Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati ((ja, ja, tako je rekel)) (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil ((no, vsaj kot kompliment se ni slišalo)), da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe ((jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec)). Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

Torej meni dol visita za referendum in za slovenske pokrajine! Pa vraga, kaj res moram doživljati to, da je na oblasti vlada, ki je sploh nisem volila ((no, saj tudi tistih drugih nisem )), da nekako poskušam mirno preslišati vse traparije, ki jih ta moja (po sili razmer) vlada uvaja in si ob tem mislim, tak’le pač mamo …. in če mi kaj ni všeč naj grem pa drugam ….. a tokrat …. ampak res …. tokrat mi pa dol visita! Ok, da si izmišljujejo nove in nove traparije in potem jih mi šimfarimo in pljuvamo …. “it comes with a pacakege” bi jim znal reči moj poslovni kolega, ampak sedaj jim moramo pa še štango držati pri njihovih peskovniških igricah??!!

Pa naj se vraga sami odločijo koliko, kakšne in s kakšnimi imeni pokrajine bomo imeli v naši presvetli domovinici! Je to res tako težko? Se bo kaj bistvenega spremenilo, če bomo imeli 12 ali pa 14 pokrajin? Numerologi bi zagotovo znali kakšno pametno predlagati, morda pa ne bi bilo slabo povprašati tudi kakšnega astrologa ali pravljičarja.?!7 je morda lepa številka …. potem pa po moji laični oceni zeva velika numerološka luknja vse do 21.

Upam, da bomo glasovali po sistemu Eurosonga in bomo vsi Ljubljančani lahko dali glas za vse pokrajine razen svoje in da nam bodo pred tem dali dovolj časa za lobiranje in promocijo!

Res, čisto dol mi že visita, ker se mi povešata že od zastave in grba naprej pa vse do imena same države, ki mi je sicer strašansko všeč, vendar vraga, ko pa se tile Slovaki stalno nekaj zraven guzijo!

Še bolj pa na gravitacijo mojih dveh vpliva socialno stanje uboge slovenske raje, mutnja okrog gradnje bolnic, gospodarski kriminal, splošno psihotično stanje v naši državi in smer v katero vsi skupaj vztrajno rinemo! OK, priznam nekaj malega ima pri tem tudi EMŠO

In zdaj bomo dodatnih nekaj milijonov zapravili za odločanje o zadevi, ki jo za tren oka in male pare reši kakšna Meta Malus?!

Dragi ministri in poslanci, kaj ne veste kam bi ga vtaknili? Denar, mislim.

Imam občutek, da bi želeli biti inovativni in ker vsi stalno gonijo eno in isto zgodbo s temi bolnicami, bom jaz podala povsem nov predlog. Moj sin obiskuje osnovno šolo Jože Moškrič v Novih Jaršah. Šola, ko šola, par sten, nekaj učiteljev, ravnatelj in kup razgrajačev. Kar koli se vloži vanjo, mali umetniki v nekaj sekundah demolirajo ((ok, predrugačijo )) Ampak TA šola je povsem enaka že od takrat, ko sem jo obiskovala jaz! Pa nisem v klubu mladih mam! ((ja, saj vem, da jih ne kažem ))

Vsako leto znova poslušam debate o nujnih popravkih in vsakič znova ista lajna, da denarja ni, ministrstvo pipce zapira, ministri se menjajo, županom tudi šole ne prinašajo ne vem koliko volilnih točk, pa smo tam kjer smo bili pred 30 in več leti. Po 200 sestankih in 567 krajah bund in čevljev so lani kooooončno zamenjali zjahane garderobne omarice, ki so svoje čase poznale že moje jakne in obuvala.

Jedilnica je majhna, veliko otrok kosi kar na hodniku, hrano jim niti v najbolj okrnjeni obliki ne morejo pripravljati v šoli, knjižnjica je majcena (res majcena) sobica v fajhtnih vlažnih kletnih prostorih, telovadnica je majhen fajhten vlažen prostor z nizkim stropom ….. in z garderobno sobo, ki tega imena niti ne zasluži. Tuši??! Kaj je to?

Vsako leto znova v eni od majskih sobot šola pripravi dan druženja, kjer na dvorišču (no, ta pa je na srečo ooooogroooooomen) pripravi zabavo, prodajo, srečelov, bazar … skratka kup aktivnosti, kjer se učenci predstavijo staršem in ostalim prebivalcem okoliša, ob tem pa s skromno prodajo poskušajo nabrati za žogo ali dve, ki jih nakupijo z ubogim ((kaj naj temu drugače rečem)) izkupičkom od prodaje in srečelova. Ja, žoga ali dve pa kakšen plastičen glasbeni inštrument za prve razrede, še kakšno plačilo šolskih potrebščin za socialno ogrožene, pa se že končajo ’sanje malega kitajčka’. Obnova telovadnice in ustrezna jedilnica ter knjižnica? Kar lepo še naprej sanjajte, dragi moji! Bistvo, da bomo imeli pravljično število pokrajin.

Tokrat šola ponovno (naivno) upa, da se jim bo prikazal ….. kaj vem kdo ….. Baje naj bi jih letos na dan druženja celo prišel obiskat sam župan gospod Jankovič. Ja, ja …. sanja svinja kukuruz, so znali lepo reči naši sosedje. So ga vljudno povabili. In gospod Jankovič najbrž nima pametnejših opravkov, kot sobotna pohajkovanja po ljubljanskih osnovnih šolah?! No, saj nič ne rečem …. saj je zanimivo … pa še jaz bom tam …. ampak recimo, da bo gospod župan namesto na sprehod po Rožniku prišel na čevapčiče v staro šolo v starem delu Novih Jarš? In?!

Gospod župan se bo zgrozil nad pogoji v katerih se uči naše narodno bogastvo, obljubil polno malho cekinov in živeli bomo srečno do konca svojih dni?
Le kje bi vzel gospod Zoran? Iz tiste srečne skrinje polne zlata, ki se nam bo vedno znova polnila, če bomo izbrali srečno število slovenskih pokrajin? Navijam za 7, kaj pa vi?

Ah, ja, saj res …. vabljeni na dan druženja v soboto 24. maja na Jarško 34!
Še bolj vneto pa vabljeni s kakšnimi sponzorskimi darili za srečelov … ampak za to se bo pa potrebno kar direktno na šolo obrniti in to kar v teh dneh ….. da še zavijejo …. ja, ja, jaz sem malce pozna

Dodatek: ravno sem izvedela, da gospod župan RES pride …. in to že navsezgodaj zjutraj.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil ((tudi s pomočjo njegove prve učiteljice)) tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Lani so pri predmetu gospodinjstva ((ki ga letos na srečo nimajo več)) morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno ((tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne))  in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.

Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!

Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.

Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno ((to opažam po tem cveku)) ni ustrezno.

In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.

Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.

“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!).  Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!

Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?

Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!

Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev ((pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre))…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

On je za razliko od mene, poleg ljubezni svojega življenja, tam uspel najti še kaj drugega … no, kakšno področje, ki ga je zanimalo dovolj močno, da je dovolj vztrajno drgnil klopi in preobrnil nekaj knjig, popisal nekaj izpitnih pol in na koncu dobil tisti Papir za katerega mi je mama vedno govorila, da je pomemben. Ahja, jaz je očitno nisem dovolj dobro poslušala in si v življenju priborila le tistega iz matičnega urada … no, ja, morda še kakšnega ((bralna značka, pohvala iz lepega vedenja, tekmovanje v krosu ….)), diplome pa nisem in nisem prigrebla, čeprav sem bila na naslednjem faksu – VUŠ-u ((morte misl’t kako nobl stvar se skriva za tako “mondenim” imenom)), že skorajda tik pred diplomo. Jah, faks je bil lahek …no, da ne bo izpadlo nesramno in arogantno bom raje rekla, da ni bil težak …. in jaz sem v prepričanju, da ga bom z lahkoto dokončala vzporedno z redno službo, ki so mi jo ponudili v podjetju, kjer sem bila res pridna in marljiva študentska delavna sila, sprejela ponudbo za redno delo in ….. Kaj in?! Nič in! Delala sem in delala in vedno znova verjela, da bom faks dokončala kot keks, takoj, ko bom le zbrala dovolj moči, da se ponovno usedem za knjige.

In? Kaj in?! Delo me je posrkalo vase in faks me ni več videl.

VUŠ – višja upravna šola. Kaj bi počela s tem? Pojma nimam. Vsekakor nič, kar bi me zanimalo. Državna služba? Hmmm! Pardon svakinja in vsi tisti, ki morda imate in uživate v takšnih službah, a zame takšna stvar izgleda silno dolgočasno in sonotme.

Takrat smo se na faksu učili o jugoslovanski (!) upravi! Saj so me obvestili, da mi bo 3/4 izpitov propadlo, če ne pridem takoj in dokončam, kar sem začela in končno svoji mami pokažem tisto, kar si je tako močno želela – PAPIR …. a kaj, ko sem se tistega leta prav intenzivno grebla v takratni službi in res ni bilo časa za študij. Ali pa volje? Ali pa veselja?!

Ne, nisem šla niti pogledat. In ne, ni mi žal. Le kaj bi s Papirjem? Da si ga nabijem na steno v pisarni?

A bili so trenutki, ko sem si ta kos papirja želela. Bili so trenutki in najbrž bodo še prišli, ko se sprašujem predvsem o svoji volji, o vztrajnosti, pridnosti … tudi o svoji pameti (čeprav mislim, da ta nima prav veliko za opraviti pri dokončanju faksa). Bili so trenutki, ko mi je bilo neprijetno, ko je bilo potrebno navesti tudi svojo izobrazbo in so levo, desno, spredaj zadaj … vsi pisali dr.mr.br.sfr , jaz pa …hmja.

Pa sem pred nekaj leti končno prišla do rešitve. Ja, bom odšla na faks, vendar ne zaradi Papirja, ampak zaradi znanja! In niti slučajno ne grem več na VUŠ ali podobne meni nezanimive dolgocajtarije. Samo še tečaj italijanščine dokončam, sem sklenila, potem pa vpis na ravno na novo priznano fakulteto – Visoko šolo za design.

In moja mama bo srečna. Ona bo dobila Papir, jaz pa znanje iz nečesa, kar me je vedno zanimalo.

Pripravila sem teren in se v šolskem letu 2007/08 za spremembo nisem vpisala v noben tečaj tujega jezika in celo naše člane družine pripravila na to, da bo mama po novem študentka. Po začetnem kolebanju med dvema smerema; notranja oprema in vizualne komunikacije sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločila za slednje in pisala na šolo naj mi pošljejo pogoje za vpis.

Prejela pa sem naslednji odgovor:

Spoštovani!

Hvala lepa za vaše povpraševanje. Na vseh treh smereh je razpisanih 30 mest za redni študij in 30 mest za izredni študij. V pripeti datoteki vam pošiljam razpored sprejemnih izpitov. Ti so obvezni za vse, neglede na to za katero obliko študija se kandidat odloči. Pišete, da ste bili že vpisani na Višjo upravno šolo. Predlagam, da nam pošljete kopijo indeksa in potrjene učne načrte, da vidimo, če vam lahko priznamo katerega izmed splošnih predmetov.
Predavanja za izredne študente potekajo v popoldanskem času trikrat na teden, včasih pa tudi ob sobotah dopoldan. Cena študija znaša 13.050,00 EUR za vse tri letnike (1. letnik 3.850,00, 2. letnik 3.850,00 in 3. letnik 5350,00 EUR).

Vljudno vableni!

Vableni ??!! OK, pa saj preživim, če na šoli za DESIGN ne obvladujejo tudi PISANJA, a moram priznati, da me sem bila ob navedbi zneska, milo rečeno, šokirana. 13.050 € za to, da dobim Papir? In ob tem moram narediti še sprejemne izpite? Katere? Seznama namreč v prilogi niso poslali …pozabili.
Ahja, očitno bom raje obiskala nekaj Photoshop tečajev, tečaj za ovo, tečaj za ono …. na koncu resda ne bom ničesar obesila na steno, a bom zagotovo pridobila dovolj znanja, da ga koristno uporabim.

Ne, saj nisem odnehala takoj. Odpisala sem nazaj in jih prosila, če mi lahko res pošljejo tisto prilogo, ki jo omenjajo v mailu, da vidim kaj vse želijo imeti od mene še preden se začnem učiti. Postavila sem še nekaj vprašanj glede načina plačila, vendar ker od njih NIKOLI več nisem dobila ne BU, ne MU, sem ugotovila, da tega – takšnega faksa res ne potrebujem in mi je tudi brez papirja čisto v redu.

Torej v letu 2008 nobenih blodenj o študiju več!

Spet bomo na televiziji in tole zvezdništvo postaja že prav neugodno. Nobene svobode več nimamo! Ne morem si več konkretno povrtati po nosu ali na ulici potegniti spodnjih gat iz riti, brez da bi bilo to naslednji dan objavljeno v vseh možnih medijih

Ajde, šala mala, da me ne bi kdo vzel resno, prosim. No, na šoli Jožeta Moškriča, ki jo obiskuje naš Jaka, že 3 leta učitelji, starši in učenci teramo nekakšen projekt imenovan Vrednote. Pobuda je prišla s strani mame, ki se je po enoletnem bivanju skupaj s svojo osnovnošolsko hčero vrnila in vpisala na našo šolo, idejo smo starši pograbili, šola pa nadgradila. V nekaj mesecih smo formirali ekipo nadebudnih staršev, učiteljev in učencev ter se začeli sestajati na skupnih sestankih na dva meseca. Seveda sem v stvar “navlekla” tudi Jako (( pravzaprav se je zvlekel kar sam)) in sedaj oba pridno obiskujeva iste sestanke. Zanimivo in absolutno priporočam vsakemu staršu, da se kdaj udeleži kakšnega sestanka, kjer enakopravno razpravljajo tako otroci, kot starši in učitelji.

Jaz sem iz projekta Vrednote pridobila bistveno več, kot le to, da Jaka o tem razmišlja in se obnaša bolj spoštljivo in odgovorno. Pridobila sem nekakšen pristnejši in bolj prijateljski odnos z njim in vpogled na njegovo razmišljanje in obnašanje v šolskem okolju. Četudi potem doma o temah sestankov ravno ne razpravljamo ure in ure, so zadeve vseeno vplivale tudi na razmišljanje naše cele družine.

Kaj projekt Vrednote sploh je? Želeli smo v otrocih obuditi razmišljanje o osnovnih človeških vrednotah in jih spodbudti, da že v zgodnjih letih na ta račun tudi sami kaj naredijo. Resda je v ekipi tistih aktivnih malo otrok in še to najbrž predvsem takšni, ki s tem niti nimajo ne vem kakšnih težav, a vendar se vsekakor izplača. Otroci idejo širijo med sošolci, izvajajo ankete, rišejo, pišejo članke, govorijo po šolskem radiu, …. skratka 3 leta se o tem non-stop govori. Z anketo, ki so jo izvedli na šoli so prišli do osnovnih vrednot na katere so se osredotočili. SOS – Spoštovanje, odgovornost, strpnost, kasneje pa so temu dodali tudi zdravje.

Pred približno mesecem dni so učence, ki sodelujejo v tem projektu že snemali za oddajo Enajsta šola. Jaka je bil nad to izkušnjo razočaran. Ni si bil všeč (( da ni tole on pridobil po svoji mamici )) . Stol je bil premajhen, opazil je, da se njegova govorna napaka (( v določeni kombinaciji črk malce pogrkuje R )) opazi, v mikrofon in kamero ni uspel povedati tistega, kar si je zamislil (( itak televizija vedno zmaga )) in oh in sploh. Nama s Tomažem sploh ni dovolil, da bi ga gledala, ko bo na sporedu omenjena oddaja. Še sreča, da obstajajo digitalni zapisi, ki se jih da pogledati preko interneta

In včeraj smo imeli priložnost zadevo še enkrat poizkusiti. Tokrat so snemali za oddajo Modro na TV Slovenija 1 in bilo je še bolj zoprno (( je rekel )), ker tokrat je poleg njega na snemanju sedela še mama.

Letos naš Jaka stalno prihaja iz šole in mi razlaga o nekih majhnih petkah ups, peticah.

Jaz: Majhna petica? Kako majhna? Misliš minus pet?
Naš umetnik: Ne, ne, nič minus, to nimamo več. Pa tudi takšna čista petica je to …. sem vse znal.
Jaz: In zakaj potem majhna?
Naš umetnik: Ja, zato, ker bom šele s tremi majhnimi peticami dobil eno veliko …. tapravo

Aha, a to je sedaj kaj drugega, kot plus?!

Sicer pa bravo za iznajdljivost, saj je pridobivanje ocen preko celega leta z “majhnimi” ocenami bistveno boljše, kot test enkrat na 3 mesece, veliko kampanjskega učenja, malce sreče, ogromno treme in strahu, vmes pa mesece lenarjenja.

30 let nazaj nas niso ravno tlačili za rešetke, so pa pobrali idejo, ki sem jo jaz, najbrž pa tudi “oni” pobrala v ameriških filmih o zapornikih. Se spomnite kaj počnejo zaporniki med odmori? Hodijo v krogih. A mogoče pa to ni ravno iz filmov o zaporih, ampak iz filmov o koncentracijskih taboriščih … ja, ja tam so zagotovo morali krožiti in korakati en za drugim.

Jaka obiskuje isto šolo, kot jaz. Ista stavba, iste učilnice, igrišče, druge učiteljice …no, dve isti, ki sta imeli tudi mene … drug ravnatelj, drug sistem … zanimivo za obujanje spominov.

Nekaj podobnosti obstaja … tako kot mi, imajo tudi sedaj med določenimi urami le 5 minut časa za selitev iz razreda v razred in pripravo na naslednjo uro. A poleg tega imajo vsake toliko časa malce daljši odmor .. 10 ali celo 15 minut .. ne me vprašat kdaj in zakaj, ker ne razumem najbolj sistema, a povrh vsega imajo še 20 minutni odmor, ki mu rečejo Rekreativni odmor.

Aha, ta bo tisti, ki smo ga mi imenovali ODMOR, ki je pri nas trajal 15 minut in je bil namenjen malicanju.

Malico smo pojedli hop-cup, v dveh minutah, takoj zatem pa smo MORALI vsi na hodnik in delati kroge. Res, hodili smo v krogih! Bedasto do amena! Vedno se mi je zdelo maksimalno neumno vendar vse do današnjih dni smisla temu nisem našla.

Ja, sedaj mulci ne krožijo več. Pojedo malico, nato pa vsi ven, na dvorišče! In kaj počnejo tam? Podijo se, pretepajo, mečejo torbe po tleh, vlečejo za lase … no, nekateri se celo pogovarjajo, skrivajo …

Ja, bi rekla, da je morda res pripravnejše in predvsem varnejše, če bi jih spet nagonili napotili k arestantskemu španciranju.

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

V ta čas vtaknem večerjo v dvoje in v njej uživam in vtaknem delovni dan in poskušam v njem uživati … no,več ali manj uživam. Včasih jamram, ampak to je le takrat, ko pozabim, da je to itak nekaj, kar delam, zato ker tako želim in ker sem si to izbrala.

Ko bom dobila občutek, da moja služba ne paše več v množico “prosti čas”, bom ta “geometrijski lik” gotovo zamenjala za kakšnega z več vogali

Zakaj bluzim razmišljam o tem?

V šoli našega mulčka so se učenci nekega 6. razreda spravili delat analizo, kaj učenci moderne dobe počnejo v svojem “prostem času”. Valjda tja paše nekaj, kar ne paše pod množico “šola”

Itak se ne spomnim kaj vse se je mularija odločila spraviti v to množico, ker so takšne ankete tako ali tako …hmja ..no, saj veste … ampak prav je, da se jih dela … tako ima mularija vsaj kaj pametnega početi v “neprostem času”

Zapomnila pa sem si dve stvari … oz. tako glasno so jih poudarili, da jih je bilo težko zgrešiti;

• ogromen delež …. mislim, da več kot 75% jih v prostem času sploh ne bere. Nada. Nič.
• računalnik ni bil na prvem mestu … mislim, da niti ne na drugem, mogoče celo ne na tretjem.
• in ob omembi teh dveh podatkov je večina slušateljev rekla:”Oooooo!”

Hmmm …pa razmišljam kaj bi oz.najbrž je rekel naš mulc, ko so ga izpraševali.

Jaz bi itak rada, da reče, da v prostem času bere, se uči za šolo, se druži s prijatelji, hodi v kino, gleda televizijo, se druži s starši, ukvarja s športom (predvsem tenisom), to, da bi ob to dodal, da je tudi šola zanj kot prosti čas pa je najbrž iluzija, kajne?

