Je treba delat

Share Button

Za svoj ljubi kruhek hodim v službo. Ja, tako kot večina ostalih smrtnikov. Pa vendar mislim, da večina ljudi v delu ne uživa ravno tako, kot jaz. Res, v službi uživam! Pravzaprav odkar pomnim sem rada hodila v službo. Pri svojih 41-ih sem zamenjala za moje pojme ravno pravo število služb. Najprej 2 leti v neki babji pisarnici neke velike izvozne firme. 500 zaposlenih, vsi več ali manj pisarniški molji. V naši pisarni nas je bilo 6 žensk. Referentk. Pravzaprav se mi danes zdi, da je bilo delo duhomorno in ubijajoče. Vendar takrat sem bila prepričana, da je to najboljša stvar na svetu. Pa so prišli težki časi in sama sem ugotovila, da so moje ambicije večje od možnosti, ki se mi nudijo tam. In odšla.

V manjše ..uf, privatno …to je bilo za mojo mamo takrat skoraj bogokletno ..firmo. Računalnike prodajat. 5 izrednih let. Mlad zagnan tim, ogromno dela, ogromno možnosti, veliko pridobljenega znanja. Pa je nastopila ura, ko je treba postati tudi mama. Porodniška me je postavila pred vprašanje ali se vrniti nazaj, ali poskusiti nekaj novega.

Novega! Network Twentyone, Network 21, N-21 … ali kakor koli že hočete. In tukaj sem še danes. 11 let po razgovoru z Adamom Livingstonom, američanom mojih let, v recepciji hotela Union. Mene, žensko, mlado (relativno mlado bi lahko rekla za mojih takratnih 30let), z dojenčkom (po pol leta porodniške sem naletala na ta oglas), brez diplome in močnih vodstvenih izkušenj, so zaposlili kot direktorja firme, ki še ni obstajala. Noro! Svet se je začel vrteti z izredno hitrostjo in v 11 letih še vedno uživam v skoraj (ja vse res ni vedno rožnato) vsakem delovnem dnevu. Danes sem še vedno direktor podjetja N-21 d.o.o. s sedežem v Ljubljani, poleg tega sem pred 6 leti dodala še funkcijo direktorja podobne firme na Hrvaškem in pred enim letom še funkcijo direktorja podjetja Amec d.o.o. s sedežem v Ljubljani.

Vsak dan ima 1000 novih idej, počela bi 257 različnih stvari, vendar me moji Američani zelo dobro zaposlijo in ponavadi zapolnijo vsako mojo prosto minuto, ko bi lahko moje misli odletele neznano kam.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih