Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Švici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom², ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” … in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni … no, a vsaj pravočasni … smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Špance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike …. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP³, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) … žal LE eno …. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj … lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica … potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje⁴ in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC … sem imela vsaj kaj početi

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo ….. in pili sok …. in pojedli muffin …. in pregledali vse knjige v knjigarni …. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo …. in šli do vhoda na letalo … in čakali …. in čakali …. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. …. in čakali ….. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami … po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov … zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več ….. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Še sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi …. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ …. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Jah, takole je bilo čisto na koncu:

V ponedeljek zvečer po ameriškem času smo sedeli nekje na koncu Manhattna, opazovali jahte, ki so se zibale v marini, opazovali množico urejenih poslovnežev, ki vsak s svojo papirnato skodelico v rokah, ali kakšnim I-podom v ušesih ali pa s knjigo pod pazduho, medtem, ko smo srebali svojo kavico ((tudi v papirnati šalici)) … (( Starbucks itak, ker ostale pobarvane vode sploh niso prebavne )) … odpočivali ((ja, ja, vem, da to ni lepa slovenska beseda, ampak primernejše za to pač nisem našla)) razbolele noge ter razmišljali in se žalostili, ker gre naš dopust h koncu. V torek ((to je naslednji dan)) ob 7h zvečer naj bi imeli let iz letališča JFK in tako kot je pri nas v navadi so se na tisti predvečer pred odhodom začeli v naših glavah vrteti drugačni filmi.

Naš mulac je razmišljal česa vsega še ni uspel videti in na spisek MUSTSEE je dal Madison square garden in American Sport museum. Sreča, da sta oba locirana na Manhattenu. Nesreča, da sta vsak na povsem drugem koncu otočka, naš hotel pa seveda na tretjem.

Moj je razmišljal predvsem o tem, kako bomo zagotovo in sigurno prišli pravočasno na letališče. Zanj PRAVOČASNO pomeni vsaj 4 ure prej, ker se med potjo vedno lahko (beri: se itak vedno) zgodi kaj nepredvidenega, zato je čisto vseeno ali je naš let na koncu ali začetku dneva …. dejstvo je, da se tisti dan ne dela ničesar drugega, kot pripravlja na odhod.

Jaz sem tam nekje vmes … no, priznam bolj na strani tamalga …. a mojega moškega tudi ne smem pustiti nesrečnega …. pa še tista taodgovorna za pakiranje sem. Zato sem že tisti ponedeljek zvečer načela temo z naslovom “Kaj bomo počeli jutri?”

In smo sklenili, da vstanemo ob 8h, spakiramo kufre, se odčekiramo, oddamo kufre v čakanje namenjeno sobo, sploh ne zajtrkujemo … pač po ameriško v prvem Starbucksu zagrabimo vsak svoj lonec kave (ja, priznam celo naš mulc je pil kavo …. no, uno latte whatever … z zelo malo kave, ogromno mleka, karamelnim sirupom … s stepeno smetano na vrhu in nato še dodatek karamelne omake …. na koncu sem bila cel ekspert za naročanje ustreznih kav z vsemi ustreznimi dodatki, okusi in velikostmi ), poiščemo prvo postajo podzemne in se odpeljemo do Madison square gardna.

Potem poiščemo še eno trgovino s fotografsko opremo (od tu naprej beri zelo hitro!) …. ki jo je moj na vsak način hotel še obiskati, kajti bojda so cene v USA ful ugodne (japajade) in pri unih italijanarjih, ki ti na glavnih avenijah turijo bogainpol on že ne bo kupoval …. in ker je nekje našel en debel katalog za fotografsko opremo in bo to že morala biti kakšna ornk prava trgovina, bi mi pogledali še to.

Nato pa se spet usedemo na podzemno in hit do športnega muzeja. (tudi tukaj beri hitro!) Od tam nazaj do hotela. Če bo čas, gremo še na kakšno jedačo, drugače pa vzamemo kufre, pokličemo taksi in se odpeljemo na letališče. (Od tu lahko tempo branja upočasniš) Tam MORAMO (tako je rekel moj) biti vsaj 2 uri in pol prej …. ker pot do letališča traja 50 minut (povedali mojemu na recepciji), bomo računali na (saj veste kaj ), zato bomo mi krenili na pot vsaj uro in pol prej ….

Seveda se je že zjutraj zataknilo. Vstali smo vsaj pol ure kasneje, kot je bilo planirano.

Jaz sem s pakiranjem zamujala kakšnih 10 minut.

Kave nismo le pograbili, ampak smo morali malce posedeti, ker tamal ni prenesel tempa dirkanja.

Podzemno smo iskali vsaj 20 minut.

Madison square garden smo sicer takoj našli … ja, ja, mami se je pripravila in vse podčrtala kje in kako je treba iz podzemne …. a je stavr zelo velika in smo nekaj časa krožili po vseh ulicah, da smo našli vhod.

Na ogled štadiona nismo šli, ker je bil prvi termin že zaseden.

Trgovino s fotografijami smo našli hitro, a je bila res huuuuuuge in smo kar nekaj časa letali po njej preden smo končno našli oddelek s fotoaparati. Hitro smo ugotovili, da so cene povsem enake našim in da potem aparat vseeno raje kupimo doma. In tako smo že drugič ta dan opravili enveliknič.

Nazaj na podzemno …. a sem omenila, da so podzemne postaje v New Yorku zanemarjene, zatohle in nenormalno vroče?! …. itak nisem skužila njihovega sistema in mi še zdaj ni jasno zakaj njihova modra linija naenkrat zavije drugam, kot je napisano in narisano na mojem zemljevidku???!!! No, v športni muzej smo privihrali dve uri pred predvidenim (po Tomaževem) časom za odhod iz hotela in vsaj 3 ure kasneje, kot smo planirali. Lačni, žejni, prešvicani.

A nam je le uspelo.

Muzej? Ah, ne me vprašat, tamalmu je bil všeč … to je pa edino pomembno, a ne?

Nazaj dirka in pred hotelom še skok v Europacafe, ki je mimogrede najboljša veriga hitre prehrane ever … solate na 1356 načinov … njama. Tam so vsakemu od nas v 3 minutah zmešali solato po želji, nam vse zapakirali v plastične skodele, vrgli v vrečko še pribor in papa ….. Po kufre in skok v taksi!

Ne boste verjeli taksi je rabil do letališča 45 minut in nič nepredvidenega se ni zgodilo na poti (kdo bi si le mislil ) in tako smo prišli tja 3 ure pred napovedanim letom.

Sem mislila, da bom dokončala že s prvim postom, vendar ne bom …. nadaljevanje sledi jutri.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni ((po hierarhični lestvici navzgor)) šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem.

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Tukaj je trend v odpiranju outlet nakupovalnih centrov. Na vsakem vogalu najdeš enega, vsak je zgrajen podobno, vsak se razprostira preko ogromnih površin, v vsakem imajo Nike in Gap trgovino in še 100 drugih, trgovine so si podobne, kot jajce jajcu, cene niti niso tako znižane, le da tam res ni najnovejših zadev, ampak tudi prav starih tudi ne in povem vam, da ti po tem, ko vidiš 3, gredo kocine pokonci, ko samo vidiš znak na cesti, ki usmerja k novemu centru.

Palmanova outlet village, mislim da me ne boš več videla!

Danes smo v Pigeon Forge-u, mestu zabave v državi Tennessee, jutri pa krenemo naprej proti Washington DC-ju.

Uroš je fotofreak in seveda hoče videti fotke. No, mi nismo ravno neki umetniki fotografiranja, a kakšen lep utrinek se je že ujel v objektiv.
Naj tokrat namesto moje tipične gostobesednosti raje govorijo fotografije

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Zmotile so me malenkosti in to predvsem neumnosti, ki mi marsikdaj ne bi niti slučajno pokvarile razpoloženja. No, saj mi ga tudi tokrat niso, je pa tipična italijanska zmedenost in zamujanje, vsekakor pustilo določen pečat na vtisih iz tokratne poti.