Računalnik? Ja, valjda uporablja računalnik! Ampak saj uporablja tudi nož in vilice pa tega ne bo omenjal kot preživljanje prostega časa. Ne, igric pri nas skoraj ne igramo … mogoče ob kakšnih strašansko deževnih dneh, ko je tudi knjig že zmanjkalo in še to bi se potem zapisalo “igranje računalniških igric” ne pa “računalnik”. Tudi razne čvekalnice pridejo v poštev le ob naj, naj, najbolj turobnih dneh.

Televizija? Ja, gleda/mo, a tudi tega najbrž ne bi zapisal pod preživljanje prostega časa. Ogleda si kakšno športno tekmovanje … kdaj pa kdaj film … drugače pa precej informativnih oddaj. Je spremljanje dogajanj okrog nas nekaj, kar uvrstiš v podmnožico “gledanje televizije”, ki spada v množico “prosti čas”? No, ja … pri nas na to nismo nikoli gledali tako …. branje časopisa, ogled 24ur, Trenja, Svet, branje blogov, spletnih strani … to je nekaj kar dogaja sproti in se ne uvršča v nobeno množico. Če že potem paše pod “informiranje”, “spremljanje aktualnih dogodkov”

Branje knjig? Tudi on je ob anketi to najbrž izpustil iz naštevanja, čeprav je pred nekaj leti knjige prav požiral in je še vsako leto “naredil” bralno značko. Letos pa ima že drugo leto na programu Obvezno branje. Ravnokar se muči s čtivom razdeljeno v dve knjigi – Pod svobodnim soncem. Resnično se muči in to on, ki je ljubitelj knjig in močno nagnjen na družboslovno smer (jeziki, zgodovina in geografija). Korak za korakom … vsak večer vsaj 10 strani pa bo, smo se zmenili. Vse skupaj ima blizu 400 strani. In sedaj pomislite kdo bo ob tem, da ga čaka na polici knjiga “zoprnica”, vzel v roke še kaj drugega?! Življenje Davida Beckhama leži nedokončano … in najbrž te knjige ne bo nikoli več odprl.

Iz tega sklepam, da  je 99%  otrok takoj ob uvedbi Obveznega branja, branje knjig iz množice “prosti čas” prestavilo v množico “neprosti čas” … hmja ….. vsaj tja do 18-ega leta???

Tenis? To je edina stvar za katero stavim, da jo je napisal na seznam “prosti čas”. Na prvo in drugo in tretje mesto. Tenis, kot šport, ki ga spremlja, kot šport, ki ga gleda, kot šport, ki ga trenira in kot vrsta rekreacije in druženja preko vikenda, ko ga igra z očetom. Tenisa ni nikoli preveč. Trenira ga 3x tedensko in večina njegovih kolegov, ki trenirajo z njim, zavija z očmi in vsakič znova prosi, če lahko igra fuzbal nogomet. Ja, na treningu tenisa! Kaj hočemo, ambiciozni mameji in ateji so jih dostavili na trening in rekli:”Pote pridem čez uro in pol!”  Tam igranje tenisa ŽELIJO mameji in ateji. Pri nas pa tenis HOČE igrat Jaka. Jaz pa v bistvu tega “NOČEM” …. no, v bistvu nehočem. Treningi mu namreč vzamejo OGROOOOMNO časa (pot tja in nazaj in eno in pol ure treninga, 3x tedensko) pa še mama, ata taxi, zato mu treninge DOPUŠČAMO oz. mu ne kvarimo veselja in mu pri tem le pomagamo. Vse dokler je vse ostalo super truper! Ne, ne, ne težimo s samimi peticami, vsekakor pa ne želimo, da domov prinaša trojke ali kaj manj, sploh če je “izgovor” ta, da ni znal, ker ni bilo časa za učenje. In tako Jaka smatra svoj trening tenisa, čeprav preznojenega in napornega, za “prosti čas”.

Sedaj razmišljam edinole to, kako mu dopovedati, da jaz neHOČEM, da se uči matematiko … mu bi pa DOPUSTILA, da se jo uči neomejeno vse dokler štima vse pri slovenščini