Ne maram črede, ne maram pravil in če me ostale ovce le spustijo, jim bom ušla drugam.

Na to sem se spomnila povsem naključno, danes, ko mi je na cesti iz nasproti vozečega Audija intenzivno mahal stric, ki ga sigurno še nikoli nisem videla. Ne, ne, pred mano ni bila čreda ovac, tudi ovce nisem imela poleg sebe na sosednjem sedežu in tudi stric, ki mi je mahal, ni asociral na nobeno živalsko vrsto.

Na ovce in izstopanje iz množice enakih sem pomislila ob razmišljanju, da tip ni mahal meni, ampak lastnici precej redko videnega avta. Sicer padam na prvine, kot je moč, hitrost, velikost, design, vendar pri izbiri avta ima največjo prednost unikatnost. Jasno, da si avta, ki bi bil narejen le zame, ne morem privoščiti ((še )), a mi zato kljub temu ni potrebno kupovati ravno srebrnega Clia.

Pred dvema letoma sem zagledala bež Mini Cooper s črno streho in se v trenutku odločila, da je to avto zame. Ni ravno tako velik, kot bi si želela, tudi potegne ne tako močno, kot bi mi leglo na dušo, morda tudi bež ni bila takrat ravno moja sanjska barva, a ker se mi je zdelo, da takšnega avta res ne vidiš pogosto, je bila kupčija hitro narejena.

Danes se še nekaj podobnih avtov potika po slovenskih cestah. Enega takšnega ima celo moja prijateljica in najbrž mi je mahal kakšen njen prijatelj, misleč, da za volanom takšnega avta res ne more sedeti nihče drug, kot ona.

Tudi naš družinski avto ni ravno Citroen Picaso. Resda je srebrne barve … grrrr … vendar smo Mojega priceperformancefreaka, le prepričali, da nekako tudi Nissan Pathfinder lahko pade v to klaso.

In tako se zadnjič z Jako voziva po naših vaških ovinkih, ko mi nasproti pripelje srebrn Nissan Pathfinder. Seveda žmirknem z lučmi, dvignem roko v pozdrav in šoferju v nasproti vozečem vozilu podarim širok nasmeh. Opa, tam sploh ni bil Moj! Naš mali me gleda začuden, jaz pa rečem, sem pač nekomu drugemu pomahala v pozdrav. Saj prijaznost nikomur ne škodi, kajne?

Včeraj se peljemo po dolenjski avtocesti proti Ljubljani, tik pred tunelom prehitimo dostavni Fiat, v katerem se vozi naša včerajšnja družba, moj vključi vse štiri usmernike, dvigne roko in nato pritisne na gas. In glej ga zlomka na naš pozdrav z dolgimi lučmi je odzdravil prekrasen črn kabrio, ki je vozil po prehitevalnem pasu vzporedno s Fiatom. Še več, tip nas prehiti in pred nami dvigne roko v pozdrav. Aaaa???

Najbrž je bil pozdrav namenjen onemu iz srebrnega Pathfinderja, ki sem ga zadnjič pozdravljala jaz in morda je stric, ki je danes pozdravil mene v kakšnem odnosu z mojo prijateljico, ki pa morda pozna fletnega tipa iz kabria? Jah, saj je vseeno kdo pozna koga, je pa vseeno lepo, če ti kdo sredi ceste namesto srednjega prsta požmirka v pozdrav ali pomaha v slovo. Četudi pomotoma.

Kup pohval me je malce zabremzal zaustavil, kajti ravno prav zagrete publike res nisem želela razočarati s skopim nadaljevanjem in suhoparnim nizanjem barvne lestvice s kratkim naštevanjem nekaj tipičnih človeških lastnosti. In po enem celem tednu cincanja in mencanja sem izstisnila tole.

V mislih sem imela že 3. (barve) 4. del (brandi) in 5.del (kako jaz ustrezam vsem tem stereotipom), a pod pritiski pričakovanj in vedno novimi in svežimi dogodki, ki me vedno znova spodbujajo k novemu razpredanju, sem na vse skupaj pozabila.

Danes pa nekje naletim na ta test , ga seveda stestiram na sebi in seveda v težki dilemi pri vprašanju ali ljubim dež enkrat odgovorim z DA in postanem

I’m a Chevrolet Corvette!

You’re a classic – powerful, athletic, and competitive. You’re all about winning the race and getting the job done. While you have a practical everyday side, you get wild when anyone pushes your pedal. You hate to lose, but you hardly ever do.

drugič z NE in postanem

I’m a Ferrari 360 Modena!

You’ve got it all. Power, passion, precision, and style. You’re sensuous, exotic, and temperamental. Sure, you’re expensive and high-maintenance, but you’re worth it.

“Take the Which Sports Car Are You? quiz.

Mislim, da je čas, da vam razložim, da nisem ne Corvette in ne Ferrari, predvsem pa nisem RDEČ avto! Zato se bom v naslednjih dneh morala resno lotiti smrtno resne analize o lastnikih jeklenih konjičkov.

Končno mi je kapnilo! Valjda 3 črke v imenu! Kaj drugega mi res ne pade na pamet, pa vam?

Bravo George! Tole je bil zagotovo zate deal stoletja, upam da si dobil Cliota na uporabo vsaj za naslednji dve leti, za manj se že ne spodobi, da te vlačijo po vsaki vaški cesti v Sloveniji!

Saša ima tudi 3 enake črke in to s Saabom! Upam, da bo Saab čim hitreje opazil to podobnost in trend v marketingu. Če pa mi dodelijo tegale in to po možnosti še v beli barvi (ja, no po novem sem prešla iz črne na belo) pa prisežem, da bi bila manj zahtevna, kot Clooney.  Podpišem tudi, če mi avto posodijo le za eno leto.

Imam pa še drugo možnost. Ker prisegam na Minija; za dobro ponudbo se grem tudi preimenovat v Minko.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu – tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Srednje velik (Golf, Mercedes A, Megan, C3, C4, Škoda Fabia, Seat Ibiza …) avto vozijo tisti moški, ki bi nekoč radi imeli velikega. Avto, seveda. Vozijo jih resno vezani moški blizu tridesetih, ki se počasi vdajajo v usodo, da je pred njimi še nekaj zadnjih let brezskrbne vožnje z njihovim črnim, znižanim, močno ozvočenim Golfom, čaka pa jih prihodnost s srebrnim Hyundai i30 karavanom in kupom plišastih igrač na zadnjem sedežu.

Velik avto;
karavan; jasno, da ga vozijo tisti taoženjeni. Ko žena res ne uspe v svojega Twinga zbasati vse krame, ata le milostno preloži vso kramo v svojega, zraven pa doda še rolerje, kolo, rolko, skiro, košarkarsko žogo, rokometno in nogometno žogo, badminton, na vrh avta pa v trugo naloži še vse ostalo, kar nujno potrebuje tričlanska družina za enodnevni izlet na Bled …. na kremšnite.
enoprostorec; vozi ga tisti pameten mož, ki je končno dojel, da je karavan absolutno premajhen avto za dodatnega novo pričakovanega – četrtega člana družine. Barbi bi morda še stlačili v trugo, a njena hiša zagotovo ne gre več nikamor.
težka snobi limuzina; ta je za taločene. Jah, ker so že prešli fazo karavana in želje po velikem in končno dojeli, da jim zrasel ne bo nikoli več in so prepričani, da se pleša veliko manj vidi ob veeeeeliki črni limuzini ala Audi S8 ali BMW serije 7.
terenska vozila; me še niste opazili?! No, ja saj me tudi moja ne, si mislijo tisti moški, ki doma nekako bolj poredko pridejo do besede.

Dizel proti bencinu;

Dizel; Punce, če ste pred vstopom v avto slučajno spregledale napis KR na registrski tablici in sedaj že sedite v notranjosti, poslušate malce bolj glasen zvok motorja ter ugotavljate, če je nebeško lep tip, ki vas je pobral na avtoštopu, vreden vašega truda, vam svetujem, da temeljito premislite ali ciljate na kratek ali dolgi rok. Kajti tistim z dolgoročnimi načrti lahko zagotovim ((ja, ja, na osnovi lastnih izkušenj)) da boste imele težavo pri vsakem nakupu novih čevljev …. v isti sezoni ….. ja, celo pri vsaki drugi sezoni znate imeti težave. A če ste tudi same pristašice dizla in še samske, potem znak po horoskopu niti ni tako pomemben, kot geografsko poreklo. Škotje in Gorenjci so odlična kombinacija.

Bencin; jah, kaj naj rečem … moj je v študentskih časih vozil bencinarja

Sicer pa kaj več o barvah pa naslednjič.

Prvi del pa tukaj.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo – Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval ((najbrž preskoči eno generacijo)) Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 1960 ((5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini)). Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

Meni je bila Mazda zelo ljuba, a naš oče je že takrat sanjal o Opel-u. Kaj vem kakšne pogovore sta imela z mojo babi in kaj se je dogajalo v glavi mojega očeta, a nekega lepega dne pred več kot 30 leti, je naš oče domov pripeljal svetlo modro ladjo. Ja, ja, ladjo … prav tako dolga se mi je zdela. Grdo, veliko in svetlo modro novo Vauxhall Vivo smo dobili namesto Opel Kadetta, ki ga je moj oče vsak dan ogledoval v izložbi avtomobilske prodajalne.

Baje je takrat nek “strokovnjak” mojega očeta prepričal, da je Vauxhall Viva, enako dobra, kot Opel Kadett, morda celo za odtenek boljša in cenejša. Angleški Opel, je tej svetlo modri spaki govoril moj oče. Ah, itak je bil to kiks desetletja in moj oče je še naslednjih 10 let sanjal o “pravem” Opel-u.

Pa mu je končno uspelo, po dolgoletnem mučenju je modro spako zamenjal za novo živo rumeno Opel Ascono. Ja, valjda, naša babi je bila še živa.

Morda mi je bila ta kakšen mesec ali dva všeč, ko pa sem videla kar nekaj živo oranžnih Opel Ascon, ki so jih furali avstrijski vodoinštalaterji in si med drugim preko cele zadnje šipe nalimali nalepko Ascona, me je entuzijazem povsem minil. In zmrdovala sem se tudi pred 14 leti, ko je moj oče rumenca zamenjal za kovinsko …pazi, kovinsko ((takrat je bilo to uberstajliš)) bordo Opel Vectro. Babi takrat ni več prispevala, je pa od dediščine sigurno nekaj padlo tudi na ta konto.

Moj oče jih ima že 70+ in po 14-ih letih se je odločil, da je skrajni čas, da avto zopet zamenja. Za kaj? Ja, Opel-a valjda!

Po nakupih smo odšli tokrat vsi: dedi (( tako sedaj kličemo mojega očeta)), babi (( moja mama)), ki je prevzela vlogo financerja, Tomaž, Jaka in jaz. Očetu smo poskušali uturiti Peugeot-a, Seat-a, Renault-a, Citroen-a, a na koncu smo popustili in težili le še s tem, naj izbere ČRNO Opel Corso.

Ah, OK …. kupili smo srebrno Opel Corso. Mah, saj je cute, a morate me razumeti, ko ob omembi besede Opel, vedno malce pobledim.

Moj oče se je do prodajalne pripeljal s svojim ponosom – kovinsko bordo Opel Vectro, letnik cxccft (( skratka pred Kristusovim rojstvom)) in prodajalca povprašal, če jo vzame staro za novo. Mi vsi ostali, razen dedija, smo ostali kar v prodajalni in takoj po vrnitvi v salon popolnoma razumeli nasmešek prodajalca ((a nam vi kaj plačate, da jo odpeljemo? )).

Dedi je vplačal polog, dobil še nek fotoaparat za darilo potem pa se lotil prodaje svoje strašansko dobre makine. ja, ja, odgnal je nekaj nesramnežev, ki niso znali ceniti prave vrednosti tega avtomobila in na koncu pod pritiski naše babi in pomanjkanjem prostora v garaži, le popustil in svojo ljubico prodal močno, močno pod ceno ((ja, ja ))

Še sreča, da je Opel-ov center v Ljubljani povsem zraven bencinske pumpe, kajti moj oče po zaustavitvi avta in tankanju bencina, le tega ni znal vžgati brez pomoči prodajalca. Ja, čas je šel naprej in v zadnjih 14-ih letih so se avtomobili precej spremenili. Moj oče se ni. On še vedno deluje po starem. Še vedno, avto ogreva vsaj 5 minut preden spelje, komaj smo ga prepričali, da sedežev res ni potrebno oblačiti v nove sedežne prevleke, a je nato na zadnje sedeže položil brisače, čeprav močno dvomim, da se bo nanje sploh kdaj kdo usedel- Klima je itak pogavje zase in oba z mamo imata nič koliko dela z obračanjem ventilatorjev sem in tja, ker baje strašansko piha in bi se lahko prehladila, zato sta nas prosila, naj kar uredimo tako, da je klima stalno izključena. Preden pa naša dva izstopita moj oče itak še 3x poskuša ugasniti luči, da se mu ja ne bi izstrošil akumulator. Baje je avto tako strašansko fancy, da ima upravljalec za radio na obvolanskih ročkah, a kaj ko je to tako komplicirano, da se raje vozita kar z ugasnjenim radiom. Električno spuščanje šip pa je takšna uganka, da smo z očetom kar nekajkrat vadili, saj si res nisem želela, da na cestninski postaji odpira vrata, ker na srečo vsaj to še deluje na stari preverjeni način – s kljuko.

In nekaj dni nazaj na moj mobi prileti enostavno vprašanje tegale mojega prijatelja: “Opel ali Seat?” Halo?!!!

No, saj ne da bi imela posebna nagnjenja do Seat-a, a tudi za Škodo bi navijala bolj, kot za Opel-a.

Jaz prisegam na Mini Cooperja, kot protiutež v velikosti pa na Nissan Pathfinder-ja. Ja, kaj čem sem pač avtopič** ((al se tud takim reče cashpi**?)) in že od nekdaj rada pogledam za hudim avtom, še raje pa se vozim v njem.

Za Minija sem težila leta …leta, res! Pa ne, da si ga ne bi mogla kupiti sama, a pri nas je odločitev za nakup avta, ne glede na to, kdo ga vozi, skupna. Imamo ga že več kot eno leto in bojim se, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da bo naš Jaka čez nekaj let prisegal na vse, le na Minija ne.