Zadnjič smo bili v Rimu v nekakšnem starem hotelu, ki ni bil v samem centru mesta, a vendar toliko v Rimu, da smo imeli težave s parkiranjem. Kljub temu smo se do centra vozili z mestnim avtobusom in za hotel plačali mastno visoko ceno. Tokrat smo ubrali drugo taktiko, ki se je izkazala za boljšo. Sicer smo ponovno izbrali hotel s štirimi zvezdicami, vendar je bil ta že povsem izven Rima in je imel zaradi tega (ali pa ne) bistveno ugodnejšo ceno in možnost parkiranja brez poskusov postaviti našega Pathfinderja v navpični položaj Poleg tega je imel hotel že na spletni strani zapisano možnost prevoza do mesta z brezplačnim preko hotela organiziranim transportom.

Res ne razumem zakaj ima hotel s kapaciteto za vsaj 300 ljudi, ki je lociran povsem izven organiziranega mestnega transporta, za namen takšnega prevoza le nekakšen podaljšan kombi, ki ima 25 sedežev ta pa vozi le 2x v smer proti mestu in 2x iz mesta nazaj.

Seveda je sedež potrebno rezervirati vnaprej in četudi ima srečo in sedež dobiš v želenem terminu, lahko ob spremembi vremena ali trenutni utrujenosti in želji, da bi se morda iz mesta vrnil prej kot načrtovano (prva vožnja nazaj je bila ob 18:30, druga ob 20:30), to lahko povzroči resen logistični problem. No, mi teh težav sicer nismo imeli, je pa nastala prva težava ob tem, ko je za našo prvo pot v Rim receptorka rezervirala le dva sedeža, namesto treh. Očitna površnost, saj je za pot nazaj odkljukala tri sedeže . Sreča naša, da je ta dan deževalo in se nekomu očitno ni dalo raziskovati lepot Rima.

Nazaj grede smo na mesto zbora prikorakali 20 minut prej, takšna sem pač po naravi. Poleg tega pa ob nepoznavanju razdalj v Rimu, to pač ni nič pretiranega. Pretirano pa je, ko 25 ljudi s kupom nestrpnih otrok čaka na svoj prevoz skoraj celo uro.
Tako kot mi, so bili zgodnji tudi ostali, le šofer ne. Za Italijane veljajo posem drugi zakoni glede točnosti …. Šofer je zamudil celih 35 minut. Za boljše razumevanje naj povem, da je bil naš hotel 20 minut oddaljen od točke zbora v Rimu.

Tri večere zapovrstjo smo večerjali v hotelu. Prijetno vzdušje, dobra hrana in ponovno zmedeno osebje. Kako je mogoče, da se ob naročilu jedi, ki je v jedilniku in jo naročimo v italijanskem jeziku in jo poleg tega pravilno zapišejo na list z naročilom – široki rezanci s paradižnikom in baziliko, dva večera zapovrstjo prinesejo napačno jed – široke rezance bolognes (faširano meso in paradižnik)?!

Prvič so zadevo uredili hitro – hop cup, že je tudi Jaka dobil svojo naročeno jed, vendar je na njegovih rezancih ostal močan okus po faširanem mesu, saj so rezance le sprali in polili z novo omako. Drugič smo bili izkušeni in želeli, da nam pripravijo novo jed …. kar je povzročilo dooooooolgo čakanje že precej lačnega Jaka.

Takšnih in podobnih pripetij je bilo v samo dveh dneh za celo kapo. Res mi je žal, da nismo imeli več časa, če samo pomislim, kako zanimivo in polno dogodkov bi lahko bilo dvotedensko potovanje

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

In tako sedaj pridemo v mesto, ki nas zanima, poiščemo turistične informacije, se oborožimo s prospektnim materialom, odidemo v bližnji kafič in tam naredimo bojni plan. Se obnese.