki Tomaža in mene spravijo skorajda vsako soboto in nedeljo iz postelje že ob 7h zjutraj. Pa v trenirko, na eno jutranjo kavico ob branju dnevnega časopisja v kafič Oliva (kaj več o njem kasneje), nato pa z avtom do Tacna in potem po najbolj običajni poti na Šmarno. Po uni poti, ki se imenuje kao preko Spodne kuhne ali nekaj takšnega ….pojma nimam zakaj in kako je prišlo do tega imena in tudi ne vem, kje ob poti pridemo do kakšne kuhinje, ampak bodo poznavalci že vedeli. Do vrha Šmarne sem znala priti že kar hitro, s Tomažem sem nekoč zdržala tempo vse do vrha in moj rekord je 23minut. Sedaj se očitno že staram in doseganje rekordov ni več moj motiv, zato Tomaža nekje po polovici poti “spustim”, da odvihra naprej, jaz pa v svojem ritmu do vrha. Ob boljših dnevih dosežem 25 minut, ob slabših pa tudi 26 in 30 …ne, jaz ne štopam, štopa Tomaž in mi vedno na vrhu pove moj rezultat.

Jaka je enajstletni fant in najbrž je jasno kaj takšni pobje odgovarjajo na vprašanje:”Kako je bilo danes v šoli?”

Pri nas je variacij na temo več od “ok” do “nč posebnga” do “ma, dej mi mir!” …v druge skrajnosti ne bi šla podrobneje. Priznam, sem nepopravljivi optimist in ne odneham. Vedno znova upam, da bo asortima odgovorov od treh besed počasi le prišel na 5 ali celo 10 besed ali bognedaj stavkov. Pa je bil včeraj moj trud poplačan. Vsaj pol ure je razlagal, kaj se je dogajalo. Kriminalka, vam rečem. Včeraj so na urniku imeli predmet telovadbe …športna vzgoja se temu sedaj profesionalno reče. Skakali so eden čez drugega ..kot predpriprave za skok čez kozo. Baje je en fant v njihovem razredu precej hiperaktiven. Nekateri pravijo, da je nagajiv, drugi da je živahen, tretji kritizirajo, da je razvajen, četrti že da je pretepač in podobno. Ne vem, ne bi sodila o tem, saj nisem strokovnjak.

Pred kakšnim letom dni se mi je v nekem ljubljanskem lokalu zgodilo nekaj lepega. Takšnega za pihanje na dušo. Sedim v sicer malce temnejšem kotičku in čakam kolegico. Pristopi natakar in vpraša:”prinesem študentski meni?” Prisežem! Imela sem jih že 40 na grbi, tako da bi bila precej dolga tale moja doba študija, če bi še vedno naročala študentske menije. Seveda fant ni opazil mojih gubic, celulita in še česa, kar neizogibno potrjuje, da se ne morem več prehranjevati po študentskih variantah. Ampak o tem bom najbrž še dolgo govorila, saj mi je prav lepo sedlo na dušo. No, torej nisem še za v staro šaro, mladostna, fit, polna energije …še izražam se lahko ful tko kt se zagre, ane? In to je fajn, sploh če greš lahko v korak s svojim sinom, a ne? Meni paše, pa paše tudi Jakatu? Včasih že, drugič pa mu obupno preseda.

Za svoj ljubi kruhek hodim v službo. Ja, tako kot večina ostalih smrtnikov. Pa vendar mislim, da večina ljudi v delu ne uživa ravno tako, kot jaz. Res, v službi uživam! Pravzaprav odkar pomnim sem rada hodila v službo. Pri svojih 41-ih sem zamenjala za moje pojme ravno pravo število služb. Najprej 2 leti v neki babji pisarnici neke velike izvozne firme. 500 zaposlenih, vsi več ali manj pisarniški molji. V naši pisarni nas je bilo 6 žensk. Referentk. Pravzaprav se mi danes zdi, da je bilo delo duhomorno in ubijajoče. Vendar takrat sem bila prepričana, da je to najboljša stvar na svetu. Pa so prišli težki časi in sama sem ugotovila, da so moje ambicije večje od možnosti, ki se mi nudijo tam. In odšla.

To je moj prvi tekst na blogu. Najbrž bo jutri nastal drugi prvi in pojutrišnjem že tretji prvi, kajti prvi je pomemben, zato ni vseeno kakšen je. In zaenkrat sem glede tega popoln začetnik in stvari šele preizkušam …zdaj izgleda perfektno, čez uro ali dve pa bi tekst, če bi bil na papirju raztrgala, vrgla v kamin in zažgala. Tukaj imam možnost, da tekst popravljam v nedogled ….vse dokler moj prvi ne postane idealen.

Upam, da bom kdaj prestopila na naslednjega.