Urgenca = način kako oplemenititi državni denar?

Share Button

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Sicer smo med čakanjem opravili nekaj pregledov, od slikanja kosti, da preverijo možnost kakšnega zloma, do pregleda splošnega zdravnika, slikanja pljuč, utripa srca, slikanje glave ….vendar ves čas efektivnih pregledov in stikov z zdravniškim osebjem, bi lahko združila v 30 minut. Vseh preostalih 10 ur in pol je bilo eno mučno in neznansko dolgo čakanje.

Med čakanjem otopiš in čas ne pomeni ničesar več, opazuješ uboge ljudi, ki so bolj ubogi od tebe in nekateri ječijo, drugi spijo, tretjim teče kri, četrti topo gledajo predse …, mimo tebe non-stop prihajajo primeri pripeljani z rešilnim avtom in ti imajo prednost pa najsi izgledajo še tako dobro proti ostalim na pol umirajočim in čakajočim bolnikom. Takrat tam šteje le to, s kakšnim prevoznim sredstvom si bil dostavljen!

Pa da ne bo pomote, tudi tisti super urgentni čakajo, le da je njihova doba 3x krajša, vendar še je tudi to še vedno j#$%!! dolgo!

Ob 8h zvečer zagledamo sestro, ki nas je opazila že zjutraj in ona vpraša:”Ste spet tukaj?!” “Ne, ljuba gospa, mi smo ŠE VEDNO tukaj!”

In kdaj se je gonja končala? Ob 9h zvečer so Tomaževega očeta končno zadržali na oddelku. Ura je bila že prepozna, da bi ga prepeljali na katerikoli konkreten oddelek, zato imajo sobo za intenzivno nego pripravljeno kar tam. Naslednji dan je šel na intenzivno, po tednu dni pa domov, kar pa je spet zgodba zase.

Moje spoznanje iz te zgodbe je, da pa je morda nekdo, nekoč le imel plemenit cilj, ko se je odločil graditi ljubljansko vzpenjačo. S to investicijo bomo privabili turiste, turisti bodo zapravljali, gostinci in hotelirji bodo plačali večje davke in tako bomo prišli do denarja, ki ga bomo investirali v gradnjo novih bolnic, kajne? 🙂

Morda pa ni težava v tem in je problem v številu dobrih zdravnikov? In je ta Nekdo itak ugotovil, da zdravnikov ne moremo zadržati v Sloveniji, zato je brez smisla graditi večje in boljše bolnišnice. 🙂

Po drugi strani pa itak dajemo preveč v penzije, torej je rešitev v zmanjšanju števila penzionistov, ki jih je na urgenci itak v večinskem številu?

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih