Kdo je kriv?

Share Button

Jaka je enajstletni fant in najbrž je jasno kaj takšni pobje odgovarjajo na vprašanje:”Kako je bilo danes v šoli?”

Pri nas je variacij na temo več od “ok” do “nč posebnga” do “ma, dej mi mir!” …v druge skrajnosti ne bi šla podrobneje. Priznam, sem nepopravljivi optimist in ne odneham. Vedno znova upam, da bo asortima odgovorov od treh besed počasi le prišel na 5 ali celo 10 besed ali bognedaj stavkov. Pa je bil včeraj moj trud poplačan. Vsaj pol ure je razlagal, kaj se je dogajalo. Kriminalka, vam rečem. Včeraj so na urniku imeli predmet telovadbe …športna vzgoja se temu sedaj profesionalno reče. Skakali so eden čez drugega ..kot predpriprave za skok čez kozo. Baje je en fant v njihovem razredu precej hiperaktiven. Nekateri pravijo, da je nagajiv, drugi da je živahen, tretji kritizirajo, da je razvajen, četrti že da je pretepač in podobno. Ne vem, ne bi sodila o tem, saj nisem strokovnjak.

Zgodilo se je, da naj bi ta hiperaktivnež “igral” kozo in drugi precej miren sošolec naj bi skočil čez njega. Kaj se je dogajalo s “kozo” sedaj razkrivajo in razpletajo, dejstvo pa je, da je mirni fant obležal na tleh z precej zlomljenimi zobmi, pretrgano ustnico in kaj vem še kaj. Revež!

Sošolec v bolnico, ostali zgroženi, celo fant – “koza” je jokal, ker je baje padel tudi on in ga je bolela noga, učitelj jezen, če ne celo besen, mama otroka, ki so ga peljali v bolnico po vsej verjetnosti prestrašena, zgrožena, jezna …ne vem kaj bi jaz naredila v takšnem primeru. Sploh, ker je ta njen sin na bodoben “brutalen” način kasiral že tretjič. Pred nekaj meseci je priletel v radiator in tudi takrat so ga reševalci peljali na urgenco. Jezna in zgrožena je bila tudi mama tistega drugega otroka, češ kaj se vsi znašajo nad njim, ko pa ni kriv. Je kriv, ni kriv? Kdo je sploh kriv? Kaj se je zgodilo?

Ljudje tako ali tako zelo radi hitro presodimo in poiščemo grešnega kozla …ups, kozo v tem primeru. Je sploh važno kdo je kriv? Za vpletene očitno je, saj so včeraj na pričanje o dogodku pozvali sošolce. Si lahko mislite! Sošolci naj bi pričali ZA ali PROTI svojemu sošolcu? Težka naloga za enajstletnike. In kaj bi naredili vi, če vas vprašajo, če se je vaš sošolec namerno spodmaknil? Ja, ja res je! Kriv je! Sem videl! In potem imaš ti naslednjič zbit nos, zobe in morda še kaj?!

Sicer pa sem se tudi sama takoj začela spraševati o krivdi in krivcu.

– a je kriv fant, ki je že od prvega razreda “znan” po hitrih reakcijah, po nekaterih odmevnih tepežih med sošolci? Je tudi tokrat zadevo zakrivil on in se namerno umaknil iz mesta, kjer naj bi stal mirno in je tisti drugi namesto za krasen posnetek skrite kamere ostal brez sprednjih zob in morda še česa?

– je kriv učitelj, ki bi moral pri takšni vaji vedeti, da mladim nadebudnikom pade v glavo marsikatera neumnost in zato budno stati ob vsakem skakalcu ali vsaj pri znanih “hiperaktivnežih”?

– je kriv fant, ki je itak revež in ni bil dovolj previden? Tega bi bilo zelo grdo še dodatno obtoževati pa čeprav le v mislih nekaterih…to pač ne počnemo, a ne? Če pod avto pade star pijanec se morda še prašujemo, če je kriv pešec ali voznik, če pa kdo povozi majhnega otroka je pa brez razmisleka voznik označen kot največja zverina in brutalnež.

– morda je kriva šola, ki ima takšnega učitelja?

– ali pa cel sistem, ki insistira na takšnih vajah

– starši, ki ne znajo umiriti svojega razvajenca?

– ali pa celotna družba, ki drvi z nesluteno hitrostjo proti nasilju?

Na koncu bom priznala, da moj Jaka vsake toliko časa le uporabi več besed za opis dogodkov v šoli. Pravzaprav skoraj vsak drug teden, tako da sem lahko kar zadovoljna. Groza je le to, da vsakič, ko temu nameni več kot 3 besede, je govora o kakšnem nasilnem dogodku. Enkrat je nekdo drugemu skakal po torbi in jo popolnoma uničil, drugič je drugi v šoli v naravi pograbil neke tekmovalne smuči, ki so mu prišle pod roko in z njimi udrihal naokoli in povzročil kar nekaj materialne škode, tretjič je mojega sina sošolec namahal, ker mu pri kosilu ni odstopil svoje sladice, četrtič je nekdo porinil sošolca po stopnicah, ker se je preveč hinavsko smejal, petič je nekomu v nos priletela polna plastenka vode …in še in še. Vse to se je res zgodilo in vse to ne v tako dolgem razdobju in to le v razredu našega Jakata in to je le tisto kar je on videl in kar sem jaz izvedela in si zapomnila. Si sploh predstavljate, koliko je potem tega v resnici?! Še vedno sem prepričana, da so to le otroci in da te nežne duše še vedno reagirajo otroško in je večina teh dogodkov rezultat celo čiste nesreče pri igri, nekaj jih je plod trenutnega razburjenja, nekaj pa morda že rahlih zametkov nestrpnih osebnosti. Ti otroci bodo zrasli v odrasle osebe, ki bodo najbrž neprijetne dogodke reševali na podoben način. Me bo kdo kar z lopato po glavi, če bom pomotoma izsilila prednost v križišču? Ali pa bo morda meni blondinki še oproščeno, kakšnemu gospodu z velikim avtom v lepi obleki pa nikakor ne?

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih