Sem že predolgo v Networku 21?

Share Button

Končno me je poleg vse sreče, ki sem jo itak deležna v življenju 🙂 doletela še tista izžrebana sreča. Namreč prijavila sem se na Univerzo za življenjein tam kot ena izmed tistih prvih uporabnikov, ki smo se prijavili do nekega roka, bila izžrebana in prejela nagrado. Nagrada je šola Retorike, kar me je več kot razveselilo.
In sedaj sem ponovno v šoli. Čeprav sem od osmih srečanj sedaj imela šele 2, moram komentirati, da je stvar izredno zanimiva. V šolo hodim ob ponedeljkih od 17:00 do 21:00 …uf, naporno se sliši kajne? Pa ni niti najmanj. Te štiri ure minejo, kot bi mignil. Prejšnjič Zdravko Zupančič, ki me je s svojo celotno pojavo popolnoma impresioniral, tokrat pa Barbara Žefran, ki nas je v popolni pripravljenosti učila sproščanja in govornih vaj s popolnoma drugačnim pristopom, kot Zdravko.
Najbolj pa uživam v celotni ekipi učencev.  Naša šola ima tako kot vsaka druga šola, odmor. Ta je najlepši del šolanja :).  Pravzaprav se med odmorom razvijejo najboljše debate in danes sem z zanimanjem debatirala s “sošolcem” Igorjem, ki zagovarja tezo, da je službo dobro menjati vsake 2 do 3 leta. Igor je mlad (pod 30 let) in nadebuden (skoraj) ekonomist in do sedaj je na tak ali drugačen način delal že v petih podjetjih. Pravi, da ga novi izzivi vedno najdejo in da se mu službe kar ponujajo. In on jih zamenja.
Jaz sem drugačnega mnenja, saj sem v svojih več kot 17 letih službovanja zamenjala 3 službe in še to prvo res bolj zato, ker je bila bolj poskus kaj pomeni delati, kot moja konkretna sanjska služba, drugo pa zato ker sem vzpenjanje po lestvici v majhnem podjetju prekinila s precej dolgo odsotnostjo (bolniška + porodniška) in sem ugotovila, da je trenutek menjave, če sploh kdaj, napočil ravno takrat.
Priznam pa, da sem tudi v podjetju Network 21, kjer sem zaposlena sedaj, že imela nekaj prebliskov in želja po menjavi. Pridejo težki trenutki, pridejo dvomi, pa tudi želja po novih izzivih, novem znanju ….skratka razmišljala sem o menjavi. Celo več, nekega dne, sem na letalu na poti iz Anglije, kjer smo imeli srečanje vseh evropskih managerjev naših pisarn, ko sem bila polna energije in navdušenja in to očitno tudi izžarevala, srečala podjetnika, s katerim sem poslovno sodelovala v prejšnjem podjetju. Beseda je dala besedo in čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic in ponudbo, da se kot manager zaposlim v njegovem novem podjetju, ki bi ga odprl z mojo pomočjo. Ponudba je bila dovolj mamljiva, da sem jo sklenila preizkusiti. Po nekaj tedenskih dogovarjanjih sem odšla ponovno v Anglijo, kjer je takrat delal moj nadrejeni in mu osebno sporočila, da odhajam.
To je bilo kakšnih 6 let nazaj. In jaz sem še vedno v Networku 21?

S čim me je prepričal ostati? Seveda tudi z denarjem 🙂 pa vendar to ni odtehtalo, saj bi se najbrž okrog financ lahko dogovarjala tudi na novi poziciji. Prepričal me je z mislijo, da sem dovolj dobra, da si bom svoje nove izzive poiskala sama, ko jih bom želela in da je argument, ki sem mu ga podala za mojo namero zapustitve podjetja nepravi. Rekla sem namreč, da me v obstoječem podjetju prav nič ne moti, le da mi je na pot prišla prava prilika.
Pravim ljudem prave prilike ne krojijo življenja, temveč si takšni ljude prave priložnosti naredijo oz. jih poiščejo sami.
Imel je prav …vsaj tako še vedno mislim in sem vesela, da imam šefa, ki razmišlja tako in ki mu takrat ni bilo vseeno, da bi me izgubil.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih