A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Kakšnega leta 1980 ali kakšnih par let manj, pri mojih 14,15-ih letih sem na počitnikovanju pri mojem stricu in teti odkrila čisti zaklad – kasete s celotnimi posnetki starejših Eurosongov …. po mojem za kakšnih 10 let nazaj. Sestrična je tiste počitnice ostajala brez moje družbe, saj sem kasete vrtela do onemoglosti oz. vse do potrganega traku.

Moj se ob predvajanju Eme, Dore in Eurosonga mirno odpravi spat, Jako pa sem očitno “okužila” z eurovizovforijo in tako sedaj skupaj sediva in se ravnokar zgražava nad Azerbejdžanskim nastopom, stiskava pesti za Rebeko ((čeprav meni komad spljoh ni všeč)) ter občudujeva prekrasno sceno.

Go Rebeka go!

A spodobi se, da polinkam še večje Eurosong navdušence od mene.

Val zagotovo v dobri družbi navija za svojega favorita

Ta pa je sploh občudovanja vreden po predčasnim obveščanjem o vseh možnih pikantnih podrobnostih.