A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle ((kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj)) malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Šerfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil đek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Še danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Danes pa sva se z Jakom odločlila, da bova na vsak način odšla v kino in si bova ogledava kakšen film. Stala sva pred okenci in kar nekaj časa buljila v sezname predvajanih filmov … nekaj risank (( Alvin in veverički, Horton – risanke so zaenkrat še vedno najboljši izbor, vendar žal že videno)), neki že najmanj 400x predvajani filmi (( Dokler naju jackpot ne loči, 21- razpad Las Vegasa, Indiana Jones – kar smo videli že pred nekaj meseci)), grozljivke, ki nas niti pod razno ne zanimajo, ena bolana komedija, ki jo niti v največji suši ne gremo gledat in jo nikakor ne skinejo iz programa – Pozabi Saro, Drugo sestro Boleyn sem si enkrat ogledala sama in definitivno ne zanima Jako, Bob Dylan …. ne ravno …. hropec bi me namreč lahko še v sanjah preganjal in kot kaže nama preostane le Seks v mestu.

Naj bi 12letnika peljala na ogled Seksa v mestu? No, saj seksa v filmu itak ni nič …. a se bojim, da tudi česa drugega ni. Še vedno ne razumem zakaj si kdorkoli sploh želi ogledati ta film?!

Sem parkrat poskušala gledati posamične dele serije in nikoli zdržala dlje od 10 minut. Kaj to sploh je?!

Baje ta film gledajo zaradi mode. Hmja?! Če želim gledati modo potem raje preklopim na Fashion channel, če želim gledati romantiko, potem bom gledala Pretty woman ali How to loose a guy in 10 days. če me zanima humor, potem bom gledala Friendse, če bi rada videla lepe bejbe (ki ne vem zakaj bi me sicer zanimale), potem bom le te veliko prej našla v kateremkoli drugem filmu, kjer se me bodo usmilili in mi zraven hvalabogu dodali še kakšnega tipa za oči spočit, če me zanimajo dobri čevlji, potem zavijem v našo predsobo , če pa iščem seks, potem itak tega v tem filmu ne bom našla!

Skratka vse skupaj se kaže kot, če bi iskala lepega, pametnega, izredno vplivnega, prijaznega, postavnega, bogatega in sposobnega moža, potem pa bi se poročila z Janšo.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo ((in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet)) , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična ((no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana)), knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram ((to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec)) Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE ŠTEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe ((ja, ja, saj vem, da so mojih let)), ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

In res čez nekaj mesecev sin pade iz konja in si zlomi nogo. Vsi vaščani se držijo za glavo in pravijo, kako grozno je to, le stari mož pravi: “Bomo videli!”

Pa pridejo v vas po vojake in vsi fantje morajo v vojsko, le ta mladi fant ostane doma, ker ima zlomljeno nogo. In vsi pravijo, da je to dobro, le stari mož ponovno pravi: “Bomo videli!”

In tako naprej. Ta zgodba bi bila lahko še krajša in bi se glasila: “Vsaka palica ima dva konca”, a na to temo je Tom Hanks tokrat igral v filmu s politično vsebino, ki so jo v Koloseju opredelili, kot komična drama.

Ja, točno to je, ta na začetku meni rahlo dolgočasen, kasneje pa film, ki je izredno zanimiv in prežet z dobrimi in duhovitimi dialogi. Predvsem pa ima dober konec, ki je naju z Jako za nekaj sekund še kar prikoval na sedež.

Film je sicer dober in ga priporočam, je pa seveda še ena hvalnica, oz. morda v tem primeru celo opravičevanje in razlaga vesoljnemu svetu, zakaj Amerika tako rada “pomaga” drugim državam pri bojevanju s sovražniki.

Jaka je pri tem komentiral, da je animacija bedna. Bedna? Prav luštna je! Takšna, kot je pri “pravih” risankah! A morda pa je tale mama res že malce za luno in se ob takšnih risankah spominja Trnuljčice in podobnih predpotopnih risank. Toliko bolje … kaj ni lepša takšna risanka, kot razkazovanje sposobnosti, da se lik lahko nariše tak, kot je v realnem življenju.

Vsi trije podobnega žanra, vsi trije narejeni v nekem novodobnem trendu, ki filmov ne olepšuje in raje prikazuje RL ponekod v precej kruti (kao realni) različici. Ne glede na to, da so vsi trije zelo dobri in vredni ogleda, bi jih vseeno razvrstila od najslabšega do najboljšega (po mojem nestrokovno ljubiteljskem mnenju).

Mafijske noči; kriminalka. Droga in preprodaja droge, ki je nekako glavni sekundarni razlog za razvoj zgodbe, ki pa v ospredje porine bratovsko ljubezen, razlike med njima, očeta in odnos med njimi. Zgodba lepo teče, dobra igralska zasedba pa zagotavlja kvalitetno interpretacijo vsakega karakterja.

Ameriški gangster; kriminalka. Ponovno droga, ki pa je tu še bolj v ospredju. Zgodba o grdih in dobrih. Zgodba o skorumpirani policiji in poštenem policistu … Kvalitetna igra Danzel Washingtona, ki igra grdega mafijca in Russell Crowa, ki igra poštenega ((in naivnega??)) policista te za trenutek zavede in pomisliš celo, da zgodba temelji na resničnih dogodkih, a ob koncu filma dojameš, da Pepelke in (tako) dobri policisti ((ne me kregat preden vidite KAKO zelo dober policist je tale)) v RL ne obstajajo. Zanimiva odločitev, da lepi Danzel igra negativca, ki pa ti ob samem koncu filma pusti dilemo, da pa morda le ni bil tako “grd”, film naredi še vrednejši ogleda. Zakaj boljši od Mafijskih noči? Ker je igra obeh glavnih igralcev tukaj več kot odlična in ker sem o filmu razmišljala tudi, ko sem dvorano zapustila. Kdo drži v rokah niti pri takšnih poslih? Tukaj se zgodba dotakne skorumpirane policije in vse skupaj prikaže, kot vrh drogeraške mafije. Pa je res to sam vrh? Le do kam segajo takšne stvari? Kdo je tisti, ki res poteguje niti?

Zbogom, punčka; mega film. Zame absolutni zmagovalec zadnjega leta. Čeprav si na platnu raje ogledam lepe stvari in se raje prepuščam romantičnim sanjarjenjem, me je ta film prevzel tudi s svojo robustnostjo in grdoto. Prikazuje bedo in to realno bedo revnega ameriškega sveta. Igralci niso lepi, prej izrazito grdi …bolje rečeno povsem navadni. Zgodba pa ….. pravzaprav je zgodba v zgodbi …. ne vem, začne se z iskanjem izginule punčke. Svetlolasi sladkorček, ki po videzu neverjetno spominja na angleško Madeleine McCann, izgine. Tudi njena mama bi lahko bila po videzu podobna mami angleške punčke, vendar se tukaj vsa podobnost zaključi … ali pa ne??!!. Mama je zadrogirana samohranilka, ki …. ma, poglejte si film sami! Izjemno zanimiv razplet zgodbe in dilema kaj je pravično in kaj pravilno, ne moreta pustiti človeka hladnega.

Da me ne boste socialni prijavili, na oglede teh filmov Jake nisem vlekla s sabo. Čeprav pri trapastih akcijah ne zganjamo prevelikega cirkusa in ga kljub straljanju ne omejujemo (saj mu je jasno, da je to “risanka”), pa pri takšnih filmih raje vidim, da si jih Jaka prihrani za zrelejša leta. So prerealno grobi. Poleg tega pa dvomim, da bi dojel vso njihovo veličino, zato naj počaka še kakšni dve leti.

Komedija. Romantična. Kr neki. Njega zacumpra neka sošolka v času prvih pubertetniško odraščajočih (ne)izkušenj. On odraste …. no, telesno … a se ne reši uroka, ki ga je spremnil v strašnega žrebca …ja, ja tudi seksa je nekaj … On vsako, ki jo poseksa, popelje tudi pred oltar ….. ne z njim ….. vsaka s povsem novim, sanjskim moškim. In potem on spozna usodno bejbo in oh in sploh …. in na koncu hepiending.

Itak zadnja leta snamejo le še pravljice ((ki mi po pravici povedano gredo na živce)) v stilu Harry Potterja, Gospodarja prstanov, Piratov s Karibov itd.

Poleg tega imam občutek, ko se navdušijo nad enim igralcem, ga potem vtikajo v vse filme in npr. sedaj kar v dveh filmih igra Meryl Streep, ki je mimogrede odlična igralka, opažam pa da prihaja obdobje mojega ljubljenčka Clive Owen-a.

A vse to ni nič v primerjavi z očitno popularnostjo imena Oliver za vse vloge dojenčkov in otrok. V zadnjih treh filmih so vsi otroci nosili ime Oliver. Halo?!

Bivši; namesto imena Hakim za svojega prvorojenca izbereta povsem všečno ime Oliver.

Invazija; Oliver – itak idealno ime za sina glavne igralke.

Postreli jih!; dojenček, ki ga premetavajo sem in tja mora nositi nadvse popularno ime – Oliver.

In če bo v naslednjem filmu spet nastopal Oliver … potem obljubim, obljubim, da bom svojega naslednjega sina imenovala tako …. če mi ga bo le boh dal.

Tomaž, ki si je film ogledal z nama ((seveda z Jako in mojo malenkostjo)) pravi, da je zgodba že znana in da jo je že videl v drugem filmu. Čeprav sem ga tudi jaz sigurno videla, se takšne zgodbe ne spomnim, vendar verjamem, da je bilo na isto ali podobno temo bilo posnetih že na stotine filmov.

Sama zgodba nič strašanskega … rahlo znanstveno fantastična zasnova, borba dobrega in zlega, zmaga dobro, malce ljubezni, akcije … a teče. Jaka ne mara filmov z grdimi srhljivimi prizori, kjer režejo prste in sekajo glave in tukaj ni ravno tega …. a vseeno, virus, ki “napade” ljudi ovije v nekakšno sluz, kokon in zadeva izgleda precej srhljivo. Jaka je že na začetku omenil, da je film “ful bad” a na moja vprašanja, če greva ven, je vedno znova odgovarjal, da še ne. Zgodba je bila napeta in ga očitno prilepila na sedež.

Razen napete in gledljive zgodbe me je prevzela tudi glavna misel celotne zgodbe – čustvovanje. Razmišljanje o čustvih, ki so izvor zla (vojn, pobijanja) in izvor lepega (ljubezni, veselja, smeha). Enega brez drugega ni. Vse prihaja v paketu.